odločitev

Osebnostna rast

Včasih

Včasih pomeni biti jaz, biti zaslepljena od naslade in užitka, ujeta v mrežo sreče in pogreta z ljubeznijo.

Včasih pomeni biti jaz, biti polna spoštovanja in tišine in opita od lepote, ki je neskončna.

Včasih pomeni biti jaz, imeti oči polne solz hvaležnosti, saj se zavedam, da imam vse kar potrebujem. Hvaležna za vse, kar mi je bilo dano in hvaležna za vse, kar me še čaka.

Včasih pomeni biti jaz prekleto zapleteno stvar, saj moram pogruntati način, kako biti idealen jaz, v tem resničnem, včasih umazanem svetu.

Včasih je biti jaz precej boleče, ko vidim toliko ljubezni, toliko gorja in bolečine, ko pustim stvarem, da vstopijo in izstopijo iz mojega srca.

Včasih pomeni biti jaz, spustiti stvari in osebe, na katere sem navezana, da gredo po svoje in se včasih navezati na osebe in stvari, za katere bi raje videla, da gredo svojo pot.

Včasih pomeni biti jaz težko breme na mojih ramenih in sprašujem se ali je vredno moje ljubezni, mojih občutkov, mojega znanja.

Vendar pa je vedno…

Najbolje biti jaz. Ne glede na vse. Bolečina pride, ko se skušam skriti, ko si na vse pretege želim potrditve drugih, ko pustim, da me drugi spreminjajo v sebi všečno verzijo.

Moj jaz je obsojen biti sijoče veselje, čudovit in perfekten jaz.

In učim se…

Učim se živeti v tem telesu in ga sprejeti za svojega.

Učim se biti eno samo veselje, kljub vsem zadanim bolečinam.

Učim se narediti prostor vsem blagoslovom, ko se otrpla od strahu ne morem premakniti.

Učim se prositi za pomoč in jo sprejeti, ko mi je ponujena.

Učim se odločiti. Pogosto so prave odločitve tiste, ki pridejo same od sebe in ne tiste, za katere potrebujem toliko energije, da bi lahko zavrtela Zemljo. Včasih so najenostavnejše odločitve, prave odločitve.

Učim se, da padamo vsi in vsi se poberemo. Vsi potrebujemo ljubezen in spoštovanje in vse kar potrebujemo imamo pred nosom.

Nastja

Motivacija

Trpiš tudi ti?

Zbolela sem. Ugotovila sem, da me muči prav poseben sindrom. Sindrom bleščečih idej. Vem, da zaradi tega ne bom umrla, vendar pa je to vrtenje v krogu, ki me zaposli večino dneva, naporno. In nikamor me ne pripelje.

Kaj je sindrom bleščečih idej?
Definicija je preprosta. To je prav posebna privlačnost. Privlačijo me bleščavi projekti, svetlikajoče ideje ali zloščeni cilji. Nekaj tako preprostega kot odsev svetlikajoče vodne gladine, ki zlahka prevzame mojo pozornost. Ko pa sonce zaide in na vodni gladini ugasnejo tiste male lučke, tudi moja pozornost splahni. Zanimanja preprosto ni več.

Kako vem, da sem okužena?
Naj naštejem nekaj značilnosti:

Veliko zanimivih idej, naslovi in osnutki vendar pa še nič napisanega
Tek in priprava na mali maraton in vedno pride nekaj pomembnejšega kot je udeležba na tekmovanju
Poslovne ideje na papirju ampak še nobena ni ugledala luč sveta
Navdušenje nad raznimi delavnicami, za katere pa nikakor ne najdem časa. Kar naprej nekaj začenjam in ničesar ne končam. Vem, da nisem osamljen primer. Veliko nas trpi za tem novodobnim sindromom.

Kako sem se lotila zdravljenja?
Start. To mi gre od rok. Rada začenjam. Ne morem končati, če ne začnem. Ha! Torej sem začela.
Vztrajam. Vztrajati moram, da bom končno lahko dokončala nekaj pomembnega.
Odločam. To je najtežje. Odločnosti mi zares primanjkuje. Predolgo čakam na pravi trenutek. Upam na čudeže. Jih res ni? Prav, potem se odločim in grem naprej!

Obljubim. Odločim se kaj si želim in si obljubim, da bom to tudi speljala. Navadno sem dojemala odločitev in obljubo kot dve ločeni dejstvi, sedaj pa vem da je odločitev + obljuba=akcija.
Sprijaznim se in ne obupam. Te stvari so grozne. Kje so dnevi veselja in navdušenja nad začenjanjem novih, bleščečih projektov? Res se mi ne da več. Pretežko je. Pravzaprav je nemogoče. Vendar pa, če hočem ozdraviti, moram nadaljevati. Ti koraki do cilja morajo biti težki. Za ves trud me na koncu čaka nagrada.
Grem naprej. Vem, da je to zelo pomembno. Moram se premikati naprej. Čeprav počasi. Iščem prva vrata, grem skozi in naprej do naslednjih.
Cilj. Projekt, ideja, ki sem jo začela, je končana. Dokončana!

Nova, bleščeča ideja je rojena. Popadki so trajali celo večnost, vendar se je splačalo. Zapomniti si moram le naslednje korake; začetek-vztrajnost-odločnost-obljuba-težko je a ne obupam-grem naprej-cilj.

Nastja

Motivacija

Izbira

Občutek, ko se resnično zaveš, da je vse, kar se dogaja, popolnoma prav in v skladu z božanskim načrtom, je neopisljiv. Govorim o občutku, ki ga začutiš znotraj sebe, ne glede na viharje, ki jih poskuša ustvariti ego. Z vzorci se namreč bojuje proti globokemu notranjemu miru. Proti brezpogojni ljubezni in sprejemanju samega sebe. Meni je danes s slikami ranjene mačke sredi ceste jasno nakazoval svoje preference ter me skušal znova podrediti vzorcem, ki so včasih krojili moje počutje.

A danes je bilo vendarle nekaj drugače. Po paleti različnih čustev sem se vprašala, kaj se mi zares dogaja. Začela sem prepoznavati vzorce in iskati načine, kako naj jih zares spustim oz. sprejmem kot del nečesa, česar več ne potrebujem.

Ugotovila sem, da je enostavno govoriti, da je treba “to in to” spustiti, težje pa je to zares narediti, tako živeti oz. se od tega osvoboditi. Še posebej, ker je meja med zdravim iskanjem novih lekcij ter smiljenju samemu sebi tanka.

Počutila sem se, kot da hodim po sivi poti, kjer je na eni strani poti bujno cvetoče zelenje, ki zastira pogled v daljavo, na drugi strani pa mrak in deževno vreme. Ko tako napišem, je jasno, kaj bi človek izbral, vendar ko si znotraj, je ob topli dek’ci tudi deževno vreme prijetno.

Spoznala sem, da sem danes na meji. In da lahko izberem, ali nadaljujem pot z odprtim srcem in končno sprejmem in zaživim, da je v vsakem trenutku vse prav točno tako, kot je, ali grem znova v krog soočanja z že poznanimi vzorci.

Odločila sem se, da je čas, da me objame cvetoče zelenje. Odločila sem se, da je čas, da se prepustim. Da je čas zame. Čas za ljubezen. Čas za čudovito življenje. In čas za nebesa na Zemlji. <3

Danijela F.