Gola resnica o dolgčasu
“Dva velika sovražnika srečnega človeka sta bolečina in dolgčas.” (A. Schopenhauer)
Kdo od nas ne pozna fraze “kaj bi delal, meni je tako dolgčas”. Če je (še) nismo slišali od svojega najstnika, se spomnimo svojih najstniških dni, ko smo ležali na kavču pred televizijo, preklapljali programe, zehali, se basali s čipsom in nalivali s sokom. Tudi ko smo se dobili s prijatelji na bližnjem igrišču smo se spraševali, kaj bi delali. Idej ni bilo od nikoder, vsi pa smo si želeli početi kaj zanimivega in zabavnega. Nazadnje smo se proti večeru zdolgočaseni razšli.
Vendar pa se dolgčas ne naseli v nas, ne prekrije nas kot prah prekrije kramo na podstrešju, ne trešči v nas kot strela z jasnega. Dolgčas je zavedno pasivno stanje celotnega bitja. Je popolna in zavestna predaja tistega, ki ni pripravljen vstati in narediti korak naprej. Dolgčas je rezultat neaktivnih misli in lenega telesa.
Nekdo lahko gleda zanimivo oddajo o vulkanih, vesolju ali pripravi sadne solate in med gledanjem zdolgočasen zaspi. Medtem ko nekdo drug gleda te iste oddaje, navdušen in osupel ne odmakne oči od ekrana in čaka na blok z reklamami, da bo skočil na stranišče. Torej niso stvari tiste, ki povzročajo dolgočasje. Nekaterim je vsaka najmanjša stvar, vsak dogodek ali novica zanimiva.
Dolgčas ni nedolžen zločin. Počasi a vztrajno razjeda naše bitje, iz majhne razjede nastane ogromna črna luknja, ki nas posrka vase. Zločin nespoštovanja samega sebe in pasivnega stanja, ki dopušča, da dragoceni trenutki neuporabljeni in razvrednoteni
zdrvijo mimo nas.
Dolgčas je dolgočasen! Sreča in dolgčas nimata nič skupnega. Še več, oba ne moreta bivati v eni osebi. Zdolgočasen človek je tečen, zamorjen in se v svoji koži ne počuti dobro. Zakaj? Zaradi občutka, ki ga grize tam nekje na dnu duše in mu šepeta, da zamuja življenje. Človeku, ki zamudi priložnosti in opici, ki zgreši vejo, ni pomoči.
Zmigaj se, vstani s kavča, se pretegni in začni! Začni živeti.
Nastja
