Prijatelj
Prijatelja sta se odločila prehoditi puščavo. Bilo je vroče, bila sta žejna. Vendar sta vztrajala. Hodila sta in hodila in nekje sredi puščave sta se skregala. Prišlo je tako daleč, da je prijatelj drugemu primazal konkretno klofuto. Tisti, ki je bil oklofutan je bil prizadet, vendar ni rekel besede. Zavil je malo s poti in v pesek napisal: “Danes me je najboljši prijatelj klofnil po obrazu.”
Hodila sta dalje in sredi puščave našla oazo. Odločila sta se, da se spočijeta in okopata. Tisti oklofutani se je nesrečno zapletel v močvirnato dno in se začel utapljati. A ga je prijatelj uspel še pravočasno potegniti iz vode. Ko si je nesrečnik malo opomogel je v skalo vklesal: “Danes mi je najboljši prijatelj rešil življenje.”
Prijatelju, ki ga je najprej oklofutal in mu potem rešil življenje nekaj ni bilo povsem razumljivo, zato je vprašal: “Klofnil sem te in s tem prizadel. To si napisal v pesek. Rešil sem te iz vode in to si vklesal v skalo. Zakaj?” In drugi mu je odgovoril: “Kadar nas kdo prizadene bi morali to zapisati v pesek, kjer lahko veter izbriše bolečino. In kadar kdo naredi nekaj dobrega za nas, bi morali to vklesati v skalo. Tak napis se nikdar ne izbriše.”
Človek bi potreboval veliko pokopališče, da bi zakopal vse napake svojih prijateljev. Neverjetno, kaj vse ti pravi prijatelj odpusti. Ker pravo prijateljstvo je nič drugega kot razumevajoča ljubezen.
Nastja
