korak naprej

Kaj se mora zgoditi?

Kaj se mora zgoditi?

Sprašujem se, kaj se mora zgoditi, da se bom začela zavedati veličastnosti bivanja, ki mi je bilo dano z rojstvom. Popolnost v kaosu? Povezanost z vsem kar obstaja?

Kaj me stane, če z ramen odvržem tovor, zgodbice, ki si jih že toliko časa pripovedujem in me tiščijo k tlom? Zvedeti resnico? Živeti resnico, da sem enkratna in ljubljena?
Kaj se mora zgoditi, da pokažem svetu, kdo sem? Da si dovolim biti opažena in videna kot popolno bitje, točno tako bitje, kot mi je bilo namenjeno biti?

Kaj še torej čakam? Zakaj se kar naprej oziram okrog sebe in iščem odgovore? Zakaj pričakujem navodila za naslednji korak MOJSTERSEBEod ljudi okrog sebe?
Ko zaprem oči in se popolnoma umirim, se zavem, da so vsi odgovori tukaj, v utripu mojega srca. V globinah, kjer moja duša vibrira v zvokih ugodja, ki odzvanjajo čudovito melodijo življenja.
To so moja vprašanja. In moji odgovorti. Tvoja vprašanja in tvoji odgovori so tvoja stvar. Sijejo iz tebe in te razsvetljujejo. Si opazil?

Vendar pa ljudje večinoma samo čakamo. Čakamo na znak. Čakamo na krizo, ki nas bo prestavila v drugo okolje, v drugo avanturo. Čakamo in čakamo. In ko se znajdemo na pol poti, ne najdemo več smisla nadaljevati. Usedemo se in še malo počakamo. Naprej ne gremo, nazaj tudi ne. Odločiti se pa prav tako ne moremo. Čez čas nas čakanje omrtviči in počasi nas posrka vase. Le redki se uspejo izviti iz primeža, le redki stopijo iz čakalne vrste in se odločijo drugače. To so uspešni, čudoviti in enkratni ljudje. Prebirajo zgodbe o sebi, o svojem namenu in poslanstvu. Redki so, a zmorejo prenesti to čudovito energijo med nas ostale, ki še kar čakamo in mencamo in ne vemo kaj točno si želimo. Učijo nas, da poiščemo trenutek, samo en trenutek in se poglobimo vase in se vprašamo, kaj čakamo.

Odgovora morda ne bomo dobili izrečenega v besedah. Odgovor morda ne bo prišel v navdihujoči pesmi. Morda bo le rahel sunek. Nežno čustvo. Dotik. Če mu bomo sledili, kot bi sledili duhovnemu vodji, nas bo pripeljal tja, kamor smo namenjeni. V naše bistvo.

Nastja

Vrtiljak čustev

Vrtiljak čustev

Tvoja ignoranca je zarezala v globino telesa.
Zdi se kot ognjena igla, ki je prebodla moje srce.
Spet si me postavil ob mrzel zid.

Kdaj mi vendar bo jasno, da polagam upe v prazno košaro?
Kdaj se bom zmogla postaviti zase?
Pa ne samo pred tabo.
Najprej pred sabo.

Tvoja odtujenost je zarezala kot najostrejši meč.
Tvoj hlad presegel je zmogljivost mojih ramen.
Tokrat …tokrat zares boli.

***

Počutim se kot na vrtiljaku čustev.
Iz obžalovanja se vrtim v žalost.
Nato pa v jezo.
In znova v jok.
Zdi se, kot da tavam v polni praznini.

Občutek izgube se meša z osamljenostjo.
Solze zalivajo obraz.
In žalost zajezila je občutke veselja.

Kot da se mi svet je ustavil.
Kot da se končno prebujam.
Kot da končno dojemam…
dojemam, da te nikoli več ob meni ne bo.

Do danes bili četudi prikriti so upi.
Želje.
Ljubezen.

Oh. Ljubezen.
Vsakič znova iluzorno ugotovim, da še vedno te “ljubim”.
Da še vedno si del mojega biti.

Poskusila sem tisoč načinov, kako te spustiti.
Kako spremeniti.
A vsakič znova prihajam nazaj.

In nocoj znova sem tukaj.
A tokrat na drugačen način.

Tokrat soočam se s slovesom od tebe.
Od naju. Najinih spominov.
V sebi iščem moč za korake naprej.
Za osvoboditev od tebe.
Za osvoboditev sebe.

Se zdi, kot da že tisočkrat na tem istem mestu sem stala.
Saj vse te občutke bi že od daleč prepoznala.
Kaj bi dala, da bi končno jih prerasla.
Da bi si mehko postlala.
Da bi končno zares samo vesele pesmi prepevala.

Danijela F.

Prihajajoče delavnice