Kje si?
Kje si?
Kaj počneš?
Si doma? Ali na dopustu?
Sprašujem se, kako se počutiš.
Si srečen? Se smejiš? Počneš lepe stvari?
To je moje prvo pismo tebi.
Tebi, ki te sploh še ne poznam.
To je moje prvo priznanje sebi, da si želim, da bi (že) prišel vsaj na obzorje.
Ker te čakam. (Da. Priznam.)
Ker se mi zdi, da je čas.
Čas, da se (vsaj) spoznava.
Čas, da se začne.
Vsaj upanje.
In tudi čas, da se zgodi.
Čeprav počasi.
Tisto, kar si oba želiva.
Ker vem, da tudi ti iščeš mene.
Veš. Razvajala te bom.
Ampak ne skrbi. Ne bom se ti klanjala.
Bom enako pričakovala tudi od tebe.
Predvsem pa, da bi me objel, me stisnil k sebi in mi povedal, da bo še vse super.
Ker je že zdaj. Ampak, veš. S tabo bo še bolj.
Želim si. Veš.
Da bi se s prsti sprehajal po moji koži in me razvajal.
Da bi opazil moj črni nohtek in ga poljubil.
Da bi položil roko na moj trebuh in me grel.
Da bi se z mano zavil v dek’co in se pogovarjal.
Da bi (me) znal opazovati in bi opazil vse na meni.
Tudi skrivljene lase.
Da bi poljubljal mojo kožo.
Ker je mehka.
In dišeča.
Da bi me skril v svoj objem.
Da bi me poljubil na lase.
Da bi me povonjal in mi povedal, da dišim.
Da bi me samo stisnil in me skril v svoj topli objem.
Da.
Vse to si nocoj želim.
Zato se sprašujem, kje si.
In tudi, kdaj boš prišel.
Pa tudi, kakšen si.
Ker, veš, jaz že zorim.
Zato, da se bo vse to lahko zgodilo.
Da bova lahko končno skupaj zaplula.
Zaplula v varni pristan.
Danijela F.