Kaj se mora zgoditi?
Sprašujem se, kaj se mora zgoditi, da se bom začela zavedati veličastnosti bivanja, ki mi je bilo dano z rojstvom. Popolnost v kaosu? Povezanost z vsem kar obstaja?
Kaj me stane, če z ramen odvržem tovor, zgodbice, ki si jih že toliko časa pripovedujem in me tiščijo k tlom? Zvedeti resnico? Živeti resnico, da sem enkratna in ljubljena?
Kaj se mora zgoditi, da pokažem svetu, kdo sem? Da si dovolim biti opažena in videna kot popolno bitje, točno tako bitje, kot mi je bilo namenjeno biti?
Kaj še torej čakam? Zakaj se kar naprej oziram okrog sebe in iščem odgovore? Zakaj pričakujem navodila za naslednji korak 
od ljudi okrog sebe?
Ko zaprem oči in se popolnoma umirim, se zavem, da so vsi odgovori tukaj, v utripu mojega srca. V globinah, kjer moja duša vibrira v zvokih ugodja, ki odzvanjajo čudovito melodijo življenja.
To so moja vprašanja. In moji odgovorti. Tvoja vprašanja in tvoji odgovori so tvoja stvar. Sijejo iz tebe in te razsvetljujejo. Si opazil?
Vendar pa ljudje večinoma samo čakamo. Čakamo na znak. Čakamo na krizo, ki nas bo prestavila v drugo okolje, v drugo avanturo. Čakamo in čakamo. In ko se znajdemo na pol poti, ne najdemo več smisla nadaljevati. Usedemo se in še malo počakamo. Naprej ne gremo, nazaj tudi ne. Odločiti se pa prav tako ne moremo. Čez čas nas čakanje omrtviči in počasi nas posrka vase. Le redki se uspejo izviti iz primeža, le redki stopijo iz čakalne vrste in se odločijo drugače. To so uspešni, čudoviti in enkratni ljudje. Prebirajo zgodbe o sebi, o svojem namenu in poslanstvu. Redki so, a zmorejo prenesti to čudovito energijo med nas ostale, ki še kar čakamo in mencamo in ne vemo kaj točno si želimo. Učijo nas, da poiščemo trenutek, samo en trenutek in se poglobimo vase in se vprašamo, kaj čakamo.
Odgovora morda ne bomo dobili izrečenega v besedah. Odgovor morda ne bo prišel v navdihujoči pesmi. Morda bo le rahel sunek. Nežno čustvo. Dotik. Če mu bomo sledili, kot bi sledili duhovnemu vodji, nas bo pripeljal tja, kamor smo namenjeni. V naše bistvo.
Nastja
