smreka

Ko drevesa spregovorijo I

Sprehajam se po gozdu. Poslušam prijetne kapljice pomladnega dežja. Občudujem svežino, ki se razširja. Začutim radost rastlin, živali in celotnega prostora. Vse okrog mene je oživelo.

Stopim mimo hrasta. Nekaj v meni reče, naj se ustavim. Zazrem se v njegovo hrapavo deblo, pogledam navzgor proti krošnji. Močno ga objamem in na svoji koži začutim njegovo grobo lubje. Prav to lubje ga dela posebnega, mogočnega, junaškega, drugačnega. “Sem mogočni hrast, ne boj se moje hrapave površine, saj je to zgolj moja zaščitna maska. V gozdu sem zato, da se postavljam, da se šopirim, da sem najmogočnejši, in da sem zaščitnik drugih dreves. Predstavljam prispodobo moškega. In s tem ko me objemaš, zdravim tvoj moški del. Vsak človek ima dva dela. Moškega in ženskega. Ti si se bala svoje moške moči. Vse tvoje zamere do moških so ozdravljene. Vsi tvoji strahovi pred moško močjo so ozdravljeni. Tvoj moški del je izpolnjen in je celosten. Šele s tem, ko ženska sprejme vse dele svoje moškosti, lahko sprejme in ljubi vse moške okrog sebe. Deli ta spoznanja vsem ženskam, ki si želijo ljubezni.” Hrastu se zahvalim za to čarobno izjavo in korakam naprej.

Naslednja postaja. Mogočna smreka. Le kaj mi ima ta gospa za povedati? Pogledam proti njenim vejam. Nočem je objeti, samo gledam jo. “Sem smreka in predstavljam modrost. Sem pokončna, sem vedno zelena, sem trikotna in pičim, če pride do mene nepridiprav. Moja oblika je usmerjena v en vrh, kar pomeni, da imam vedno pred seboj jasen cilj. Pomemben je samo en jasno definiran cilj, ki ga želim doseči. Tudi če je na poti ogromno trnja in drugih vej, zaupam, da ga bo moja modrost in moja moč vedno dosegla. Moja rast je zelo pokončna in ne glede na to, katera drevesa se mi približajo, vseskozi ohranjam svojo pokončnost. Nikoli ne dovolim, da me izrinejo iz mojega teritorija. Če jim ne ustrezam je to njihov problem in je njihova naloga, da se umaknejo. Seveda to ne pomeni, da mi je dovoljeni krasti teritorije drugih. Še ena lastnost, ki me spremlja je zimzelenost. Vedno poslušam svoje notranje vodstvo, ki poskrbi, da bo moja bit v vseh pogledih sita, odžejana, izpolnjena. Ni potrebno, da izkušam kakršnokoli pomanjkanje. Naravno stanje je, da se vedno počutim in težim k ravnovesju. Tudi ko me popolnoma premetava, ko je okrog mene največja nevihta, brodolom, ko želijo vse iglice odpast in se vse veje lomijo – vedno je pomemben cilj – ravnovesje – nekje ali na nebu ali na Zemlji ali v meni-tebi.”

Zadnje drevo, ki me nagovori pa je bukev. Bukev, lepotica, tako gladka, tako mila, tako nežna, tako ženstvena. Pod njeno krošnjo je veliko več svetlobe kot pod katerimkoli drugim drevesom. Na njenih vejah sedijo ptički, ki pojejo, tudi pajku dovoli, da se vzpenja po njenem deblu. Njeno gladko lubje spregovori: “Sem bukev, najbolj gladka, najbolj ranljiva, najbolj elegantna. Sem najlepše gozdno drevo. Bodi tudi ti tako gladka, tako nežna, naravna, dostopna vsem, vsakemu, ki bi si želel tvojega objema. Bodi brez predsodkov. Ponosno razkazuj svojo ženstvenost, saj si to želi tvoje srce. S ponosom kaži svoje lepo telo, saj je naravno, da ste ženske lepe. Kamorkoli prideš, poganjaj na široko svoje korenine, saj se boš le s tem dotaknila src drugih. Kar pa je najpomembnejše in ključno. Tako kot sem jaz bukev brez lubja, tudi ti ne potrebuješ gore balasta, da bi izpolnjevala normative nekoga drugega in s tem lagala sama sebi. Ohranjaj svojo ranljivost, svojo krhkost, svojo milo žensko plat. To je tisto prvinsko – naravno stanje ženske, ki ga v današnjem času tako želite zatreti. Ravno zato so ženska srca tako zgubljena in niso v polnosti deležna moške ljubezni. Zato ti jaz bukev še enkrat polagam na dušo, da z vso radostjo živi svojo ženskost, ker se le v tem primeru počutiš izpolnjeno.”

Objela sem bukev, objela sem svojo notranjo boginjo. In dobila sem največje darilo.

Ozavestila sem svojo moško in svojo žensko plat. Sledim svoji modrosti.

Hvaležna sem za to nepozabno izkušnjo. Hvaležna sem čudežu narave, čudežu življenja.

Tadeja Rataj