greh

Motivacija

Sladoledno življenje

Poletje je čas za morje, uživanje in seveda sladoled. Vsi ga imamo radi. Majhni in veliki. Prija tudi našim kosmatincem na štirih tačkah. Tudi sama ga obožujem in všeč mi je misel:

“Življenje je kot sladoled, poliži ga, preden se stopi.”

Kako lahko primerjam kepico najljubšega sladoleda z življenjem. To pa ja ni isto! Pa poglejmo…

Sladoled pravzaprav ni jed. Ni na jedilniku za zajtrk, kosilo ali večerjo. Ampak si ga lahko privoščiš kadarkoli. Kot življenje…leta in leta lahko porabiš za iskanje smisla, vendar pa se ti v uživanje ponuja tukaj in sedaj.
Sladoled moraš, vsaj poleti, začeti lizati takoj, ko ga dobiš v roke. Če bi čakal na pravi trenutek, ga z razdalje občudoval kako lepe oblike je, bi na koncu dobil čudno brozgo. Tudi življenje moraš zgrabiti takoj in ga živeti, saj ti lahko hitro spolzi skozi dlani.
Sladoled lahko pogoltneš, ne da bi ga resnično okusil. Kadar se v življenju preveč ženeš za nepomembnimi stvarmi, se zgodi, da si preveč zaposleni, da bi ga lahko objel z vsemi čuti.
Sladoled ima veliko kalorij! Misliš, da jih življenje nima? Zakaj pa se večina zredi, ko pride v zrela leta?
Neskončno sladolednih okusov. Od tistih standardnih do zelo eksotičnih. Vsak ima svojega favorita, katerega imaš pa ti najraje? Tudi življenje ima tisoč in en okus. Jaz prisegam na okus sreče s kančkom grenke čokolade.
Sladoled in življenje sta še slajša, ko jih deliš s tistimi, ki so ti blizu in jih imaš radi.
Vsakič, ko oblizneš sladoled, je okus malce drugačen. Se strinjaš? Pa saj mi tega sploh ni treba omenjati. Tudi v življenju trenutek ni enak trenutku. Prav vsak je božanski.
Če sladoled prehitro poližeš, te začne praskati po grlu ali te napade glavobol. Tudi življenje včasih povzroča hude migrene.
Sladoled je vreden greha. Prav tako življenje.
Vendar pa mora biti sladoled res dober, da ga z užitkom poližeš. Tudi življenje mora biti odlično, da lahko v njem uživaš.

Kakšen je tvoj najljubši okus….življenja?

Nastja

Motivacija

Pajek

Slišala sem zanimivo zgodbo. Mogoče je resnična, mogoče samo pripoved babice, ki je rada strašila svoje vnuke, kaj bo, če ne bodo ubogali.

Bil je pridigar. Predan svoji službi, z veseljem je služil cerkvi in Bogu. Vsako sredo je v svojih pridigah neskončno dolgo razlagal o zlu, ki prežema ljudi, nepoštenosti in načinih kako se ubraniti pred vsemi temi pogubnimi dejanji. Nekateri verniki so zavzeto poslušali, spet drugi so zavijali z očmi in tretji gledali na uro, kdaj bo že konec.

Ampak pridigar se ni dal motiti. Razpredal je in razpredal, dokler se ni končno naveličal. Utrujen se je sesedel na stol, še prej pa končal svoje misli z besedami: “Oh Gospod, očisti mojo grešno dušo v kateri se prepletajo pajčevine zla in greha. Amen.”

To se je ponavljalo leta in leta, vsako sredo, ob šestih, en pridigar, ena pridiga in en zaključek. Neke srede, ko ni bilo videti konca pridiganju, pa je ženica, ki je obiskovala to cerkev vse svoje življenje, počakala, da je pridigar končal svoje molitve, seveda z obveznim stavkom na koncu: “Oh Gospod, očisti mojo grešno dušo v kateri se prepletajo pajčevine zla in greha. Amen”

Takrat je vstala in na glas rekla: “Oh Gospod, prosim te, ubij že tega groznega pajka, ki našemu dragemu pridigarju že leta in leta plete pajčevine po njegovi duši in ga odreši muk.”

Zamisli se za trenutek. Se po tvoji duši tudi prepletajo pajčevine slabih odločitev, pretvarjanja, sebičnosti, pohlepa, laži, vzvišenosti, ignorance in strahu, ki hranijo pajka, ki zadovoljen in sit ždi v kotu ter neumorno plete niti? Imaš moč in voljo, da preženeš tega pajka in očistiš svojo dušo vseh pajčevin?

Kot večina stvari v življenju, posebej tistih s katerimi posegamo globoko v dušo svojega bitja, je težkih. Napornih. Zlahka obupamo, ker nam zmanjka vztrajnosti in volje. Odloči se in očisti svojo dušo vseh pajčevin. Mogoče ti ne uspe takoj ubiti pajka, lahko pa ga s pomočjo ljubezni, naklonjenosti, prijaznosti in razumevanja izstradaš ter mu vzameš moč ter voljo. Vsak dan bo spletel manj pajčevin.

Nastja