Monthly Archives: December 2013

Zavist

Ko se ta gospa odloči za obisk, pred seboj potepta vse, kar ji je na poti. Zradira naše razumevanje biti vesel za drugega, ki je uspel, ne glede na vse naše trenutne ali pretekle neuspehe in poraze.

Bolj ko se veselim dosežkov ljudi okrog mene, več navdiha in zagona imam za uresničitev lastnih sanj in želja.
Zadnje čase pa opažam povečan obisk gospe Zavisti. Razbohotila se je predvsem na priljubljenem socialnem omrežju, kjer dela zgago posebno med najstniki. Najdemo jo skoraj v vsakem stavku, obeša se na vsak klicaj in sedi na vsaki piki. Zavistno se nam smeji iz rumenih smeškov in s prsti kaže na nas.
Potuhnjeno izkorišča našo šibko točko dojemanja resničnosti in nas pretkano pelje v deželo blodenj in norosti.

Ljudje, posebno še najstniki, verjamejo v vse kar je napisano. Verjamejo slikam in komentarjem pod njimi. Dnevno se sprehajajo med tisoči dodelanih in popolnosti prirejenim komentarjem znanih in neznanih obrazov v tej popularni knjigi in se sprašujejo, zakaj oni ne morejo imeti idealne postave, najbolj očarljivega nasmeha in najpopolnejše družine. Popolnega življenja – vedno nasmejanega, nedotaknjenega s padci in razočaranji. Postajajo zavistni in ljubosumni.

Knjiga obrazov je odlični razstavni pano, na katerega otrok obesi svojo prvo risbico, mama pa čaka koliko vščekov se bo nabralo pod njo. Najstnice se ponosno fotografirajo in zavistno klikajo slike prijateljic in sošolk ter neskončno uživajo v komentiranju. Vsi pa iščejo potrditev; da imajo v družini pravega malega Picassa oziroma da so najlepše med najlepšimi.
Koga ob pogledu na fotografije iz eksotičnih počitnic, izklesane in rjavo pobarvane postave, ki vadi jogo na peščeni plaži ali novega avtomobila v garaži, ne obišče gospa Zavist? Priznam, mene požgečka, saj sem »taprava Slovenka«. Pa vendar jo kaj kmalu odženem, saj vem, da je ponosni lastnik take objave močno potreben pohval neznancev in vseh drugih oblik potrditve le zato, da bo lahko mirno spal. Verjel bo iluzornim sanjam, da je njegovo življenje z novim avtomobilom v garaži več vredno od življenja brezdomca, ki v mrzli noči objema prazno steklenico in še nima profila v tej slavni knjigi obrazov.

In tako si sami ustvarjamo globoke prepade med seboj, čeprav smo si vsi enaki. Življenje se nam vsem dogaja med različnimi posnetki. Od posnetka do posnetka, to je življenje vsakega od nas. Zbolevamo za virusom iluzije, ki nam okuži misli z raznoraznimi zablodami, poviša vročino z ljubosumjem in zavistjo. Mislimo, da je tam zunaj vse drugačno, boljše, najboljše.
Pa ni. Vsi ljudje, ti, jaz in tudi tisti iz slavne knjige obrazov, za seboj vlačimo bremena dvoma, zmedenosti, samote in ljubosumja. In to nam preprečuje živeti. Imeti resnično življenje. Zmešano. S hibami. Vzponi in padci. Čudovito in enkratno. V ravnotežju napak, spodrsljajev in dobrih odločitev.

Prosim, ne zavidaj mi statusa v knjigi obrazov. Ker jaz sem ti, samo drugačnih mer in z malo več mozolji in gubani na obrazu. Imam veliko groznih dni. In veliko čudovitih tednov. Jokam, se smejim in kričim. Včasih se razburim in napišem kakšen komentar, ki ga kasneje resnično obžalujem. Včasih se počutim zmedeno in včasih se dan, v vsej popolnosti, prelije v večer. Dneve preživljam večinoma v službi, popoldan pa v družbi psičke in hčerke. Rada jem čokolado in sovražim svojo jutranjo pričesko. Včasih sem že navsezgodaj zelo jezna. Ko potrebujem odklop pogledam kakšen butast film. Ne zavidaj mi. Jaz ne zavidam tebi, saj smo si vsi enaki. No, to je samo moje mnenje.

Nastja

Aišini zlati nasveti za čudovito pasje življenje

Živjo. Aiša tukaj. Nastja se je odločila, da moram danes ostati noter, ker močno dežuje. Napaka, jaz imam rada dež in luže. Kakorkoli že, ona je zaposlena s sesanjem mojih dlak, zato sem si malo sposodila njen računalnik.

Zjutraj sva bili na čudovitem, dolgem sprehodu. Rada se sprehajam tam, kjer me spusti z vrvice, da zadiham s polnimi pljuči, ko se podim po travniku. Saj je kar v redu gospodar, včasih je malo preveč stroga, hrano mi odmerja kot da želim postati manekenka in v avtu posluša country glasbo. To mi gre na živce.

No današnji jutranji »lov« mi je dal misliti. In prepričana sem, da bodo naslednji napotki prišli prav mojim kosmatim prijateljem na štirih tačkah;

•  Zelo je pomembno je, da popiješ dovolj vode. Pa ne tiste iz pipe ali plastenke, tista je zanič. Nima vseh dodatkov, ki so v kalnih lužah in so dobri za kosti. Mljask!

•  Ko smo že pri vodi; obvezno skoči v vsako lužo ali še bolje mlako, če jo le najdeš. Tudi, če moraš narediti velik ovinek – se splača! In povem ti, vsaka diši drugače!

•  Če se želiš pošteno ohladiti, poišči bazen, potoček ali blato in se povaljaj v njem. Bolj kot boš umazan, bolj bo prijetno. In ne verjemi, ko ti bodo rekli, da tak pač ne boš smel v avto. Blefirajo! Nikdar te ne bi pustili samega.

•  V gozdu so vsa tista čudovita bitja, ki hitro tečejo in se hočejo igrati s tabo. Če se želiš zamaskirati v gozdne barve, se moraš obvezno povaljati v svežem hlevskem gnoju ali srninem kakcu.

•  Včasih boš srečal kakšnega psa. Najprej ga preizkusi, kako hitro teče. Gor in dol, okrog in okrog. Šele takrat, ko vidiš zgrožen obraz svojega gospodarja, se smeš ustaviti.

•  Ne preganjaj ptic. One letijo in nikoli jih ne boš ujel. Ne izgubi pasjega dostojanstva. Veverice in zajci so druga pesem.

•  Če boš imel srečo, te bo gospodar peljal na sprehod po barju. Tam je vse; voda, blato, trava, odlične vonjave in veliko prostora. Pa srne, zajci in poljske miške. Veliko boljše kot pasji hotel!

•  Zelo pomembno je, da razumeš gospodarjeve besede in jih postaviš v pravi kontekst. Na primer: «Aiša, pridi sem!«, lahko pomeni več različnih stvari. Če je nekje blizu in v roki drži priboljšek (pasji piškot – dobro, zelenjavni briket – slabo), se na tak klic vsekakor takoj odzovi. Če pa te zmoti sredi »lova« na debelušnega zajca ali hoče prekiniti zanimivo vohljanje travne bilke, se ne zmeni zanj. Nadaljuj z delom!

•  Imej pravo mero. Nikar preveč ne preizkušaj zgornjih mej potrpežljivosti svojega gospodarja. Ko zavpije: »Prav, pustil te bom tukaj, naj te požrejo gozdne zveri«, ali še huje, ko zagrozi: »Zamenjal te bom za perzijskega mačka!«, takrat je čas, da se vrneš k njemu.

•  Ko se vrneš h gospodarju potem, ko te je potrpežljivo čakal, da prevohaš vsako travo posebej, se poigraš z gozdnimi bitji in osvežiš v luži, ne pozabi s »tistim« pogledom sesti pred gospodarja in moraš se zavedati, da te kljub vsemu občuduje. Dvigni tačko in en uhelj. Si smešen ampak zmaga je tvoja!

•  Pokaži gospodarju svoje veselje. Mahaj z repom, to res ni težko. To ljudi razveseljuje. To jim prinaša radost in srečo v njihova dolgočasna, enolična življenja.

                                                                                                                                                        Nastja

Ko se razcveti Ljubezen

Pusti, naj se ljubezen razlije po vesolju. V višave, globine in daljave. Ljubezen brez meja, brez sovraštva in zavisti. Ko stojiš ali hodiš, sediš ali ležiš. Vse dokler boš buden, bo tvoje življenje prinašalo radost na ta svet.
To je ena izmed najbolj bolečih stvari. Ne vem, če sem kdaj poznala Ljubezen. Poželenje. Navezanost. Strast. Da, to poznam. In mogoče sočutje. In najbolj boleče je to, da vem, da nisem edina, ki Ljubezni ne pozna.
Kaj je Ljubezen? Kdo pravzaprav pozna Ljubezen?

Ljubezen je tam, kjer ni ega. Ljubezen je nasprotno od samoljubja. Je tisto, kar leži pod pomanjšanim »jazom«. Ko ego popolnoma izgine, ostane samo Ljubezen. In sprašujem se, koliko ljudi je že izgubilo sebe in koliko jih je že videlo te prebliske svobode? Le peščica ljudi – svetniki in mistiki.
Ne! Ne verjamem, da je Ljubezen privilegij nekaterih. Začeti je treba pri sebi. Imeti se rad. Sliši se šokantno, saj je v nasprotju z vsem, kar so me učili. »Ljubi domovino, ljubi Zemljo, ljubi svoje starše, ljubi Boga, prijatelje in sovražnike«. In kolikokrat sem slišala:«Ljubi sebe.« Prvič , ko sem bila v poznih tridesetih.
Pa vendar sem spoznala, da to daje smisel mojemu življenju. Kako naj dajem tisto, česar nimam? Če v sebi nosim žalost in tesnobo, kako naj bi delila Ljubezen? Če sežem v globine svojega bitja in najdem le jezo in gnev, kaj bom dala naprej, ko bom razprla svoje dlani?
Sveto pismo uči: »Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe.« Vsi se osredotočimo na prvi del reka in ga spoštujemo, drugega pa preprosto pozabimo. Svojega bližnjega pa lahko ljubim le, če ljubim samega sebe. Brez Ljubezni v sebi vse tisto kar počnem ni iskreno, je popolnoma prazno in narejeno…kot umetne rože.

Ljubim vse kar sem. Če česar na sebi ne morem ljubiti to preprosto sprejmem. Če ne morem sprejeti, odpustim. Ničesar ni, pred čemer bi morala bežati. Ničesar ni, pred čemer bi se morala skrivati. Ljubezen, tista prava Ljubezen sem jaz,moja čustva, moje misli in moje telo. To je Ljubezen, to sem jaz.

In ti…poznaš Ljubezen?

Nastja

Edina pot je pot noter, 3.del

Religije so človeku dale izmišljotine, da živi. Sedaj so vse te izmišljotine zlomljene in človek nima ničesar več, za kar bi živel – zato je prišla tesnoba. Tesnoba ni običajno stanje zaskrbljenosti. Zaskrbljenost je vedno osredotočena na določen problem. Nimaš denarja, tu je zaskrbljenost; nimaš dovolj oblek in mraz prihaja, določena bojazen te spremlja; si bolan in nimaš zdravila in tu je strah. Zaskrbljenost obstaja zaradi določenega problema. Tesnoba ne pozna problema kot takega. Samo to, da si, je videti brezuspešno, jalovo. Samo to, da dihaš, se zdi, da sebe po nepotrebnem vlečeš, saj, kaj se bo jutri zgodilo? Tudi včeraj si mislil, da se bo nekaj jutri pripetilo…sedaj je to včerajšnji jutri, ki pride kot danes – in nič se ni zgodilo.

In to se dogaja leta. In še naprej projiciraš v jutri. Pride trenutek, ko začneš spoznavati, da se ne bo nič zgodilo. Potem prisotno stanje tesnobe. V tesnobi je prisotno samo eno: nekako priti iz tega kroga življenja – zato samomor in povečan odstotek samomorov. In nezavedna želja človeštva, da se zgodi tretja svetovna vojna… »Tako nisem odgovoren, da delam samomor…svetovna vojna bo vse ubila in ubila bo tudi mene.« Vendar je mogoče celotno situacijo spremeniti. Samo spremeniti moramo predpostavke »starega človeka«: odmakniti boga, odmakniti nebesa in pekel, odmakniti idejo nagrade v prihodnosti – in odmakniti idejo, da bo prišel kakšen mesija, da te bo odrešil trpljenja. Odmakniti idejo, da je kdo drug odgovoren za tvojo bedo in trpljenje; odmakni idejo, da ti lahko kdo drug osmisli življenje… Boga ni tam. T njim izgine sveti duh, sin izgine. Bog je središče celotne fikcije. Odmakni središčno idejo in vsa palača, narejena iz igralnih kart, se preprosto sesuje. Samo majhen tlesk je potreben…

Sprejmi, da si sam, sam rojen in da boš sam umrl. In sprejeti moraš dejstvo, da živiš sam – mogoče v množici, vendar živiš sam – mogoče s svojo ženo, deketom, fantom. Sami so v svoji samosti, ti si sam v svoji samosti in te samosti se ne dotikajo drug druge, nikoli se ne dotikajo druga druge. To, da mogoče živiš z nekom dvajset, trideset, petdeset let – ne predstavlja nobene razlike, ostala bosta tujca. Vedno in zmeraj boste tujci. Sprejmi dejstvo, da smo tujci; da jaz ne vem, kdo si ti, da ti ne veš, kdo sem jaz. Sam ne veš, kdo sem, kako lahko torej ti veš? Vendar ljudje predpostavljajo, da bi žena morala poznati svojega moža; mož predpostavlja, da bi žena morala poznati svojega moža. Vsakdo deluje tako, kot da drugi bere misli in bi moral, še preden izrečeš, poznati svoje potrebe, tvoje probleme…on bi moral vedeti, ona bi morala vedeti – in bi morali nekaj storiti. Vse to je torej nesmisel. Nihče te ne pozna, celo ti ne, torej ne pričakuj, da te bo kdorkoli drug poznal; po sami naravi je to nemogoče. Tujci smo. Mogoče se slučajno srečamo in smo skupaj, vendar je naša samost prisotna. Ne pozabi na to, ker boš moral delati na tem. Samo od tam pride tvoja osvoboditev, tvoje odrešeneje. Vendar počenjaš prav nasprotno: kako pozabiti svojo samost? Fant in dekle gresta v kino, na nogometno tekmo; izgubita se v množici, plešeta v disku, pozabita nase, pijeta alkohol, jemljeta droge – nikakor ne dovoliš, da bi ta samost prišla v zavestni um – in v tem je vsa skrivnost.

Sprejeti moraš svojo samost, ki se ji nikakor ne moreš izogniti. In ni načina, da spremeniš njeno naravo. To je tvoja pristna resničnost. To si ti. In bežiš sam pred seboj.

Potem bo prisotna beda, problemi bodo. In pri reševanju enega problema jih boš povzročil deset več, in tako dalje in tako naprej. Kmalu te bodo obdajali sami problemi in utopil se boš v lastnih problemih. Potem se pritožuješ.: »Zakaj je tako veliko bede?« – kot, da ima kdo pripravljene odgovore na to. Da, nekdo jih ima; to si ti. Ker sem našel odgovor v sebi, vam lahko zato to rečem z autoriteto. Autoriteta ni izpeljana od kateregakoli boga, od kateregakoli mesije, iz katerekoli Vede, kateregakoli Korana, Biblje, ne. Autoriteta je izpeljana iz moje izkušnje. Vse svoje življenje sem živel med milijoni ljudmi, vendar nisem nikoli, niti za en sam trenutek, pozabil, da sem sam, da je moja samost nedosegljiva, nihče je ne more doseči. Samo meni je na razpolago, ker sem to jaz. Torej v trenutku, ko nehaš bežati pred seboj, ko se nehaš utapljati v vseh vrstah drog, odnosih, religijah, služenju človeštvu…maloštevilni to počno. To ni nič drugega, kot beg pred seboj. Vemdar je njihov ego izpoljnjen, ker služijo človeštvu. Poznam mnogo služiteljev, velikih družbenih služiteljev in ko sem govoril z njimi in jih privedel do točke, kjer so morali poklekniti, so se vsi dobesedno razjokali in rekli: »Mogoče imaš prav, mi bežimo. Mislili smo, da bomo služili tem ubogim ljudem, vendar je videti da nismo bili sposobni razrešiti niti enega lastenga problema.« Takšen beg je videti zelo zaželen. Probleme lahko odmakneš. In kako si lahko tako sebičen, zaskrbljen zaradi svojih problemov, ko celotno človeštvo trpi? Ko vsi trpijo, jim pomagaj! Ko lahko v lepi preobleki svoje probleme odmakneš – celo razmišljati o njih je sebično. Toda komu boš s temi problemi pomagal in kako boš pomagal? Vse svoje probleme boš zvrnil ma tiste, ki jim boš služil. Mož jih bo zvrnil na ženo, žena jih bo zvrnila na moža. Starši jih bodo zvrnili na otroke in vsakdo svoje probleme odlaga na druge, ne da bi videl, da drugi poskuša storiti isto. Nehaj odlagati probleme na druge.

Rešiti moraš svoje probleme in vsak posameznik mora rešiti svoje probleme. In problemov ni veliko. En problem je, ki ga nisi razrešil, ki je ustvaril verigo nerešenih problemov. In problem je: kako vstopiti v svojo samost brez strahu? In v trenutku, ko vstopiš v svojo samost brez strahu, je to tako lepa in ekstatična izkušnja, ki se ne da z ničemer primerjati. To sploh ni problem. To je rešitev vseh tvojih problemov.

Vendar si to naredil za problem, ker si poslušal druge in jim sledil: slep sledi slepim voditeljem in duhovnikom. In vsi se vrtijo v krogu in vsakdo verjame, da je človek pred njim sposoben videti, in enako velja za človeka, ki je spredaj. Drži plašč nekoga drugega ali srajco, verjame, da tisti ve, kam gre in vsi se gibljejo v krogu; nihče nikamor ne gre. Posnemovalci sledijo vodji, vodja sledi posnemovalcem…

Ustaviti se moraš in izstopiti iz te neumne igre posnemovalcev in voditeljev. Biti moraš samo sam svoj in spomni se, da si se rodil sam, tako je samost tvoja stvarnost; da boš sam umrl, torej je samost tvoja resničnost. In med rojstvom in smrtjo, med tema dvema točkoma, kjer si popolnoma sam, kako bi lahko bilo življenje nekaj drugega? Samost obstaja v vsakem trenutku. Sprejmi torej to z radostjo; vstopi vanjo, kolikor le lahko, kolikokrat je le mogoče.

To je tempelj moje religije.

Ni narejen iz kamnov, marmorja; narejen je iz tvoje zavesti. Vstopi vanj in globlje kot greš, bolj oddaljeni so problemi. V trenutku, ko se dotakneš središča svojega bitja, si prispel domov. In iz te točke lahko prideš ven in storiš, karkoli hočeš storiti. Pomoč bo, podpora, delitev. Na nikogar ne boš ničesar prekladal. Po eni strani so vam duhovniki želeli ustvariti željo po drugem svetu, pohlep za drugim svetom, za jutri. Politiki ti dajejo ta svet…postaneš lahko predsednik. V Ameriki lahko vsakdo postane predsednik, vsi državljani so enaki. Kakšen nesmisel! Niti dva državljana nista enaka in samo najbolj prekanjen bo postal novi predsednik, ne vsakdo. Vsaj ne tisti, ki bi bili vsakomur v pomoč. Samo ambiciozni ljudje lahko v vsaki državi dosežejo najvišja politična mesta, ker je to tekma, in moraš biti skrajno ambiciozen da vložiš vse v to. In ne sme te skrbeti, če je to, kar počneš, prav ali narobe. V mislih moraš imeti cilj in narediti vse, za kar misliš, da je prav za dosego cilja, ne glede na to, ali je prav ali narobe – ni vprašanja.

Če ne uspeš, je vse narobe; če uspeš, je vse prav. Uspeh ni pravilen in neuspeh napačen. Na ta način so politiki vsakogar vadili. Odvrzi vse, kar so duhovniki in politiki vložili vate in ko se razbremeniš, začneš doživljati migljaje svojega čistega bitja. To je to, kar se imenuje meditacija. Ko je enkrat doživiš, si za vedno preobražen.

OSHO BIBLJA, Prvi del