spoznavanje sebe

Spoznavanje samega sebe II.

Vsak dan letamo po raznoraznih opravkih. Zjutraj vstanemo in že letimo na delo ali v šolo, nato oddelamo svoje, morda celo več kot bi morali, hitro domov, kosilo, otroci ali pa kakšna pijačka in tek do najbližjega fitnes centra ali pa poležavanje na kavču s slabo vestjo, ker bi morali biti aktivni. Ker poleg tega, da moramo biti prijazni, ubogljivi, poslušni in marljivi, moramo seveda, tudi skrbeti za svoje telo in svoj videz. Vendar v vsej tej bitki s časom, da izklesamo svoje telo do poletja, se redko kdo vpraša Zakaj? Ali to počnemo le zaradi sebe ali v resnici to počnemo, da bi ugajali drugim, da bi bili sprejeti?

Nihče pa se ne vpraša kaj vso to letanje naokoli in nenehna aktivnost pomeni za naše telo. Ali si res ne moremo vzeti uro počitka zase? Urico v kateri samo smo in si prisluhnemo? Urico, v kateri ne gledamo televizije, nismo na računalniku ali telefonu in ne spimo, ampak samo smo. Lahko začnemo samo s 15. minutami v katerih se umirimo in zberemo moči za ostale opravke. To ni lenarjenje ali nekaj, zaradi česar bi vas lahko pekla vest, ne, to je nekaj, kar vam bo dalo še več zagona in moči, da boste še boljše postorili, kar še imate za narediti.

Spoštujmo svoje telo, saj je čudež narave. Veliko močnejše in bolj zmogljivo je, kot si sploh lahko mislimo. Cel dan nas prenaša naokoli, nam omogoča, da delamo kar si želimo, da opravljamo svoje delo, da športamo, ustvarjamo, beremo, tipamo, slišimo, vohamo, okušamo, jemo, uživamo, čutimo … vse kar počnemo, lahko počnemo zaradi svojega telesa. Brez njega ne bi nič počeli, saj ne bi obstajali. Tudi če naše telo ni popolno (v naših očeh), če smo bolni ali imamo kakšno hibo, ki nas omejuje; ne bodimo jezni na svoje telo, saj je preživelo že marsikaj in še vedno deluje – kljub vsej bolečini, trpljenju in boleznim, je še vedno neverjetno – celi samo sebe, se obnavlja in se krepi, če mu le t0 dovolimo. Zato se mu občasno zahvalimo in ga malo razvajamo z  zdravo prehrano, zdravo mero aktivnosti (dovolj je že kakšen sprehod na svežem zraku), raztezanjem, negovanjem … Saj veste, zdrav duh v zdravem telesu.

Tokratni nasvet je: omejitve so samo v našem umu, mi in naše telo smo neomejeni in lahko dosegamo nemogoče. Dosežemo lahko vse, kar si zamislimo in vse o čemer sanjamo, zato kar pogumno, naše telo nas zagotovo pri tem ne bo omejevalo. :)

 

Preberite tudi: Spoznavanje samega sebe I

Občutek krivde – bencin sodobne ženske

Ženska danes nujno potrebuje občutek krivde. Če bi bila brez občutka krivde, bi imela občutek krivde, ker ga nima. Velikokrat se tega ne zavedamo, ker je povsem na podzavestni ravni. Kaj bi bilo, če bi ležale doma, nič ne naredile, ne bi skrbele za družino? Imele bi občutek krivde. Pogosto ga imate že samo, ko pomislite na svoje bližnje. Občutek krivde do vsega. Kriva sem za vse. Če smo krivi za vse, je lažje, ker nam ni treba kriviti druge. Obenem pa, če imamo občutek krivde, smo že naredili svoje in nam ni treba nič več narediti. Občutek krivde že imamo in smo svoje opravili. Zadostuje že, da se čutim krivo. To je že kazen.

Se moraš vedno znova izčrpati in to vsak dan? Ti morajo vsi pobrati vso energijo? To je zato, ker, ko si izčrpana, si brez občutka krivde. Veš, da si dala vse od sebe, zato hitiš tja. Tega pa nikoli ne dosežeš, saj ne znaš biti brez občutka krivde. Brez občutka krivde ne znaš zaspati. Zaspiš tako, da padeš v posteljo ali pa pač težko zaspiš, ker si mogoče kaj pozabila narediti.

Odvisnost od občutka krivde podedujemo od svojih staršev in se nam izoblikuje v otroštvu. Takrat se nam ustvarijo tudi potrebe po podrejenosti, izkoriščanosti, ogroženosti in kazni. Tako smo namreč dobivali ljubezen, skozi kazen. Osebe, ki naj bi nas ljubile, so nam dajale pozornost s kaznijo. Meni se moraš podrediti!

  • Če smo se počutili krive, smo omilili kazen, ki je sledila.
  • Če smo se počutili krive, nismo krivili drugih in je bilo lažje.
  • Če smo se počutili krive, smo vsaj nakazovali, da smo se potrudili.
  • Če smo se počutili krive, smo bili manjše breme svojim staršem.
  • Moram biti kriva, da dobim ljubezen!
In kako to spremeniti? Začnite se brigati zase in ne dovolite več, da ste dolžne komurkoli. Najprej ste sebi. Občutek krivde do sebe si tako odpravite, da zdaj začnete dajati najprej sebi. Potem drugim, kar ostane, brez vsakega občutka krivde.
Hari Om

Spoznavanje samega sebe I.

Od rojstva dalje nas starši in okolica pitajo s strahom, stresom in skrbmi. “Pazi, da ne padeš” je taka tipična izjava staršev, ki se bojijo za svojega otroka. Ali pa morda celo “če ne boš priden/-a bo … (prišel bavbav)” in podobni nesmisli, ki služijo le za podrejanje otrok. Od malega nas tudi učijo, da mi nismo pomembni, da je čutiti sebe in svojo notranjost nepomembno in da je pomembna okolica, ki gleda le na zunanjost in na naše obnašanje.  Zato ni čudno, da otroci odrastejo v prestrašene in podrejene odrasle, ki se bojijo še lastne sence in se ne čutijo več.

Tej odrasli smo mi in slej kot prej na neki točki svojega življenja ugotovimo, da ne vemo več, kdo smo, saj smo se celo življenje pretvarjali, da smo nekdo drug.  Ne vemo niti več, kdaj smo nazadnje bili srečni, kdaj smo nekaj naredili iz Sebe in ne zato, ker se to pričakuje od nas ali ker moramo. Morda po vseh teh letih laganja samim sebi, prilagajanja drugim in igranja vlog, ne poznamo več občutka biti v sebi, ločiti kdaj Ego govori iz nas in kdaj izgovarjamo besede svojega Srca. Od otroštva dalje so nas privajali tudi na strah čutiti sebe, svoje lastno telo: za vsako bolezen rož’ca raste, pravijo. Če slučajno začutimo svoje telo, če  nas kaj zaboli, gremo takoj po tableto ali k zdravniku, ne da bi pomislili, da nam telo nekaj sporoča. Morda nam sporoča, naj se že končno malo umirimo, ustavimo in odpočijemo.

Mogoče bi bilo boljše, da naslednjič, ko nas glava zaboli, ne tečemo takoj po tableto, ampak se raje za trenutek ustavimo in se vprašamo, zakaj nas boli glava? Skoraj vsaka bolečina in bolezen ima psihosomatski izvor, kar pomeni, da je to klic v sili,  naj že enkrat začnimo poslušati in naj nekaj naredimo na sebi in zase, preden bo prepozno. Mogoče vas že dolgo muči nek odnos v službi ali nek problem, ki ga vsakič znova pometete pod preprogo. Vendar si vaše telo vse to zapomni in vas vsak dan znova opozori, da to ni način za soočanje s problemom;  ozrite se vase in ugotovite, zakaj vam ta situacija predstavlja problem, česa se bojite? Kaj bi se spremenilo, če bi na to gledali kot na izziv in ne kot na problem? Kot na stopničko in ne kot na oviro?

Moj prvi nasvet kako spoznati samega sebe je, da se ob vsaki bolečini v telesu vprašamo, zakaj? Le tako se bomo postopoma začeli spoznavati, si nehali zatiskati oči pred težavami, ki nas resnično mučijo in se naučili končno reševati sproti svoje probleme. Naslednji nasvet je čisto praktične narave: sprehodimo se skozi gozd vsakič, ko smo polni nekega notranjega nemira, stresa in skrbi,  ker se v gozdu pomirimo in smo lahko res le to, kar smo. Tretji in zadnji nasvet pa je: sledite svoji intuiciji in ji zaupajte,  saj boste skozi zaupanje svoji intuiciji začeli postopoma zaupati tudi sebi.

Uživajte v spoznavanju in sprejemanju samega sebe.

 

Preberite tudi: Spoznavanje samega sebe II

Prihajajoče delavnice