cona udobja

Tam, kjer je vse fajn

Tam, kjer je vse fajn

Če pustimo vodo v vrču dva ali tri dni bomo opazili, da je postala motna in da je začela smrdeti. Kaj pa se zgodi z nami, če stojimo na mestu? Nič, celo več, začnemo hoditi vzvratno in nazadujemo. Ampak kaj, ko je tam tako varno, znano in na nek čuden način prav udobno. Zakaj bi se morali spopadati z neznanim? Če se nikdar ne premaknemo iz svoje cone udobja, se ne bomo nikdar nikamor premaknili.

Pa je res to namen mojega in tvojega življenja?
Imela sem skrit kotiček, kjer bila sem brez skrbi
Zapleteno življenje, štiri stene, živela sem v ječi
Pa tako zelo sem hrepenela po novih dogodivščinah
A ostala sem v sobi in s pohištva brisala siv prah
Rekla sem si, saj res ni potrebno, da preizkušam novosti700d4fbc26d93a1e7d0516f4a657348e-d4sht0o
Kaj mi bo potapljanje na dah in podobne norosti
Prepričevala sem se, da imam veliko opraviti tu med štirimi stenami
A nekje globoko v sebi sem si želela skusiti vse te nove, nore stvari
Pa moje življenje…bom videla zmagovati le druge
Sama pa se bom pomešala med ostale nesrečne zgube
Kaj pa, če zadržim dih in stopim ven in si končno dovolim biti
K vragu, si rečem, naj padejo vsi zguljeni miti
Naredim korak in v sebi začutim posebno moč
Zapustim ječo, pogledam zvezde na nebu in zakorakam v noč.
Če tudi ti čepiš nekje in si ne upaš ven
Naj ti nekaj povem
Vsi smo kdaj občutili strah in dvom
In raje kot ne bom
reci zmorem in želim si živeti svoje sanje
in resnično, z vsem srcem verjamem vanje!

Nastja

Ljubezen se vselej vrača v plemenito srce

Ljubezen se vselej vrača v plemenito srce

Renesansa (fr. renaissance: ponovno rojstvo) kot kulturno gibanje je bilo za žensko zelo pomembno obdobje. Naznanjalo je začetek novega veka. Dante Alighieri v svoji zbirki Vita Nova, Novo življenje, opeva žensko v vsej njeni božanskosti. Njegova Beatrice je podoba blaženosti (beata-blažena). Motiv blažene ženske je po vsej verjetnosti povzel po pesmi Guida Guinizzellija Al cor gentil rempaira sempre amore, Ljubezen se vselej vrača v plemenito srce. Francesco Petrarca je žensko opeval kot nekaj vzvišenega in bil je začetnik t. i. “romantične ljubezni”.

Kaj pa naše spremembe dandanes? Prebujanje, rojevanje Ženske, božanske Ženske s plemenitim srcem. Da najde svojo pravo vrednost,Heart_by_xXLonging_HeartXx ne v očeh moškega, marveč v očeh same sebe, in (si) pokaže, kako Božanska je, kako polno ljubezni in plemenito je njeno Srce. Po vseh iskanjih, dokazovanjih, tekmovanjih s svetom in predvsem s samo seboj je edina pot, ki jo pelje k Sebi, Ljubezen. Do nje bo prišla le s ponovnim rojstvom, renaissance. Rojstvo pomeni sprva bolečino, strah pred neznanim, tesnobo, pomeni iskanje varnosti in zaščite, vse dokler ni ena sama radost in izkušanje novega.

Trenutek, ko se zamajejo tla pod nogami, ko se ženska zaloti v premišljevanju, čemu je tu, kaj je njen naslednji korak in kako ga speljati, da bo zadovoljna tudi sama, je tisti ključni moment, ko se začne njena rast, le da tokrat v njeni lastni maternici. Kot je sama nosečnost obenem sreča in radost pričakovanja ter skrb in strah pred odgovornostjo, je tudi negovanje same sebe v lastni maternici obdobje nasprotnih si čustev.

Nedvomno je negovanje drugih bitij lažja naloga kot negovanje nas samih, zato se k njemu zatečemo šele tedaj, ko začnemo izgubljati, ko se nam svet zamaje, nemalokrat celo popolnoma zruši. Pademo. In začuda ni nikogar, ki bi nas (lahko) pobral. Šele takrat ugotovimo, da je z vsem razdajanjem, ki ga nemalokrat niti ne čutimo, saj menimo, da dajemo iz srca in je to naša naloga, poslanstvo, da smo torej z vsem tem razdajanjem košček za koščkom dajale sebe, svoje želje, svoje bistvo in bit. Takrat ostanemo same, v svoji praznini, s svojo praznino, ki je drugim nedoumljiva, nerazumljiva. A nas ravno ta praznina žene naprej. Ko izpraznimo vse, kar se je leta in leta kopičilo v nas, ko izpraznimo vso tesnobo, bolečino, strahove, ko si zaželimo, da v nas ne bi bilo ničesar več, takrat se odpre pot, ki nas povede v nas same, v našo maternico, ki nas bo varovala do pravega rojstva, do rojstva takšnih, kakršne smo v resnici.

To je samotno popotovanje, tiho spoznavanje in prepoznavanje, in vse bi naredile, da bi se mu izognile. Plavamo v potočkih spominovhappy,dreamy,ballerina,ballet,balloons,cloud-29c6449adc46fde703b80ca15aee2bad_h in upamo, da nas ponesejo nazaj tja, od koder smo ušle. Stvari, ki so se nam zgodile, se nam nenadoma ne zdijo več tako hude in zaželimo si nazaj, v varno naročje vsakdana, ki smo ga bile vajene. Da bi se le ne soočile s to samoto, v kateri slišimo le bitje svojega srca in tiho ječanje duše. Toda duša je to pot vztrajna. Imamo čas, da jo zaslišimo, imamo moč, da jo poslušamo, in imamo pogum, da ji sledimo. Varne bomo v sebi, s sabo. Varne s plemenitim srcem, ki je le naše, varne s čisto dušo, neskončno hvaležno. S tem smo večne. In le večne smo lahko srečne.

Lamia

Premaknite se iz cone udobja in zaživite

Veliko je tehnik, ki jih lahko vsak dan prakticiramo, da bi si zagotovili življenje, kakršnega si želimo. Te majhne spremembe vam bodo pomagale dosegati velike cilje in uspešni boste bolj, kot ste si kadarkoli predstavljali. Vaš uspeh nima meja, meje so le v naših glavah.

Postavljajte si velike cilje.
Prvi korak, ki ga lahko naredite k boljši prihodnosti je, da si postavite velike cilje. To pa je tudi korak, kjer večina ljudi obstane. Večini ljudi se zdi doseganje velikih ciljev tako strašno, da odnehajo preden so sploh začeli. Ampak vi niste večina, in dobro veste, da je ta članek namenjen prav vam. Vzemite si par minut in si predstavljajte, da je za vas vse možno, nato pa napišite kaj bi radi bili, če bi lahko bili vse, kar si želite. Kot je rekel moj dragi prijatelj: Vse je v glavi.

Karkoli že delate, delajte to s srcem in predanostjo.
Naslednji korak na poti do zmage nad samim seboj je popolna predanost vašemu cilju. Vsi uspešni ljudje, so ljudje, ki so popolnoma predani vsemu kar počnejo. Nikoli nič ne naredijo na pol. Kljub temu, da jim nihče ne zagotavlja uspeha, se ne bojijo vložiti vse svoje energije in časa v dosego cilja. Če jim spodleti, se iz neuspeha nekaj naučijo in delajo naprej. Takšni ljudje vedno tvegajo, saj vedo, da brez tveganja ni uspeha.

Premaknite se iz cone udobja.
Tretji korak je motivacija, da se premaknete iz cone udobja. Da se soočimo s svojimi strahovi je potrebnega veliko poguma, vendar pa se včasih moramo počutiti neudobno, da bi se lahko naučili živeti in preživeti v takšnih situacijah. Cona udobja je eden največjih ubijalcev človeškega potenciala. Ko je ljudem udobno, naredijo vse, da bi tako tudi ostalo. Velikokrat odlične priložnosti zdrvijo mimo njih, medtem ko oni vztrajajo v svojem majhnem svetu, kjer ni prostora za rast in razvoj. Prizadevati si moramo za nenehni premikv smer svojih ciljev in ambicij, pri tem pa se moramo biti pripravljeni soočiti z novimi izzivi, ki nam omogočajo rast in osebnostni razvoj.

Zaupajte, da vam bo življenje prineslo samo tisto, kar je najboljše za vas.
V življenju se vsi srečujemo s situacijami v katerih moramo imeti zaupanje, saj nimamo nobenih zagotovil za uspeh. Pogumni ljudje so tisti, ki verjamejo, da je vse mogoče in si postavljajo velike cilje, ki jih uresničujejo korak za korakom, brez zagotovila, da bo njihov trud prinesel rezultate. Kakorkoli že, če na vsak uspeh gledamo, kot na novo izkušnjo in na vsak neuspeh, kot na pomembno lekcijo, potem se nimamo ničesar bati, saj je vsaka izkušnja dragocena. Kot je nekoč nekdo zapisal: “Uspehi nam prinesejo lepe spomine, neuspehi pa pomembne lekcije”

Ne bojte se neuspeha.
Vsi se moramo naučiti, kako se spopasti s strahom pred neuspehom. Za vsakodnevno življenje, ki nam prinaša kar nekaj izzivov, je potrebnega veliko poguma. Včasih bi najraje ostali doma v topli postelji, da se nam ne bi bilo potrebno soočiti z življenjem. Vendar pa se moramo naučiti, da se je motiti človeško in da je delanje napak nujno, če se želimo učiti, rasti in se razvijati. Soočiti se moramo s strahom predneuspehom in se zavedati, da je vsak neuspeh odskočna deska do uspeha, če smo se pripravljeni iz neuspeha kaj naučiti.

Soočite se s svojimi strahovi.
Če se resnično želite razviti in zaživeti polnejše in lepše življenje, potem se morate nenehno izpostavljati situacijam, ki vas strašijo. Vzemite si čas in zapišite vse situacije, katerih vas je strah in ki vam povzročajo stres. Potem za vsako od teh situacij zapišite kaj je najslabši in najboljši možni izid. Odločite se, da boste pripravljeni sprejeti najslabši možni izid, nato pa se načrtno podajte v te situacije in ne pustite, da vas strah ovira pri tem. Ko bo dogodek za vami, boste opazili, da je bil strah popolnoma odveč in začutili svojo notranjo moč, ki je bila zaradi strahu ohromljena.

Bodite pripravljeni, da boste delali napake.
Enkrat za vselej se moramo naučiti, da so napake del učenja, rasti in razvoja. Vsi uspešneži kar naprej sprejemajo odločitve, delajo napake, se iz njih naučijo, se izpopolnijo in nadaljujejo. To niso nezmotljivi ljudje, kot si predstavljamo nekateri, ampak so ljudje ki naredijo več napak, kot povprečni ljudje, vendar se iz njih vedno naučijo, kolikor je le mogoče. Več napak boste naredili, pametnejši boste postali in večja je verjetnost, da boste dosegli zastavljene cilje.

Zavedajte se, da ste sami odgovorni za svoje življenje.
Pomembno je, da se zavedamo, da smo popolnoma odgovorni za vse, kar se nam dogaja. To pomeni, da smo odgovorni za rezultate, ki smo jih dosegli v življenju. Nikakršne potrebe ni, da bi svojo odgovornost prelagali na druge in jim očitali, da so oni odgovorni za naša življenja. Ko gre nekaj narobe je veliko bolje, da se osredotočimo na rešitev, kot na problem. Namesto, da se sprašujemo: “Kdo je kriv”, se raje vprašajmo: “Kaj je naslednji korak, ki ga v dani situaciji lahko naredimo, da bi prišli do rešitve”.

Vztrajate dlje od večine.
Zadnji korak na poti k uspehu je vztrajnost. To je lastnost, ki vam garantira uspeh. Vaša pripravljenost da vztrajate, ko vsi drugi prenehajo, vam takoj prinese več možnosti za uresničitev zastavljenih ciljev. Pri 30 letnem proučevanju uspešnih ljudi so znanstveniki ugotovili, da je vztrajnost skupni imenovalec vseh uspešnežev. Za trenutek se prepustite domišljiji in si predstavljajte maratonce. Kljub temu, da so na koncu z močmi, dobijo nov zagon ko zagledajo ciljno črto. Tako je tudi z nami. Z jasno vizijo in dobro začrtano potjo lahko pridemo kamorkoli si želimo.

Marja Koren

Prihajajoče delavnice