Ustvarjena, da osupne
Bog je ustvarjal že šesti dan, brez predaha. Ustvarjal je žensko. Pa se pojavi angel in ga vpraša: “Zakaj se z njo ukvarjaš že toliko časa?” Bog mu odgovori: “Si mogoče pogledal tehnični list? Kar bom ustvaril bo mojstrovina. Mora biti iz pralnega materiala, vendar ne iz plastike. Imeti mora več kot dvesto premičnih delov in vsi morajo biti nadomestljivi. Delovati mora na napitke brez sladkorja, s čim manj kofeina in malo kalorične ostanke. Njeno naročje mora biti široko za vsaj šest otrok naenkrat, poljub mora pozdraviti potolčeno 
koleno in ranjeno srce…in vse mora opraviti z dvema rokama.”
Angel je buljil v Boga. Bil je brez besed. “Dve roki?! Nemogoče! In to bo osnovni model? Povem ti, preveč delaš. Oddahni si malo in z delom raje nadaljuj jutri.” “Ne pride v poštev”, je nadaljeval Bog. “Saj sem že skoraj končal. In postaja mi zelo všeč. Ima funkcijo samozdravljenja in lahko dela tudi do osemnajst ur na dan.” Angel se je na hitro dotaknil modela. “Se ti ne zdi, da je na dotik preveč mehka?”, je vprašal Boga. “Ja, ko se je dotakneš je mehka”, se je strinjal Bog. “Vendar pa je hkrati tudi trpežna. Ne moreš si predstavljati kaj vse zmore”.
“Pa bo zmožna tudi misliti?”, je vprašal angel. Bog mu je odgovoril: “Ne samo, da bo zmožna misliti, lahko se bo tudi pogajala in pregovarjala.” Ko sta gledala v stvaritev, je angel nekaj opazil. Narahlo se je dotaknil njenega lica in rekel:”Ups …Bog, kaže da tukaj nekaj pušča. Sem ti rekel, da je material premehak in da hočeš preveč?”
“Angel, to ni napaka. Saj ne pušča. To je solza!”, ga je popravil Bog. “In čemu ji bo solza?«, ga je vprašal angel. “Na ta način bo izražala 
srečo, žalost in bolečino, ljubezen, razočaranje, osamljenost in ponos”, mu je odgovoril Bog. Angel je bil ves iz sebe. “Bog, ti si genij!”, je osupel zaklical. “Mislil si popolnoma na vse. Tale tvoja stvaritev je čudovita!”
In res je! Ženske smo čudovite! Vseh oblik, velikosti, barv, pa vendarle smo si med seboj tako zelo podobne. Prenesemo veliko bolečine, spopadamo se s problemi in v srcu nosimo veselje, ljubezen in srečo. Smejimo se, ko želimo kričati. Pojemo, ko želimo jokati. Jokamo, ko smo srečne in se smejimo, ko smo živčne.
Kot levinje se borimo za vse v kar verjamemo. Ne prenesemo nepravičnosti. Če vemo, da obstaja boljša razlaga, odgovor “NE” za nas ni sprejemljiv. Vse žrtvujemo za družino. S prestrašenim prijateljem gremo k zdravniku in ga vso pot tolažimo. Brezpogojno ljubimo. Jokamo, ko otroci ploskajo in navijajo za svoje prijatelje. Imamo moč, ki osupne moškega. Tudi Bog je to vedel, zato je najprej ustvaril Adama, saj se je bal, da mu bo Eva ukazovala, kakšnega moškega naj naredi.
Nastja
