O ženski, ki sanja
Ure in ure iskanja odgovorov o življenju so me pripeljale sem, za pisalno mizo opremljeno z računalnikom, tipkovnico in miško. Na njej se nahaja še knjiga, skozi katero se prebijam v upanju, da v sledečih mesecih uspešno opravim naslednji in predzadnji izpit na univerzitetnem študiju računalništva in informatike, ki ga že nekaj let obiskujem. Izredno se že veselim pisanja diplome! Malo manj pa prebiranju dolgoveznih člankov in iskanju informacij, ki bi mi pokazale najboljšo možno pot do zaključka mojega “perspektivnega” študija. In kakor se ta dogodek približuje, tako se mi porajajo ideje, kako nadaljevati to brezčasno potovanje skozi obstoj individuuma in kolektivnega vesolja.
S pomočjo ne ravno prve klase zvočnikov in vseobsežnega interneta me pomirja in razveseljuje glasba bivše Juge. Uh! In 
ravno se je začela vrtet ena mojih najljubših – “Ne daj se Ines” interpretirana od Rade Šerbedjije, a čudovito opesnjena in skladana s strani Arsena Dedića. Ob zvokih violine, nežni spremljavi, ki se priliči taki pesmi, mi je padlo v uho “…meni je ipak najdraži početak..” Tukaj sem zdaj jaz, kot že ničkolikokrat prej – na začetku.
Vedno so mi bili všeč začetki, saj so naznanjali nekaj novega, neizkušenega, včasih tudi drznega. Nov prijatelj, nov učitelj, novo okolje, nov izziv, nov občutek in ne nazadnje novo Zavedanje! Vsi ti začetki so prepleteni v neskončno igro življenja in vedno znova naznanjajo nova vprašanja o našem namenu v sklopu le-tega. Vsak korak nas vodi bližje, pravijo. A jaz želim biti tam že zdaj! Predolgo sem čakala in upala, da se mi odkrije skrita misija, na katero sem se podala, a verjamem, da je praktično že tu. Le še malo, takoj iza ovinka… zopet nov začetek. Namenila sem se, da bo ta daleč najbolj pomembnen korak k mojemu resničnemu namenu. Ne vem točno, kateri bi to bil, a ga kljub vsemu slutim tik preden zaspim ali se zbujam, le da ga nikoli še nisem ujela v vsej njegovi lepoti.
Občutek imam, kakor da se mi po dolgih sanjah odpirajo oči in imam pogled še zamegljen, nedefiniran. Vidim poteze predmeta, za katerega ne vem točno, kam bi ga dala, kaj točno je, še najmanj pa od kod izvira. Ampak je tu. Rada bi se ga dotaknila, pa ga ne dosežem. Dlje je kot sem ocenila s svojim zamegljenim pogledom. Zakoni fizične ravni bivanja mi tako 
onemogočajo stik s tem mojim svetim gralom. Kaj, ko bi poskusila drugače? Na način, katerega fizična raven ne definira. Ali ga lahko prepoznam zgolj s čutenjem, ki izvira iz same sredice mojega bivanja in hkrati presega meje mojega telesa? V bistvu se ne zdi kot slaba ideja. Umirim se, začutim svoje telo in z njim bolečine, ki jih nosim. Hitro izginejo, če jim vdihnem ljubezen. Vstopam globoko v svojo bit z zahtevo, da mi je dan natančen odgovor. Tu se lahko dotaknem svoje sredice. Tu je skrito vse kar obstaja. Pokaži mi!
V tem se začnem spominjati sanj. Vem, da se tam skrivajo pravilni odgovori na goreča vprašanja moje duše. Sanje mojega življenja…
Ne daj se Ines!
Hejdi Martinšek
