Vrtiljak čustev
Tvoja ignoranca je zarezala v globino telesa.
Zdi se kot ognjena igla, ki je prebodla moje srce.
Spet si me postavil ob mrzel zid.
Kdaj mi vendar bo jasno, da polagam upe v prazno košaro?
Kdaj se bom zmogla postaviti zase?
Pa ne samo pred tabo.
Najprej pred sabo.
Tvoja odtujenost je zarezala kot najostrejši meč.
Tvoj hlad presegel je zmogljivost mojih ramen.
Tokrat …tokrat zares boli.
***
Počutim se kot na vrtiljaku čustev.
Iz obžalovanja se vrtim v žalost.
Nato pa v jezo.
In znova v jok.
Zdi se, kot da tavam v polni praznini.
Občutek izgube se meša z osamljenostjo.
Solze zalivajo obraz.
In žalost zajezila je občutke veselja.
Kot da se mi svet je ustavil.
Kot da se končno prebujam.
Kot da končno dojemam…
dojemam, da te nikoli več ob meni ne bo.
Do danes bili četudi prikriti so upi.
Želje.
Ljubezen.
Oh. Ljubezen.
Vsakič znova iluzorno ugotovim, da še vedno te “ljubim”.
Da še vedno si del mojega biti.
Poskusila sem tisoč načinov, kako te spustiti.
Kako spremeniti.
A vsakič znova prihajam nazaj.
In nocoj znova sem tukaj.
A tokrat na drugačen način.
Tokrat soočam se s slovesom od tebe.
Od naju. Najinih spominov.
V sebi iščem moč za korake naprej.
Za osvoboditev od tebe.
Za osvoboditev sebe.
Se zdi, kot da že tisočkrat na tem istem mestu sem stala.
Saj vse te občutke bi že od daleč prepoznala.
Kaj bi dala, da bi končno jih prerasla.
Da bi si mehko postlala.
Da bi končno zares samo vesele pesmi prepevala.
Danijela F.
