Pajek
Slišala sem zanimivo zgodbo. Mogoče je resnična, mogoče samo pripoved babice, ki je rada strašila svoje vnuke, kaj bo, če ne bodo ubogali.
Bil je pridigar. Predan svoji službi, z veseljem je služil cerkvi in Bogu. Vsako sredo je v svojih pridigah neskončno dolgo razlagal o zlu, ki prežema ljudi, nepoštenosti in načinih kako se ubraniti pred vsemi temi pogubnimi dejanji. Nekateri verniki so zavzeto poslušali, spet drugi so zavijali z očmi in tretji gledali na uro, kdaj bo že konec.
Ampak pridigar se ni dal motiti. Razpredal je in razpredal, dokler se ni končno naveličal. Utrujen se je sesedel na stol, še prej pa končal svoje misli z besedami: “Oh Gospod, očisti mojo grešno dušo v kateri se prepletajo pajčevine zla in greha. Amen.”
To se je ponavljalo leta in leta, vsako sredo, ob šestih, en pridigar, ena pridiga in en zaključek. Neke srede, ko ni bilo videti konca pridiganju, pa je ženica, ki je obiskovala to cerkev vse svoje življenje, počakala, da je pridigar končal svoje molitve, seveda z obveznim stavkom na koncu: “Oh Gospod, očisti mojo grešno dušo v kateri se prepletajo pajčevine zla in greha. Amen”
Takrat je vstala in na glas rekla: “Oh Gospod, prosim te, ubij že tega groznega pajka, ki našemu dragemu pridigarju že leta in leta plete pajčevine po njegovi duši in ga odreši muk.”
Zamisli se za trenutek. Se po tvoji duši tudi prepletajo pajčevine slabih odločitev, pretvarjanja, sebičnosti, pohlepa, laži, vzvišenosti, ignorance in strahu, ki hranijo pajka, ki zadovoljen in sit ždi v kotu ter neumorno plete niti? Imaš moč in voljo, da preženeš tega pajka in očistiš svojo dušo vseh pajčevin?
Kot večina stvari v življenju, posebej tistih s katerimi posegamo globoko v dušo svojega bitja, je težkih. Napornih. Zlahka obupamo, ker nam zmanjka vztrajnosti in volje. Odloči se in očisti svojo dušo vseh pajčevin. Mogoče ti ne uspe takoj ubiti pajka, lahko pa ga s pomočjo ljubezni, naklonjenosti, prijaznosti in razumevanja izstradaš ter mu vzameš moč ter voljo. Vsak dan bo spletel manj pajčevin.
Nastja
