Življenje = film
Življenje je kot film. Slab, povprečen dober, dolg ali kratek… vse to je bolj vprašanje moje osebne drže kot pa opredelitve filmske industrije. Tragedija, drama, komedija, melodrama… nekateri so označeni kot grozljivka ali fantastika. Ko se znajdem v dvorani skoraj nimam več izbire. Malokdaj se odločim, da bom film, če mi ni všeč, zapustil še pred koncem. Saj sem vstopnico vendarle plačal. Sedim na stolu, gledam na ogromno platno, pred menoj se menjajo slike, v ozadju kričijo glasovi in igra glasba. V pol zavesti dočakam konec. Otopel zapustim prizorišče. Včasih pa se zgodi, da je film dober, naravnost odličen. Vendar pa moram takrat deliti svoje navdušenje s komentatorji iz zadnje vrste, ki mi vsako sceno dodatno razdelajo in pospremijo z brco v naslon mojega stola. Ali pa neumorno segajo za popovko in glasno srkajo sladko pijačo, ki jim splakuje slana usta. Nekaj časa se trudim in se ne zmenim za brezobzirneže. Težko se borim z občutki jeze. Sem čisto brez moči. Stanje je brezupno.
Podobno je v življenju. Nekatere stvari, nekatere dogodke imam lahko pod kontrolo, nad drugimi nimam nikakršne moči. Naučil sem se živeti z njimi, z nekaterimi se še borim. Vsak dan. Stanje je včasih brezupno. Včasih pa se mi posreči in kakšen dogodek v svojem filmu z veliko volje in nekaj napora, spremenim na bolje in spremembe se pokažejo tudi v ljudeh okrog mene, ki so se po takem ali drugačnem naključju znašli v mojem filmu.
Izbral sem si ta film. Sem producent, scenarist in glavni igralec. Projektor se napaja z vsakim mojim vdihom. Moje razmišljanje se odslikava na velikem platnu. Dan za dnem. Leto za letom. Obiskovalci se menjajo, včasih zadovoljni, včasih razočarani zapuščajo dvorano. Nekateri se vračajo, nekateri odidejo za vedno. Kadar obvladujem svoj um, je scenarij mojega filma pisan na mojo kožo. Kadar obvladujem svoje dihanje, lahko projektor za nekaj časa ugasnem in izstopim iz filmskega vrtiljaka. Sem sam s sabo. Kadar sem srečen in ko srečo lahko razdelim, je moj film najlepša predstava na planetu.
Uživam v filmu, ki me navdušuje, dvigne in zbudi vse moje občutke. Predvajam ga pod pogoji, ki so mi všeč, z nastavitvami glasnosti in ostrine, ki mi ustreza. Včasih me tu in tam zmoti kakšen samovšečen komentator, za katerega pa se ne zmenim.
Nastja
