Nadzor – lastništvo – svoboda
Najbrž se strinjaš z mano; nadzor nad lastnim življenjem, ostati v popolni sinhronizaciji s seboj, je marsikdaj zelo naporno. Z lahkoto namesto svoji resnici prisluhnemo idejam, mnenjem in sodbam drugih.
Včasih se zalotim, kako zelo me skrbi, kaj mimoidoči mislijo o moji novi frizuri. Kaj mislijo o mojem delu, o tem kar me zanima. Ali pa o tem kaj vse bi lahko imela, pa nimam. Lahko bi naštevala v nedogled. Skozi ta dvom, ki je zakoreninjen v meni, drugim dopuščam, da imajo nadzor nad mano in mojim življenjem. In vem, da vse dokler se bom obremenjevala z zgoraj naštetim, bodo drugi lastniki mojega življenja. Kdo? Kdo si lahko lasti moje življenje? Kdo ima to pravico?
Žal živim v svetu, kjer štejejo mnenja drugih več kot moje lastno mnenje. V svetu, kjer to dopuščam. V želji, da bi bila sprejeta v družbi razmišljam, govorim, se oblačim in celo jem tisto kar narekujejo drugi. Tudi s svojimi čustvi ravnam enako. Če bom delala tako kot si želijo, me bodo sprejeli, razumeli in ljubili. Pa me bodo res?
Ugajaj in sprejeli te bodo, imeli te bodo radi in v družbi boš priljubljena… to je samo še ena iluzija, eno izmed mnogih prepričanj, ki so mi bila vsiljena, v katera sem verjela in izdala sebe. Ne, ne verjamem več v te pravljice. Ne potrebujem nadzora. Ne potrebujem dovoljenja biti to kar sem. Ne potrebujem upravnika za moje življenje. Zakaj? Ker sem najboljša in enkratna verzija sebe. Ponosno razkazujem svoje unikatno življenje. Tudi najboljše kopije najboljših me ne premamijo več.
Sem kar sem! Zaupam si! Rada se imam! Vse kar potrebujem in vse kar si želim je v meni in požvižgam se na to kar drugi mislijo. Prevzela sem nadzor, sem ponosna lastnica svojega življenja in sem svobodna!
Nastja
