Včasih
Včasih pomeni biti jaz, biti zaslepljena od naslade in užitka, ujeta v mrežo sreče in pogreta z ljubeznijo.
Včasih pomeni biti jaz, biti polna spoštovanja in tišine in opita od lepote, ki je neskončna.
Včasih pomeni biti jaz, imeti oči polne solz hvaležnosti, saj se zavedam, da imam vse kar potrebujem. Hvaležna za vse, kar mi 
je bilo dano in hvaležna za vse, kar me še čaka.
Včasih pomeni biti jaz prekleto zapleteno stvar, saj moram pogruntati način, kako biti idealen jaz, v tem resničnem, včasih umazanem svetu.
Včasih je biti jaz precej boleče, ko vidim toliko ljubezni, toliko gorja in bolečine, ko pustim stvarem, da vstopijo in izstopijo iz mojega srca.
Včasih pomeni biti jaz, spustiti stvari in osebe, na katere sem navezana, da gredo po svoje in se včasih navezati na osebe in stvari, za katere bi raje videla, da gredo svojo pot.
Včasih pomeni biti jaz težko breme na mojih ramenih in sprašujem se ali je vredno moje ljubezni, mojih občutkov, mojega znanja.
Vendar pa je vedno…
Najbolje biti jaz. Ne glede na vse. Bolečina pride, ko se skušam skriti, ko si na vse pretege želim potrditve drugih, ko pustim, 
da me drugi spreminjajo v sebi všečno verzijo.
Moj jaz je obsojen biti sijoče veselje, čudovit in perfekten jaz.
In učim se…
Učim se živeti v tem telesu in ga sprejeti za svojega.
Učim se biti eno samo veselje, kljub vsem zadanim bolečinam.
Učim se narediti prostor vsem blagoslovom, ko se otrpla od strahu ne morem premakniti.
Učim se prositi za pomoč in jo sprejeti, ko mi je ponujena.
Učim se odločiti. Pogosto so prave odločitve tiste, ki pridejo same od sebe in ne tiste, za katere potrebujem toliko energije, da bi lahko zavrtela Zemljo. Včasih so najenostavnejše odločitve, prave odločitve.
Učim se, da padamo vsi in vsi se poberemo. Vsi potrebujemo ljubezen in spoštovanje in vse kar potrebujemo imamo pred nosom.
Nastja
