bolečina

Ranjeno srce

Ranjeno srce

Moram ga preboleti. Zaradi njega sem izjokala vse solze, prebedela nešteto noči in pojedla preveč čokoladnega sladoleda. Moram naprej. Življenje bo postalo pekel, če se ne izvijem iz njegovega primeža. Nisem si želela teh občutkov in nisem hotela biti edina igralka v tej ljubezenski zgodbi. Včasih sem si želela, da bi se skupaj postarala. Pa čeprav bi to pomenilo, da je za vedno vklenil moje srce.

Kako naj pozdravim svoje ranjeno srce?

  1. Sprejmi ljubezen

Zakon vesolja pravi, da se nobena ljubezen, ki sem jo sprejela od kogarkoli, ne izgubi, pa čeprav  partnersko razmerje dobi drugačno obliko. Tisto ljubezen bo nadomestila druga, vendar jo moram sprejeti.

  1. Ne bo se več ponovilo

Ali pa se bo. Tega ne vem. Pretirano razmišljanje, strah in neodločenost, nič od tega mi ne bo pomagalo. Tem občutkom moram dati le čas. Predelati enega za drugim. Strah in negotovost pred prihodnostjo me pri tem samo ovirata.

  1. Pusti

Opustiti moram sanje o tistem kar bi lahko bilo. O upih in načrtih, ki sem jih risala v svojem srcu. Takega razpleta nisem pričakovala, pa vendar se je zgodilo.

  1. Kaj ne pomeni pusti, naj gre

To vsekakor ne pomeni, da moram vse skupaj pozabiti, da ne smem porabiti nekaj časa za analize. Moram pa paziti, da analiziranje ne postane pekoča bolečina v moje srcu in samopomilovanje.

  1. Učna ura

Vem, da je v vsakem razmerju veliko učnih ur, tudi takšne, ki jih na urniku še nisem imela. Naučiti se moram živeti na način, ki bo moj in meni ljub. Kot potovanje v tuje kraje, kjer je druga kultura, eksotične jedi in škrlatni sončni zahodi.

  1. Privošči si

Ko se nad mojo glavo zgrnejo temni oblaki, moram najti svetlobo. Pa naj bo to sprehod po dežju, čokoladna torta, razvajanje v toplicah ali neskončno dolg čvek po telefonu.

  1. Migaj

Če sedim na mestu, moja energija ne kroži, pač pa ždi pod mojo ritjo in se segreva do vrelišča. Moram migati, pospraviti navlako v stanovanju, omesti pajčevine in povabiti svoje ranjeno srce in zamegljene možgane na lahkoten tek.

  1. Bodi nežen

shutterstock_102667127Po operaciji na odprtem srcu pacienti dolgo okrevajo. Zato si bom vzela toliko časa kot ga potrebujem.

  1. Verjemi

Vedno in takoj je težko verjeti. Vendar sem prepričana, da bom pozdravila svoje ranjeno srce. Verjamem, da je v mojem majhnem srcu še veliko ljubezni.

 

                                                                                                                                                           Nastja

Zavrnjena

Zavrnjena

Besede že davno izrečene,
a želje…želje nepotešene.
In tiste solze sreče
so zdaj še bolj boleče.

Pusti me, zaboga!
Bom pač sama šla po svetu…
Ne, mene tvoja drža toga
ne bo zlomila v letu!

Potovala bom in brala,
čudovite knjige bom pisala,
gledala najlepša obzorja,
obiskala tega sveta vsa morja!

Prerasla bom bolečino v srcu.
Vem, prišel nekoč bo ta čas!
Odpravila bom cmok v grlu.
Zadonel takrat bo moj glas!

V šepetu ga boš tudi ti prejel.
Prišel bo na krilih vetra iz daljav.
Mogoče pa boš takrat dojel,
da ves čas sem imela PRAV!

Naj končno prežame bela me svetloba,
naj v njej raztopi se težka ta grenkoba.
Naj me že zapusti ta želja po romanci,
naj v njej uživajo le prijatelji in znanci.

Hejdi Martinšek

10 zmot

10 zmot

1. Sam = osamljen

Biti sama ne pomeni vedno, da sem osamljena. Tako kot razmerje ne pomeni vedno veselja. Ko sem sama s sabo je včasih samotno, ko pa sem sama v razmerju z drugim, je žalostno in samotno. Če se v razmerju ne počutim dobro in če stvari niso take kot jih želim, si bom vzela čas za razmislek. Preživela ga bom s svojim najljubšim bitjem – s seboj. Poglobila se bom vase in razmislila o stvareh, ki me vedno znova razočarajo. In naslednjič, ko se bo začelo moje razmerje potapljati, bom pripravljena odplavati proti obali.

2. Sreča = bogastvo

Če sem srečna, ker imam veliko stvari in si ne želim ničesar več …je to sreča? Ne, sreča je hvaležnost za vse kar imam in potrpežljivo čakanje na vse tisto kar še pride. Včasih se v tem divjem pehanju za dosežki niti ne zavem, koliko drobcenih biserov mi vsak dan polepša moje življenje. Hvaležna sem za vsak čudovit trenutek.

3. Bolečina = krvava rana

Nikdar ne smem podcenjevati bolečine, ne tvoje in ne moje. Vsi se borimo. Nekateri so mojstri v skrivanju in prikrivanju, nekaterim se bolečina vidi v očeh. Nikdar ne obsojam in ne opravljam – to je potrata časa in energije. Tisti, ki to počne, naj raje izkoristi čas za pomembne stvari.

4. Življenje = ravna cesta

Negativne misli so kot luknje v asfaltu. Če sem neprevidna in stopim vanjo, se lahko poškodujem. Vedno lahko izbiram po kateri poti bom šla naprej,

vedno lahko izbiram svoje misli in svoje občutke. Spremenim lahko določene stvari in spremenim lahko svoje misli o tem česar ne morem spremeniti. Lahko se odločim in grem naprej. Kljub luknjam in ovinkom.

5. Jaz = ženska z naslovnice Cosmopolitana

Želim si biti lepa kot je znana manekenka, ki krasi zadnjo izdajo naslovnice popularne revije. Brezhibna polt, božanski nasmešek, valoviti kodri in izklesano telo. Toda zakaj bi si želela biti kopija nekoga? Sem najbolj posrečen original same sebe in občutki, ki me ob tem navdajajo so prav tako originalni …niso kopija občutkov tiste manekenke, ki se mi smehlja iz naslovnice.

6. Izbranec = blagostanje

Sprašujem se ali je res, da je blagostanje dano le peščici izbrancev? Če to drži, so ti res hvaležni za vsak dan, ki ga preživijo? Nisem med izbranci vendar pa vsako jutro sama sebi rečem: “Danes bo čudovit dan.” In vsako popoldne najdem vsaj en razlog, da si rečem: “Danes je čudovit dan.” In preden zvečer zaspim si priznam: “Danes je bil čudovit dan.” In vem, da bom nekega dne, ko se bo luna neštetokrat zvrstila v vseh menah, z veseljem pogledala nazaj in rekla: “Živela sem čudovito življenje.”

7. Preizkušnje = nepotrebno

Vem, da se morajo zgoditi padci, da se lahko poberem in začnem znova. Vem, da morajo v moje življenje vstopiti napačni ljudje, da jim potem sledijo pravi. Vem, da se moram včasih počutiti šibko, da se lahko kasneje zavem, kako močna sem v resnici. Vem, da bom morala srečati veliko ljudi, preden bom našla tistega, ki ga resnično ljubim.

8. Moč = neobčutljivost na bolečino

Najmočnejši ljudje so tisti, ki občutijo bolečino, jo sprejmejo, se naučijo lekcije in jo predelajo. Za to je potreben pogum. Vzela si bom čas za razmislek, jok, počitek in pogovor s seboj. Nato se bom vrnila v ring in borila se bom kot še nikdar do sedaj.

9. Občutek = beseda

Kadar resnično občutim preden poimenujem občutek z besedo, je potrebna samo ena sama beseda. Nič razlaganja na dolgo in široko. Občutim ljubezen
preden rečem “ljubim te”. Občutim hvaležnost preden izgovorim “hvala”. Občutim ponižnost preden rečem “žal mi je”. Občutim olajšanje preden rečem “odpustim ti”. In če te besede izgovorim z občutkom, sežejo naravnost do srca.

10. Sanje = potrata časa

Nekje me čaka nekaj neverjetnega in samo vprašanje časa je, kdaj si bom drznila uresničiti svoje sanje. Največja presenečenja so tista, ki so mojim očem nevidna vendar pa jih čutim globoko v srcu. Sanjam vsak dan in ni mi žal časa, ki ga posvečam svojim sanjam.

 

Nastja

Spoznavanje samega sebe II.

Vsak dan letamo po raznoraznih opravkih. Zjutraj vstanemo in že letimo na delo ali v šolo, nato oddelamo svoje, morda celo več kot bi morali, hitro domov, kosilo, otroci ali pa kakšna pijačka in tek do najbližjega fitnes centra ali pa poležavanje na kavču s slabo vestjo, ker bi morali biti aktivni. Ker poleg tega, da moramo biti prijazni, ubogljivi, poslušni in marljivi, moramo seveda, tudi skrbeti za svoje telo in svoj videz. Vendar v vsej tej bitki s časom, da izklesamo svoje telo do poletja, se redko kdo vpraša Zakaj? Ali to počnemo le zaradi sebe ali v resnici to počnemo, da bi ugajali drugim, da bi bili sprejeti?

Nihče pa se ne vpraša kaj vso to letanje naokoli in nenehna aktivnost pomeni za naše telo. Ali si res ne moremo vzeti uro počitka zase? Urico v kateri samo smo in si prisluhnemo? Urico, v kateri ne gledamo televizije, nismo na računalniku ali telefonu in ne spimo, ampak samo smo. Lahko začnemo samo s 15. minutami v katerih se umirimo in zberemo moči za ostale opravke. To ni lenarjenje ali nekaj, zaradi česar bi vas lahko pekla vest, ne, to je nekaj, kar vam bo dalo še več zagona in moči, da boste še boljše postorili, kar še imate za narediti.

Spoštujmo svoje telo, saj je čudež narave. Veliko močnejše in bolj zmogljivo je, kot si sploh lahko mislimo. Cel dan nas prenaša naokoli, nam omogoča, da delamo kar si želimo, da opravljamo svoje delo, da športamo, ustvarjamo, beremo, tipamo, slišimo, vohamo, okušamo, jemo, uživamo, čutimo … vse kar počnemo, lahko počnemo zaradi svojega telesa. Brez njega ne bi nič počeli, saj ne bi obstajali. Tudi če naše telo ni popolno (v naših očeh), če smo bolni ali imamo kakšno hibo, ki nas omejuje; ne bodimo jezni na svoje telo, saj je preživelo že marsikaj in še vedno deluje – kljub vsej bolečini, trpljenju in boleznim, je še vedno neverjetno – celi samo sebe, se obnavlja in se krepi, če mu le t0 dovolimo. Zato se mu občasno zahvalimo in ga malo razvajamo z  zdravo prehrano, zdravo mero aktivnosti (dovolj je že kakšen sprehod na svežem zraku), raztezanjem, negovanjem … Saj veste, zdrav duh v zdravem telesu.

Tokratni nasvet je: omejitve so samo v našem umu, mi in naše telo smo neomejeni in lahko dosegamo nemogoče. Dosežemo lahko vse, kar si zamislimo in vse o čemer sanjamo, zato kar pogumno, naše telo nas zagotovo pri tem ne bo omejevalo. :)

 

Preberite tudi: Spoznavanje samega sebe I

ThetaHealing dnevnik VIII

 

Obstajati ali ne obstajati, to je zdaj vprašanje

Presenetljivo veliko ljudi ima preden pride na seanso ThetaHealinga v podzavesti: Obstajam NE. Ljudje ne obstajajo, so nič. Zakaj? Večinoma je razlog, ker so varni, če ne obstajajo: “Če me ni, se mi ne more nič zgoditi.” Preklop se največkrat zgodi v otroštvu. Pri težkih fizičnih, psihičnih in spolnih zlorabah. Eno dekle je nehalo obstajati, ko je videla dogodek, za katerega je hotela, da se ni zgodil. Nehala je obstajati in tako tudi ni obstajalo, kar je videla.

Živiš?

Podobno je pri prepričanju v podzavesti: Živim. Nehamo živeti iz podobnih razlogov, kot nehamo obstajati. Tudi ni nam potrebno nič narediti, če ne živimo. Zdi se nam, da če obstajamo in živimo, dobimo veliko novih zadolžitev in nevarnosti. Lažje je ne obstajati in ne živeti.

Nisem človek

Nisem človek je tudi en tak zanimiv beg od realnosti. Lažje je, če nisi človek in vse bolj razumeš. Nisem človek, saj ljudje ne vidijo čarobnih bitij iz pravljice. Nisem človek, zato, da sem brez bolečine. Tudi naši bližnji niso ljudje. Lažje je razumeti njihova dejanja, če jih imamo za pošasti. Pogosto pa sebe krivimo za vse, ker je lažje in smo mi pošast. Težava je v tem, ker se ti celo življenje dogajajo stvari, kot se dogajajo pošastim. Moramo biti najslabši in vse najslabše se nam dogaja. Radi smo tudi žival, vila, čarovnica. Pogosto partnerja pustimo blizu samo, če zanj menimo, da ni človek. Je angel, muca, vse drugo, samo človek ne.

Ženske so umazane, manjvredne…

Drage princeske potestirajte si, če imate v podzavesti, da ste ženska. Veliko žensk ima odgovor NE. Če bila bila ženska bi bila umazana, kurba in ničvredna, je pogosto razlog. Tudi če bi bila ženska, bi bila v nevarnosti, se moram podrejati. Pomislite, kako pogosto zase uporabljate besedo ženska. Če nikoli ali poredkoma, je razlog v tem, da imate zelo slabo mnenje o ženskah. Kolektivno prepričanje pa je, da so ženske manjvredne in to prepričanje imajo tudi zagrizene feministke.

Ženske, zavedajte se, da ste princeske, kraljice in naše matere.

Hari Om

Potestirajte si podzavest s pomočjo članka: Mišično testiranje podzavesti

Drugi članki iz rubirke ThetaHealing dnevnik

Spoznavanje samega sebe I.

Od rojstva dalje nas starši in okolica pitajo s strahom, stresom in skrbmi. “Pazi, da ne padeš” je taka tipična izjava staršev, ki se bojijo za svojega otroka. Ali pa morda celo “če ne boš priden/-a bo … (prišel bavbav)” in podobni nesmisli, ki služijo le za podrejanje otrok. Od malega nas tudi učijo, da mi nismo pomembni, da je čutiti sebe in svojo notranjost nepomembno in da je pomembna okolica, ki gleda le na zunanjost in na naše obnašanje.  Zato ni čudno, da otroci odrastejo v prestrašene in podrejene odrasle, ki se bojijo še lastne sence in se ne čutijo več.

Tej odrasli smo mi in slej kot prej na neki točki svojega življenja ugotovimo, da ne vemo več, kdo smo, saj smo se celo življenje pretvarjali, da smo nekdo drug.  Ne vemo niti več, kdaj smo nazadnje bili srečni, kdaj smo nekaj naredili iz Sebe in ne zato, ker se to pričakuje od nas ali ker moramo. Morda po vseh teh letih laganja samim sebi, prilagajanja drugim in igranja vlog, ne poznamo več občutka biti v sebi, ločiti kdaj Ego govori iz nas in kdaj izgovarjamo besede svojega Srca. Od otroštva dalje so nas privajali tudi na strah čutiti sebe, svoje lastno telo: za vsako bolezen rož’ca raste, pravijo. Če slučajno začutimo svoje telo, če  nas kaj zaboli, gremo takoj po tableto ali k zdravniku, ne da bi pomislili, da nam telo nekaj sporoča. Morda nam sporoča, naj se že končno malo umirimo, ustavimo in odpočijemo.

Mogoče bi bilo boljše, da naslednjič, ko nas glava zaboli, ne tečemo takoj po tableto, ampak se raje za trenutek ustavimo in se vprašamo, zakaj nas boli glava? Skoraj vsaka bolečina in bolezen ima psihosomatski izvor, kar pomeni, da je to klic v sili,  naj že enkrat začnimo poslušati in naj nekaj naredimo na sebi in zase, preden bo prepozno. Mogoče vas že dolgo muči nek odnos v službi ali nek problem, ki ga vsakič znova pometete pod preprogo. Vendar si vaše telo vse to zapomni in vas vsak dan znova opozori, da to ni način za soočanje s problemom;  ozrite se vase in ugotovite, zakaj vam ta situacija predstavlja problem, česa se bojite? Kaj bi se spremenilo, če bi na to gledali kot na izziv in ne kot na problem? Kot na stopničko in ne kot na oviro?

Moj prvi nasvet kako spoznati samega sebe je, da se ob vsaki bolečini v telesu vprašamo, zakaj? Le tako se bomo postopoma začeli spoznavati, si nehali zatiskati oči pred težavami, ki nas resnično mučijo in se naučili končno reševati sproti svoje probleme. Naslednji nasvet je čisto praktične narave: sprehodimo se skozi gozd vsakič, ko smo polni nekega notranjega nemira, stresa in skrbi,  ker se v gozdu pomirimo in smo lahko res le to, kar smo. Tretji in zadnji nasvet pa je: sledite svoji intuiciji in ji zaupajte,  saj boste skozi zaupanje svoji intuiciji začeli postopoma zaupati tudi sebi.

Uživajte v spoznavanju in sprejemanju samega sebe.

 

Preberite tudi: Spoznavanje samega sebe II

Prihajajoče delavnice