Reka življenja
Moja preteklost ni moje življenje. Moje življenje ni moja preteklost. Včasih se zavem, da plavati proti toku deroče reke ni ravno pametno. Če se prepustim toku reke me bo premetavalo, vrtinci me bodo vlekli pod gladino, zaletavala se bom v skale in dobila nešteto bušk in odrgnin. Mogoče bom celo padla čez slap, kdo ve. Vendar pa se tok vsake reke nekje umiri. To je priložnost zame, da skočim na breg. Hvaležna sem, ker sem lahko ušla deroči reki, pogledala naokrog in spoznala, da me je njen tok prinesel na nov, neznan, a čudovit kraj.
Predala sem se, nisem pa obupala. Plavala sem s tokom in se prepustila življenju. Toku deroče reke sem prepustila svoje probleme in skrbi, strahove, bitke in pričakovanja – mojo preteklost. Vendar sem pripravljena na nevihte, veter, sneg, mraz, sušo in močne nalive. Kot je narava sprejela te vremenske pojave kot nekaj vsakdanjega, potrebnega, da se življenje lahko nadaljuje. Vse v življenju je začasno.
Vse kar se začne se enkrat mora končati. Vse kar se rodi bo umrlo. Vetrovi, ki uničujejo vse pred sabo slej ko prej izgubijo moč in postanejo prijeten poletni veter. Dež pada a vendarle čez čas poneha. Plimovanje morja včasih povzroča poplave a se voda kmalu umakne. Gozdovi včasih pogorijo do tal, vendar pa se iz tistih malih bilk, ki so ostale na pogorišču, čez čas spet mogočno dvignejo drevesa.
Vsi smo vpeti v to čudovito dogajanje. Če pogledamo na svoje življenje s perspektive, ki nam jo ponuja narava okrog nas, bomo opazili neverjetno podobnost z našim življenjem. Vendar pa se moramo to naučiti gledati s srcem, v katerem nosimo hvaležnost. Predajmo se toku in si zaupajmo.
Začnimo se ceniti, saj smo vredni vsega obilja, ki nam ga življenje ponuja. Jezdimo na valovih, ko veter razburka ocean, opazujmo kako nevihtni oblaki potujejo mimo nas, uživajmo v toplem objemu sonca… saj smo vsi sreča, mir, veselje in ljubezen.
Nastja
