odgovor

Kaj se mora zgoditi?

Kaj se mora zgoditi?

Sprašujem se, kaj se mora zgoditi, da se bom začela zavedati veličastnosti bivanja, ki mi je bilo dano z rojstvom. Popolnost v kaosu? Povezanost z vsem kar obstaja?

Kaj me stane, če z ramen odvržem tovor, zgodbice, ki si jih že toliko časa pripovedujem in me tiščijo k tlom? Zvedeti resnico? Živeti resnico, da sem enkratna in ljubljena?
Kaj se mora zgoditi, da pokažem svetu, kdo sem? Da si dovolim biti opažena in videna kot popolno bitje, točno tako bitje, kot mi je bilo namenjeno biti?

Kaj še torej čakam? Zakaj se kar naprej oziram okrog sebe in iščem odgovore? Zakaj pričakujem navodila za naslednji korak MOJSTERSEBEod ljudi okrog sebe?
Ko zaprem oči in se popolnoma umirim, se zavem, da so vsi odgovori tukaj, v utripu mojega srca. V globinah, kjer moja duša vibrira v zvokih ugodja, ki odzvanjajo čudovito melodijo življenja.
To so moja vprašanja. In moji odgovorti. Tvoja vprašanja in tvoji odgovori so tvoja stvar. Sijejo iz tebe in te razsvetljujejo. Si opazil?

Vendar pa ljudje večinoma samo čakamo. Čakamo na znak. Čakamo na krizo, ki nas bo prestavila v drugo okolje, v drugo avanturo. Čakamo in čakamo. In ko se znajdemo na pol poti, ne najdemo več smisla nadaljevati. Usedemo se in še malo počakamo. Naprej ne gremo, nazaj tudi ne. Odločiti se pa prav tako ne moremo. Čez čas nas čakanje omrtviči in počasi nas posrka vase. Le redki se uspejo izviti iz primeža, le redki stopijo iz čakalne vrste in se odločijo drugače. To so uspešni, čudoviti in enkratni ljudje. Prebirajo zgodbe o sebi, o svojem namenu in poslanstvu. Redki so, a zmorejo prenesti to čudovito energijo med nas ostale, ki še kar čakamo in mencamo in ne vemo kaj točno si želimo. Učijo nas, da poiščemo trenutek, samo en trenutek in se poglobimo vase in se vprašamo, kaj čakamo.

Odgovora morda ne bomo dobili izrečenega v besedah. Odgovor morda ne bo prišel v navdihujoči pesmi. Morda bo le rahel sunek. Nežno čustvo. Dotik. Če mu bomo sledili, kot bi sledili duhovnemu vodji, nas bo pripeljal tja, kamor smo namenjeni. V naše bistvo.

Nastja

Deset napotkov

Deset napotkov

Preden si prišel sem, si prejel naslednje napotke:

  1. Prejel boš telo. Morda ti bo všeč ali pa ga sploh ne boš sprejemal kot del sebe. Kljub temu bo tvoje za celotno obdobje.
  2. Naučil se boš lekcij. Vpisan si namreč v redno šolo, ki se neuradno imenuje “Življenje.”
  3. Tam ni napak, so samo izkušnje. Rast je proces preizkušenj, zmot in eksperimentiranja. Tudi vsi zgrešeni eksperimenti so del procesa kot preizkusi, ki na koncu koncev delujejo.
  4. Lekcije se ponavljajo, dokler niso naučene. Lekcija ti bo predstavljena v različnih oblikah, dokler je ne boš spoznal in sprejel. In šele, ko se je boš naučil, boš lahko šel na naslednjo učno uro.
  5. Učnih ur ni nikoli konec. Ni delčkov v življenju, ki ne vsebujejo svojih lekcij. Če si živ, to pomeni, da imaš še vedno za pridobiti nova in nova spoznanja.
  6. “Tam” ni boljši kraj kot “tu”. Ko bo tvoj “tam” postal tvoj “tu”, boš preprosto pridobil še en “tam”, ki bo ponovno izgledal boljše kot “tu”. Če boš vedno znova razmišljal o prihodnosti, ne boš zaživel v sedanjosti.
  7. Drugi ljudje so le tvoja ogledala. Ne boš zmogel ljubiti ali sovražiti nekaj pri drugi osebi, razen če ti ne bo kazala nekaj, kar boš ljubil ali sovražil pri sebi.
  8. Kaj boš naredil v svojem življenju, je odvisno od tebe. Na razpolago ti bodo vsa orodja in sredstva, ki jih boš potreboval. Kaj boš počel z njimi, pa je odvisno le od tebe. Vedno boš imel izbiro.
  9. Odgovori ležijo znotraj tebe. Vsi odgovori na življenjska vprašanja bodo v tebi. Vse, kar boš moral storiti je to, da se boš zazrl vase, prisluhnil in zaupal svojemu notranjemu glasu.
  10. Vse to boš pozabil.

Vir: If Life Is a Game, These Are the Rules

Prihajajoče delavnice