Zemlja joče
Danes je intenziven dan. Moje zaznave so vse močnejše. Hvaležna sem za tako lep jesenski dan. Hvaležna sem za vse darove matere Zemlje in za vsak dih, ki ga lahko naredim danes, sredi prijetno toplega in jesensko obarvanega gozda. Hvaležna sem za ptičje petje, ko ptice pojejo zares čudovite melodije. Hvaležna sem reki, ki teče in spira vsa težka čustva, ki so se nabrala v preteklih dneh. Sem mirna. Sem tukaj in v tem trenutku. Občutim radost.
A obenem me ves čas nekaj močno moti in otežuje. Preplavljajo me občutki, ki jih nisem vajena. Počutim se tako utesnjeno, nekaj mi ne da dihati. Počutim se razdraženo. Ni mi jasno zakaj, saj sem v miru sama s seboj. Zavem se močneje, zavem se velike žalosti. Gre mi na jok. Zavem se, da Zemlja joče. Zavem se, da je Zemlja ranjena in da so pritiski hudi. Zemlja želi spregovoriti z menoj. V takšnem čudovitem popoldnevu se mi res zdi nenavadno, da o tem razmišljam. Ampak zavem se vseh grozot, ki jih ljudje povzročamo drug drugemu, kaj šele naravi. Kje smo pozabili vse občutke? Kje smo pozabili vso moralo? Kam smo dali brezpogojno ljubezen do sočloveka in do matere Zemlje.
Ko opazujem vso ravnovesje v naravi, se vsak dan znova in znova čudim temu čudežu. Vsak dan znova sem hvaležna soncu, da me greje, naravi, ki me bogati, hrani in miru, ki ga najdem tu.
A kam gre družba, kam gre sistem – v katero smer gre avtocesta stresnega časa, pehanja za denarjem? A smo še zmeraj na tej avtocesti? Toliko je napetosti v zraku. Vsak dan je te napetosti več.
Dokler ne bo kritična masa ljudi spet začutila narave, bo Zemlja jokala. Tudi jaz danes jočem skupaj z njo, ker čutim odgovornost, umazanijo, balast in nehumanost, ki je še ne znam povsem preseči. Iščem odgovore, rešitve. Delam plane in načrte. Zelo majhne korake.
Danes čutim nas ljudi, kot parazite na tem planetu. Kaj nam daje mati Zemlja, in kaj ji vračamo?
Kje smo izgubili notranjo modrost, zdravo kmečko pamet?
Grem nazaj v gozd, da se še malo izjočem in spustim iz sebe umazanijo družbe.
Mogoče se sliši otopelo, mogoče tokrat pišem pesimistično. Ampak to je del mene, del mojega čutenja. Ne da se pretvarjat. Čeprav je čudovit in popoln dan, ko običajno pozabljamo na vsa bremena življenja, se tokrat ne da prekriti kaotičnega stanja.
Ne morem si zatiskat oči, če čutim drugače.
Ljudje – zbudimo se!
Moja želja je, da se nas poveže čimveč čutečih in odgovornih.
Da začnemo živeti v svetu harmonije in povezanosti z naravo. Želim svet brez mask, brez okvirjev, brez pretvarjanja, iluzij in praznih obljub.
K sreči že opazujem zametke novega sveta – sveta iskrenosti, zaupanja in podpore. Vem da nam bo uspelo. A kakšna bo cena do takrat, kje je večina sedaj?
Zemlja sporoča, da je zdaj pravi čas, da ji prisluhnemo. Zato obudimo svoje čute, povežimo se z naravo, prisluhnimo ji. Ko prisluhnemo naravi, vemo, kaj je resnična sreča, kaj je resnično pomembno v življenju in kje je naše mesto tukaj na Zemlji.
Gozd je učilnica življenja, preprostosti bivanja, povežimo se z njim, opazujmo ga s srcem.
Tadeja Rataj
