bolezen

Moj svet

Moj svet

Živim v svojem krhkem svetu, ograjenem z visokimi zidovi. Brez oken, brez vrat. Mirno in spokojno. Sonce sije, včasih pada dež. Neviht in vetra ne poznam. Verjamem, da živim. Prepričana sem, da je moje življenje lepo.

Nekega večera pa …ugotovim, da ne živim. Obstajam v stanju, ki je podobno hibernaciji. Simptomi se zlahka opazijo. Bolesten nemir. Pomanjkanje veselja. Nezanimanje. Brezizraznost na obrazu. Motne oči. Enoličnost. Dolgočasje. Velike količine hrane in pijače.

Ja, tudi v moje življenje se je prikradla ta potuhnjena bolezen. Bolezen, ki zahrbtno napada vse več ljudi. Večina od nas se je ne zaveda. Delamo v pisarnah. Vozimo avto. Vzgajamo otroke. Klepetamo o vremenu in politiki. Životarimo.

In potem doživim šok. Dobra knjiga, srečanje s prijateljem, pesem ali pogovor z neznancem. Prebudim se. Zavem se, da moje stanje, katerem sem preživela toliko časa, vodi v gotovo smrt. Nanjo še nisem pripravljena. Zbujena sem. Pripravljena na življenje. Vem pa, da se nekateri ljudje nikoli ne zbudijo. Si med njimi tudi ti?

Nastja

Odvisnik potrebuje tvojo pomoč!

Odvisnost. Beseda, ki se je izogibamo, ki je preprosto ne maramo. Odvisnost od alkohola, drog, interneta, dela, hrane pa še bi lahko naštevali. Odvisniki so izobčeni iz družbe, sramota vsake družine. In malokdo se vpraša, zakaj je prišlo do odvisnosti, kako lahko odvisniku pomagam? Če je to oseba, ki jo srečamo le nekajkrat na leto, se navadno z njo ne obremenjujemo, češ naj si sam pomaga, naj sam najde pot iz pekla v katerega se je prostovoljno podal. Drugače pa razmišljamo kadar je odvisnik kakšen izmed naših najbližjih ali celo član naše družine. Želimo mu pomagati, pa ne vemo kako, s čim naj ga odvrnemo od tega uničujočega, pogubnega dejanja.

Mogoče lahko za začetek raziščeš za kakšno obliko zasvojenosti trpi.  Pozanimaj se na internetu, ki ponuja veliko informacij, nekatere temeljijo celo na različnih raziskavah, ki so jih naredili po svetu. Preberi knjige, ki se dotikajo te tabu teme in lažje se boš spopadel z boleznijo, za katero trpi tvoja ljubljena oseba.

Ja, odvisnost je bolezen. To je naslednja stvar, ki jo moraš razumeti. Ne glede na to, za katero zasvojenost gre, je bolezen. Res pa je, da se metode zdravljenja med seboj močno razlikujejo, vzroki zakaj je prišlo do bolezni, pa so si zelo podobni. Nihče si odvisnosti ne izbere. Na začetku je le ena izmed tistih stvari, ki nam olepša nekaj ur, kasneje pa se vse bolj pogosto zatekamo k tem sredstvom in nazadnje žal ne moremo brez njih.

Odvisniku predlagaj naj najde pomoč. Res je, on je edini, ki bo sprejel odločitev in poiskal pomoč, vendar mu ti lahko vselej priskočiš na pomoč in mu stojiš ob strani. V kolikor pa tvoje pomoči ne bo sprejel, mu lahko svetuješ obisk prijatelja, osebe, ki je že prestala podobno življenjsko preizkušnjo ali pa strokovnjaka, ki mu bo znal svetovati kako naprej.

Naj se o svoji odvisnosti pogovarja z drugimi. Včasih je lahko pogovor odlična terapija, s katero pridobiš povsem drugačen pogled na situacijo. V začetku se bo odvisnik vsem spremembam seveda upiral, saj bodo rušile njegov popoln svet . Vendar pa je ves napor, ki ga boš vložil v pomoč odvisniku malenkost v primerjavi z njegovo ozdravitvijo.
Imej ga rad ne glede na vse!  Vsakega člana družine, ki zboli, negujemo in mu pomagamo, da bi čim prej ozdravel, zakaj torej ne bi pomagali zasvojencu?

Naj se uči iz svojih napak. Zdravljenje odvisnosti je dolgotrajen proces, ki zahteva moč, pozitivnost in vztrajanje. Vsega tega pa ne moreš narediti namesto zasvojenca. On mora biti prepričan, da je nova pot, ki jo je izbral pravilna, on mora vztrajati na tej poti.

Nikoli mu ne postavljaj ultimatov. Tega ne počni nikoli! Tam si, da mu pomagaš, ko te potrebuje in ne da mu postavljaš pogoje kot na primer ; »raje te bom imel, če prenehaš s svojim početjem« ali »zapustil te bom, če se ne spraviš v red«, saj to povzroči še večjo stisko in razočaranje.

Bodi potrpežljiv! Ne pričakuj, da bo s tvojo pomočjo problem rešen en-dva-tri, ker je zdravljenje odvisnosti dolgotrajen proces, z vzponi in padci.

Nikoli ga ne zapusti. To je verjetno najpomembnejša stvar, ki si jo moraš zapomniti kadar pomagaš zasvojencu, ki je tudi del tvoje družine. On je samo bolan in ti mu moraš pomagati, da ozdravi. Če pa izgubiš zaupanje v samega sebe in zapustiš ljubljeno osebo, ki te potrebuje, ga boš pahnil še globlje v brezno odvisnosti.

Nastja

Spoznavanje samega sebe I.

Od rojstva dalje nas starši in okolica pitajo s strahom, stresom in skrbmi. “Pazi, da ne padeš” je taka tipična izjava staršev, ki se bojijo za svojega otroka. Ali pa morda celo “če ne boš priden/-a bo … (prišel bavbav)” in podobni nesmisli, ki služijo le za podrejanje otrok. Od malega nas tudi učijo, da mi nismo pomembni, da je čutiti sebe in svojo notranjost nepomembno in da je pomembna okolica, ki gleda le na zunanjost in na naše obnašanje.  Zato ni čudno, da otroci odrastejo v prestrašene in podrejene odrasle, ki se bojijo še lastne sence in se ne čutijo več.

Tej odrasli smo mi in slej kot prej na neki točki svojega življenja ugotovimo, da ne vemo več, kdo smo, saj smo se celo življenje pretvarjali, da smo nekdo drug.  Ne vemo niti več, kdaj smo nazadnje bili srečni, kdaj smo nekaj naredili iz Sebe in ne zato, ker se to pričakuje od nas ali ker moramo. Morda po vseh teh letih laganja samim sebi, prilagajanja drugim in igranja vlog, ne poznamo več občutka biti v sebi, ločiti kdaj Ego govori iz nas in kdaj izgovarjamo besede svojega Srca. Od otroštva dalje so nas privajali tudi na strah čutiti sebe, svoje lastno telo: za vsako bolezen rož’ca raste, pravijo. Če slučajno začutimo svoje telo, če  nas kaj zaboli, gremo takoj po tableto ali k zdravniku, ne da bi pomislili, da nam telo nekaj sporoča. Morda nam sporoča, naj se že končno malo umirimo, ustavimo in odpočijemo.

Mogoče bi bilo boljše, da naslednjič, ko nas glava zaboli, ne tečemo takoj po tableto, ampak se raje za trenutek ustavimo in se vprašamo, zakaj nas boli glava? Skoraj vsaka bolečina in bolezen ima psihosomatski izvor, kar pomeni, da je to klic v sili,  naj že enkrat začnimo poslušati in naj nekaj naredimo na sebi in zase, preden bo prepozno. Mogoče vas že dolgo muči nek odnos v službi ali nek problem, ki ga vsakič znova pometete pod preprogo. Vendar si vaše telo vse to zapomni in vas vsak dan znova opozori, da to ni način za soočanje s problemom;  ozrite se vase in ugotovite, zakaj vam ta situacija predstavlja problem, česa se bojite? Kaj bi se spremenilo, če bi na to gledali kot na izziv in ne kot na problem? Kot na stopničko in ne kot na oviro?

Moj prvi nasvet kako spoznati samega sebe je, da se ob vsaki bolečini v telesu vprašamo, zakaj? Le tako se bomo postopoma začeli spoznavati, si nehali zatiskati oči pred težavami, ki nas resnično mučijo in se naučili končno reševati sproti svoje probleme. Naslednji nasvet je čisto praktične narave: sprehodimo se skozi gozd vsakič, ko smo polni nekega notranjega nemira, stresa in skrbi,  ker se v gozdu pomirimo in smo lahko res le to, kar smo. Tretji in zadnji nasvet pa je: sledite svoji intuiciji in ji zaupajte,  saj boste skozi zaupanje svoji intuiciji začeli postopoma zaupati tudi sebi.

Uživajte v spoznavanju in sprejemanju samega sebe.

 

Preberite tudi: Spoznavanje samega sebe II

Prihajajoče delavnice