omejitve

Brez omejitev

Predstavljaj si gozd. Hodiš po potki. Ta je zglajena, utečena, na njej ni vejevja, skal ali nevarnih rastlin. Nekaj časa gledaš pod noge v potko, nato se pa zaveš, da hkrati lahko tudi gledaš okoli in opazuješ krošnje dreves. Kakor pogledaš navzgor, zagledaš detelja, kako kljuje po debelem deblu. Kako lepo odmeva to trkljanje! V tem slišiš še eno ptico, ki uglasblja čudovite tone. Le kje je? Zdi se daleč … Ampak hočeš vedeti, katera je! Sploh pa, katero je to drevo, ki ga dolbe detelj? Rad bi se dotaknil njegovega lubja. Toda potka … potka gre drugam, stran od detelja. Tu imaš zdaj dve možnosti.

1. Hodiš naprej po potki utreti od drugih. Posloviš se od detelja. Ob tem vseeno najdeš globoko v sebi neizmerno hvaležnost gozdu, da si lahko del tega trenutka. V tem primeru ti bo gozd najverjetneje namenil drevo z deteljem prav na potki in na tem istem drevesu bo enako čudovito pela še ena ptica.

Lahko, da boš že s tem srečen. Lahko pa, da se ti bo porodilo vprašanje, ali je to isti detelj ali pač kateri drugi? Ali je ta ptica iste vrste kot ona prejšnja? Ali ima lubje na tem drevesu isti občutek ob dotiku? V tem primeru bo verjetno nekaj manjkalo. Lahko, da se te bo lotila jeza, obžalovanje, nezanimanje.

2. Vprašaš se, katera je dejansko tista misel, ki ti preprečuje, da bi stopil s potke. Obstaja vsaj ena. Vsaj en tisti: “Rad bi, ampak…”  Kateri je tvoj odgovor? “…moja mama je rekla, da je nevarno.”? “…gozdar je rekel, da ne smem zapustiti poti.”? “…nekoč sem poskusil in me je spekla kopriva, poleg tega pa sploh nisem našel tiste druge ptice! Bila je predaleč…”? Ali se najdeš? Ali se upaš najti? Naj ti povem nekaj, UPAŠ SI! Kajti že si se vprašal, kaj se nahaja izven meja, ali že celo, katera je tista ovira, ki te omejuje. V vsakem primeru si sprožil zavedanje, ki se širi, kakor se širi vesolje. Kakor vzklije majhno seme in neizbežno raste v močno rastlino, ki proizvede še mnogo drugih semen, in ta tudi vzklijejo!

Naj ti povem tudi to, da si sprožil širjenje zavesti še predno si sploh prišel do razpotja. Takrat, ko si pogledal v krošnje. Poskušaj se spomniti, kakšen je bil takrat občutek, ko si se ozrl navzgor in videl deblo ob deblu, na vrhu pa zeleno listje in sončne žarke, kako se skoznje prebijajo k tebi. To je občutek, ko si v sebi brez omejitev. Detelj se je tam našel ob spremstvu še ene ptice prav zato, ker si vedel, da lahko po njima sežeš.

Ko boš našel tisto “ampak” misel, ji dovoli, da zapusti tvoj prostor. Naj se vsa bremena vezana nanjo dvignejo s tvojih ramen, se postavijo predte in ti naredijo stopničko. Tako, ki te ne bo le spravila s potke, ampak te bo tudi dvignila bližje k višavam, kjer se detelj nahaja. Presezi omejitev! V Bistvu že od davnin veš, kako.

Hejdi Martinšek