Spomin
Na dehtečem travniku sem, plapolajoč v barvah se cvetlice božajo, objemajo, stiskajo druga k drugi, barve se prelivajo, moje oči se lesketajo ob vsej tej lepoti, pogledujejo okrog, dokler je ne najdejo. Ene same, ki v svoji belini neomahljivo daje vedeti, da je izbrana.
Ne utrgam je, kajti njeno mesto je tam, čaka, da se spomnim, da se vračam, da se vrnem k njej. Približam obraz, začutim mehkobo, toploto, a kaj bi to! Njen vonj … Jutro, lepše kot kdajkoli, glasba, ki naznanja praznovanje … pokukam izpod odeje, se zahvalim vsemu, kar je, in sebi, svojemu obstoju, božanski stvaritvi, ki z vsako zarjo prinese toliko dobrega.
Pred vrati zaslišim glasove, šepetajo, se hihitajo … moje ljube deklice so, srečne, ker so vsak dan z menoj, me češejo, igrivo izbirajo oblačila, svoje delo res
opravljajo na radosten način. Lahno odgrnem zaveso, a nočem videti vsega. Naj bo presenečenje zame! En dan v letu praznujem in vse stvarstvo praznuje z menoj. Ne, tisti dan ne delam, prav ničesar ne počnem, takrat počivam. Počivam v svojem srcu. Vsaka celica mojega telesa se ta dan napaja s hvaležnostjo, ljubeznijo. Moje oči se srečujejo s toplino v očeh vseh mojih dragih. Zanje skrbim. Z njimi sem, da so srečni, da delajo, da se učijo, da skrbijo za družine. Samo Sem. Čudovito delo imam.
Živim in dajem. Bog mi je namenil to prav posebno nalogo in vsi vemo, da sem si jo zaslužila. Za vse, kar sem bila. Za vse, zaradi česar je moje srce krvavelo. Za vse, kar sem kdajkoli izgubila. Za vse to sedaj samo Sem. To počnem v Življenju. Naposled resnično živim. In danes je moj dan! Danes JE Praznik. … Zbudim se ob dehtenju neštetih cvetlic; sem res spala, sanjala? Zagledam jo, še bolj belo kot kdajkoli, in spomnim se …
Lamia
