Vesolje možnosti
Michelangelovo misel, da je v vsakem kosu marmorja skrit prelep kip, da pa je potreben nekdo, ki bo odstranil ves odvečen material okrog njega in ostalim pokazal mojstrovino, bi lahko uporabila kot nagovor našemu šolskemu sistemu.
Napačno je, da učitelji nenehno primerjajo otroke med seboj. Bolj primerno bi bilo, da usmerijo svojo energijo v klesanje unikatnih kipov, ki tako rekoč že sedijo v šolskih klopeh. Potrebno jih je le malo obrusiti, da se pokažejo vse tiste lastnosti in potenciali, ki jih imajo v sebi.
Vsak otrok je odličnjak. Ljudje smo si izmislili številke za ocenjevanje in igro, s katero motiviramo otroke za učenje. Smisel njihovega življenja pa postanejo petice v spričevalu. Tekmovanje in številke.
In kaj bi se zgodilo, če bi vsi otroci dobili petice, če bi ukinili redovalnico in jih raje motivirali z vrednotami kot so ljubezen, spoštovanje in razumevanje? Kaj bi se zgodilo, če jih iz sveta, kjer vladata ocenjevanje in rivalstvo preselimo v vesolje neskončnih možnosti?
Nastja
