Monthly Archives: November 2013

Osebnostna rast

Hvala

Sposodila si bom simpatično pesem Ide Semenič, ki govori o preprosti besedi z veliko močjo…

HVALA,
beseda mala,
a velika,
da gore premika,
ruši bregove,
zida mostove,
sesuva nadutost,
rojeva hvaležnost,
klesti prevzetnost,
gradi prijaznost.
Premalokrat izrečena,
prevečkrat pozabljena,
namerno zamolčana,
preprosta,velika beseda mala-
HVALA

Če to besedo pravilno uporabimo, skoraj vedno dosežemo osupljiv učinek. Šest pravil, ki preverjeno delujejo;

Hvala. Bodi iskren, ko črke h – v – a – l – a povežeš v besedo.

Vedno jo najprej začuti v svojem srcu. Izreči jo s spoštovanjem. Ljudje bodo opazili, če boš besedo navrgel samo zaradi tega, ker se spodobi.

Hvala. Reci jasno in dovolj glasno.

Nikdar ne momljaj. Če se želiš zahvaliti, se zahvali v slogu. Nikar se ne sramuj te veličastne besede. Naj se sliši. In vidi.

Hvala, Kaja. Hvala, Gregor. Hvala, Nevenka. Hvala, Maja. Hvala Matija. Hvala Ivanka.

Imenuj osebo, kateri gre zahvala. Četudi se zahvaljuješ skupini, raje žrtvuj nekaj minut in se zahvali vsakemu posamezniku, kot pa, da brezosebno zavpiješ:«Hvala vsem!«

Hvala. Poglej osebo naravnost v oči.

Očesni kontakt je temelj dobre komunikacije. Pravijo, da so oči okno duše, zato se za trenutek zazri v njihovo globino. Mogoče uzreš še kakšno nagajivo iskrico v očeh.

Hvala. Merci. Gracias. Danke. Köszönöm.

Vadi. Ponavljaj. Vsaj enkrat na dan nekomu reci hvala. Prišlo ti bo v navado. Zberi pogum, naj te ne bo sram. Potrudi se!

Hvala. Izstreli kot iz topa, ko se najmanj pričakuje.

Ta beseda je najmočnejša takrat, ko jo najmanj pričakujemo. Večina nas misli, da si je tako ali tako ne zaslužimo. Pa si jo. Vsakdo. Vedno.

Hvala. Hvala, Hiša Radosti. Hvala vsem vam, ki berete moje pisarije. Hvala za čas, ki si ga vzamete za branje. Hvala za všečke. Hvala vsem, ki se zamislite ob kakšen stavku, besedi. Hvala za vaše mnenje in spodbudne besede. Hvala.

Nastja

Splošno

Sreča je kot marmelada

»Sreča je kot marmelada, ne moreš je lepo namazati na kos kruha, ne da bi pri tem vanjo pomočil vsaj en prst.«
Res je! Ko sem želela namazati popečen kruh z najboljšo breskovo marmelado mojega očeta, je ta sladka in lepljiva mezga sicer lepo legla na kos kruha, vendar pa je pristala tudi na mojih prstih, nosu in kotičkih ust, kamor se je ujela, ker sem očitno premalo odprla usta. Šment! Saj sem kot dojenček…zapackana,sita in srečna!
Sreče, ki riše nasmeh na ustnice in iskrice v očeh, se zlahka nalezemo. Kot pa je težko namazati marmelado na kruh, ne da bi se popackal, je tudi srečo težko najti in zadržati, posebno na takšen turoben dan, kot je današnji.

Kljub lepljivim prstom in popackani bluzi, si skoraj vsak dan za zajtrk privoščim marmelado. Domačo breskovo, grenko angleško, s koščki pomaranče ali pa super sladko jagodno, ki ima čisto preveč kalorij. In privoščim si tudi srečo, kljub temu, da sem tečna, nedružabna in hormonsko razpršena.
Rada imam marmelado. Rada sem srečna in rada imam srečne ljudi okrog sebe. Zato bom…

vsak dan začela s hvaležnostjo v srcu

predana svojemu cilju in se trudila, da ga uresničim

premagala strahove in neustrašno sanjala naprej

vsako priložnost sprejela z odprtimi rokami

povedala nekomu, da ga imam rada

nehala pridigati otrokom in partnerju

vadila prijaznost, ljubeznivost in nežnost

jokala, kadar bom čutila potrebo, da izjokam bolečino in razočaranje

zapolnila vsak dan s tistimi stvarmi, ki me veselijo

verjela, da sem najboljša verzija sama sebe

uživala v intimnih trenutkih

potovala naprej in še dlje

…saj sreča ni cilj ampak način potovanja, kjer se prepletajo različni dogodki. Žalostni, razočarani, srečni, veseli in razposajeni. Taki so dnevi in taka sem jaz. Sreča in zmaga se zgodita in me izpopolnita, vendar me ne naučita veliko. Potrebujem vse! Kot ni mavrice brez svetlo zelenega odtenka, tako tudi ni polnega življenja brez solz in grenkobe. In marmelade za zajtrk!

Nastja

Osebnostna rast

Mami, preberi mi pravljico!

»Katera je na vrsti danes?«, vprašam. »Hmm, preberi mi Medvedka Puja«, reče hči po temeljitem premisleku. »Pa saj to je bilo na sporedu včeraj zvečer«, rečem. »A res? Sem čisto pozabila, zato jo morava danes prebrati še enkrat. Saj veš, da se bom spomnila.« In začnem… Na prvi sončen in topel pomladni dan je Pu pomislil, kako izvrstna priložnost za obiske. Zato se je odpravil proti Pujskovi hiši. “Zdravo! Je kdo tu??” je zaklical in potrkal na vrata. “Doma sem!” se je oglasil pujsek …

Tudi danes, ko je že najstnica, jo rada prebira. Pravi, da vsakič najde kakšno novo modrost Medvedka Puja in njegovih prijateljev. Pa jo nekega večera spet zalotim s to knjigo v roki. In jo povprašam: «Kakšne modrosti so torej napisane v tej zanimivi knjigi?« In mi začne razlagati…

Verjemi vase…«..če pride jutri, ko ne bova skupaj..se vedno spomni, da si bolj pogumen kot verjameš, močnejši kot se zdi in pametnejši kot misliš..«

Moja sošolka obupa še preden pride do prve ovire. Ker ne verjame vase. Ne da si priložnosti, da bi poskusila narediti nekaj, česar še nikoli prej ni. Ne upa si. Jaz sem verjela vase, ko sem sama, stara deset let, z letalom potovala na obisk k očku. Ne glede na vse pripombe babic in dedkov, ki sem jih morala poslušati.

Bodi potrpežljiv…«..če se ti kdaj zdi, da te tisti, s katerim se pogovarjaš ne posluša, bodi potrpežljiv. Mogoče ima v ušesu le kosem puha..«

Ure na letališčih so se vlekle. Bila sem sama. Pogrešala sem znane obraze. Bila sem osredotočena na cilj. In potrpežljivo sem čakala. Čakala pred straniščem, čakala na kosilo, čakala na pristanek letala v daljni Dominikanski republiki. Čakala na objem mojega dragega očka.

Bodi spoštljiv do soljudi…«..samo zaradi tega, ker je žival velika, to še ne pomeni, da si ne želi prijaznosti. Ne glede na to, kako velik je Tiger vedi, da si želi ravno toliko prijaznosti kot Ru.

Na letalu so bili najbrž sami dojenčki, saj sem skoraj vso pot poslušala jokanje. Nekdo je kar naprej kašljal in se na ves glas smejal, ko je gledal risanke. Pred mano je sedel fant, ki je bil najbrž velik tri metre, saj je imel sedež pomaknjen zelo nazaj, tako da sem imela zelo malo prostora. Potem, ko smo se izkrcali, se mi je zahvalil, ker nisem godrnjala, ker si je vzel še moj prostor. Bila sem spoštljiva do njega in on se mi je spoštljivo zahvalil.

Vprašaj, naj te ne bo sram…«..pred začetkom lova je pametno koga vprašati, kaj loviš, preden sploh začneš loviti…«

Ure na letalu so se vlekle v nedogled. Bila sem žejna in v želodcu sem imela veliko kepo. Dolgčas. Pa sem se opogumila in vprašala stevardeso, koliko časa bomo še potovali. Ker mi je prijazno odgovorila, sem jo prosila še za sendvič in sok. Bilo me je zelo sram, ker sem morala govoriti angleško in nisem bila prepričana, če me bo sploh razumela. Ha, na koncu me je še pohvalila, kako dobro govorim.

Odloči se in pojdi…«..ne moreš vendar vedno čepeti v svojem kotu gozda in čakati, da pridejo prijatelji na obisk. Včasih jih moraš ti obiskati..«

Ko sem čakala na prvo letalo, ki me bo odpeljalo na sever Nemčije, sem si rekla, da nikdar več ne bom šla sama na tako dolgo pot. Tudi ko sem padla očku v objem, sem še vedno razmišljala enako. Sedaj pa vem, da bom šla naslednje poletje spet tja in nič me ne bo ustavilo. In Medvedek Pu bo šel z mano!
Zasmeje se in mi pomoli knjigo pod nos. »Na,prosim, pospravi jo na polico. Predlagam, da jo tudi ti še enkrat prebereš. Knjiga je zakon!«

Nastja & Kaja

Splošno

Jokalna terapija

Priznam, veliko jokam. Pravzaprav zelo veliko jokam. Vprašajte mojo hči! Jokam, ko gledam romantične filme, poslušam najljubšo glasbo, berem in plešem. Ne obsojajte me prehitro. In prosim, ne delajte raznoraznih zaključkov. Nisem robot. Sem človek. In ženska. Ženske pogosto jokamo. Moški in angeli ne jokajo. Da pravzaprav sploh ne znajo jokati. Prepričana sem, da moški jokajo, vendar le redko in naskrivaj, saj se to nikakor ne spodobi. Res je, da družba v kateri živimo, pogosto enači jokanje s šibkostjo. Če veliko jokaš ali to pomeni, da nisi srečen?
Priznam, veliko jokam. Vendar jokam zavestno. Jokam, da se popolnoma povežem z radostjo. Jokam, da lažje odprem svoje srce. Jokam, da se osvobodim vseh tistih črnih misli, ki bi drugače ostale v moji duši in me zadušile. In ni me sram jokati.

Jokam zavestno in jokam strastno. Včasih sem jok povezovala z nasiljem, nesrečo in brezupom. Ljudje, ki so jokali so me peljali v deželo depresije. Nisem jih imela rada. Prezirala sem jih. Tudi sama sem se jezila nase, ko sem popoldneve preživela v svoji sobi in jokala do onemoglosti. Menila sem, da tisti, ki veliko jokajo le iščejo pozornost in pomilovanje.
Danes pa mi jokanje pomeni popolno doživetje sebe in najglobljih čustev. Pomeni svobodo, očiščenje, zdravljenje. Res je, na začetku sem se bala, da bo to moje zavestno jokanje kot brezupno tuljenje volkulje v polno luno. Glasno, a brez kakršnegakoli učinka. In bila sem presenečena. Tisto kar je pomembno ni kvantiteta, pomembna je kvaliteta. Le tak jok ima pozitiven učinek.

In kako sem izboljšala kvaliteto jokanja? Enostavno…

vedno jokam v družbi…najljubši plišasti medvedek je odlična družba

vedno natanko vem zakaj jokam

vedno jokam tako dolgo, dokler mi ne zmanjka solz

Želim biti svobodna in srečna in zdrava. Smeh in jok. Dva čustvena pola. Smeh je pol zdravja. Drugo polovico pa predstavljajo jok, jeza, ljubezen, strah in vsa ostala čustva. Vsem bom namenila nekaj časa. Če bom čutila, da moram jokati in tako omogočiti nemoten pretok energij, si bom privoščila kvalitetno jokanje. Zakaj bi čakala in trpela?

Nastja

Osebnostna rast

6 pozabljenih resnic o času

Eden izmed največjih pokazateljev osebnega uspeha je način, kako nekdo razpolaga s svojim časom. Si predstavljaš kako bi bilo, če bi bil komitent banke, ki bi ti vsako jutro na bančni račun nakazala 86.400 €? Bilo bi več kot fantastično! In kaj bi naredil? Bi se potrudil in vsak dan porabil vse do zadnjega evra, če bi vedel, da se niti cent ne bo prenesel v naslednji dan?
Naj te spomnim…taka banka obstaja. Sicer ne izplačuje evrov ampak sekunde. Ja, govorim o časovni banki. Pa se zavedaš, da vsako jutro na svoj življenjski račun dobiš 86.400 sekund? Kako močno se trudiš, da jih porabiš za ljudi, ki jih imaš rad in stvari, ki jih z veseljem opravljaš? Koliko jih gre v nič vsako noč, ko se števec obrne?
Ne moreš jih privarčevati za naslednji dan, ne moreš jih posoditi, ne moreš jih investirati. Lahko jih le porabiš. Porabiš vse do zadnje sekunde, ki ti je bila ta dan podarjena!

1. Nihče ne more upravljati s časom. Vendar pa lahko vsak po svoje izkoristi svoj čas.

2. Čas je dragocen. Dejstvo je, da osemdeset odstotkov časa porabimo za take stvari oziroma se ukvarjamo s tistimi ljudmi, ki na koncu predstavljajo le dva odstotka tistega, kar resnično radi počnemo.

3. Čas je neviden. Ne moremo ga shraniti za slabe čase.

4. Čas je izmerljiv. Vsak od nas ima na razpolago enako število sekund. Ti, jaz, papež.

5. Čas je nenadomestljiv. Nič na svetu ne more nadomestiti izgubljene sekunde, minute ali ure.

6. Čas je prioriteta. Na razpolago imamo dovolj časa, da lahko uresničimo vsako idejo, vendar samo, če postavimo svoj čas na sam vrh prioritetne lestvice.

Naše življenje je sestavljeno iz časa. Naši dnevi se merijo v urah. In naše plačilo so te ure. Naše znanje in naša modrost se meri v letih. In pride čas, ko nam časa zmanjka in šele takrat se začnemo spraševati ali so bile vse tiste sekunde, minute, ure, dnevi, meseci, leta in desetletja porabljeni na najboljši možen način. Zakaj za vraga čakamo?

Nastja

Dokumentarci osebne rasti

Ali si sploh upaš sanjati?

Cona udobja. Besedna zveza ob katero se spotakne marsikdo, ko jo zasliši.

Preteklost je za nami, prihodnost nas čaka. Če se v tem trenutku vprašamo kaj si želimo v svoji prihodnosti, marsikdo ne pozna odgovora. Ponavadi znamo povedati česa nočemo. In to je vse. V večini pa vendar znamo povedati kaj nam je, in ni všeč v naši sedanjosti. Prav tako znamo povedati kaj nam je bilo všeč v preteklosti in česa nismo marali. Kje je pa vendar naša prihodnost, kakšna bo?

Že od malega hodimo v šolo in se učimo vsa mogoča znanja, nihče pa nas ne nauči tega, kako zaupati sebi. Kako verjeti vase. Če smo samozavestni in imamo jasno sliko o tem kaj si želimo, nas kaj hitro označijo za arogantneža.

“V življenju bodi priden, ponižen, žrtvuj se, sprejmi kar ti je usojeno in garaj. Sanjarjenje je vendar izguba časa!” Poznano?

Če hočemo v življenju početi in doseči stvari ki si jih želimo, moramo imeti najprej sanje. In kar lahko sanjaš, lahko tudi uresničiš. Ko imamo sanje, si določimo rok do kdaj bomo želeno dosegli, nato postavimo strategijo, kako in na kakšen način. Korak za korakom smo z delom in vztrajnostjo vsak trenutek bližje svojemu cilju. Vse je odvisno od tebe, vse je odvisno od tega v kaj verjameš.

Pa si poglejmo nekaj preprostih konceptov con, ki jih je moramo razumeti in upoštevati, da gremo lažje naprej, k novim zmagam naproti.

Cona udobja – to so vse znane in poznane okoliščine in situacije, katere obvladamo in nam ne predstavljajo nikakršnega iziva več. Sem spadajo naše rutine, odnos do stvari, znano okolje in ljudje, navade, spretnosti, znanje, vedenje. V coni udobja se počutimo varno, udobno in čutimo da imamo vse pod nadzorom.

Okoli cone udobja je cona učenja – potovanja v nove dežele, šolanja in izobraževanja, učenje jezikov, novih navad, branje knjig, spoznavanje novih ljudi in kultur, sestanki z novimi strankami,…to je cona opazovanja, prizkušanja, primerjanja, učenja in zadovoljstva.

So ljudje, ki čutijo strast in navdušenje v spoznavanju in učenju novih stvari in so ljudje, ki se novemu že od daleč izogibajo in jih je novih znanj in spoznanj preprosto strah. In temu se izognejo tako, da se posedejo na kavč v svojo cono udobja. Umik iz nje jim predstavlja nevarnost.

Okoli cone učenja je cona panike oziroma cona “nepoznanega, neizkušenega”. Te cone ne izkusijo tisti “zapečkarji”, ki se zadržujejo doma v coni udobja celo življenje, ker se bojijo sveta in si govorijo: “Joj, kaj če se mi kaj zgodi, tam in tam je nevarno, svet je poln grozot in nevarnosti, nisem sposoben, to ni zame, zato bom raje doma, je varneje.” Za vse “pogumneže” in željne novega je to seveda čarobna cona, območje, kjer se dogajajo čudovite stvari. Cona panike je cona velikih izivov.

Kako iz svoje cone udobja v novo cono, kjer je sreča, zadovoljstvo, veselje?

Verjemi vase! Si zvezda svojega življenja.
Odločaj sam o svojem življenju, sicer bodo drugi.
Kreiraj svoje lastno življenje vsak trenutek.
Korak za korakom.
Ozavesti svoje strahove in prevzemi nadzor nad njimi. Sprejmi jih in se spoprijatelji z njimi. Strah je od zunaj votel, od znotraj ga pa nič ni. Strahove si delamo sami. Kjer ni strahov, ni ovir. Svojo realnost si ves čas določaj sam.

In to ti bo dalo novo vizijo.

Lažje boš izbral in določil svoje cilje, če se bom ustavil, pogledal vase in se vprašal kaj si resnično želiš, kdo si, kaj te motivira in žene naprej in zakaj. Dobil boš odgovore. Vprašaj se kaj bi počel, če bi imel na tekočem računu neomejena sredstva.

Pravo življenje se začne, ko izstopimo iz lastne cone udobja. Pri kreiranju novega življenja bodi s seboj prijazen in potrpežljiv. Ali se res še vedno želiš skrivati “tam”?

Deluj! In tvoje sanje se bodo uresničile prej kot si trenutno sploh lahko predstavljaš!

Ana

Več o coni udobja, učenja in panike v nazornem, sedem minutnem posnetku.

Splošno

Prijatelji!

Ne verjemite njim, ki vam pravijo: ta svet je grozen, grob, grd. Ni res. Res je, da je lahko še hujši. Toda za vas je to vaš svet, edini, ki v njem živite, da se v njem udomite in ga v dobrem naravnate po svoji podobi.

Ne verjemite tudi njim, ki vam pravijo: življenje je trdo, trpko in težko. Ni res. Res je, da je lahko še hujše. Toda za vas je to življenje edino, enkratno in neponovljivo. Vaše je, da iz njega naredite vse, kar je v dobrem mogoče.

Verjemite pa, če morete, tej moji zgodbi:

Nekoč, pred leti, ko me je kot strela z jasnega zadelo hudo, mi je star mož, živi modrec, dejal:

“In nikar se odslej ne boj življenja!” Tako zdaj jaz govorim po njem podobne besede za vas: “Na bojte se življenja! Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese. In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!”

Tone Pavček

Motivacija

Čao, Sonček!

Ko ozavestimo in dojamemo to, da je v vsakem trenutku našega življenja prav za vse poskrbljeno, da smo vedno in povsod varni in smo točno tam kjer moramo biti, da se v vsakem trenutku našega življenja dogaja najboljše možno za nas, glede na vse, dobimo moč in voljo, ki premika gore.

Literally!

Zlajnani stavki o tem, kako je zunanji svet odsev našega notranjega, kako stvari same po sebi samo so in jih mi vrednotimo po svoje, v čemer smo genialci, to da si ustvarjamo svojo lastno realnost niso več samo iluzije sanjačev, filozofov in kvazi in nekvazi “duhovnežev”, ker je pač vse iluzija. Tudi to. Tako Jaz kot Ti.

Živimo v najboljšem možnem času, ki nam ponuja neomejene možnosti za karkoli. Lahko dosežemo vse, lahko smo vse. Spusti, dopusti. Tudi na Zemlji je to mogoče. Spremembe so edina stalnica v našem življenju in prav zdaj se dogajajo neverjetno hitro.

Človek, stopi iz sveta svojih lastnih omejitev in začaranega kroga, poberi in vzemi vse svoje delčke nazaj iz vseh svetov, krajev, kjer si jih pustil in pozabil na njih, vzemi jih nazaj iz dlani vseh ljudi, komur si jih raztalal in končno zaživi svojo celoto, svoj bit, svoje življenje, svoje vesolje, iz sebe, saj to pač smo, vsak svoje vesolje zase, posebni in unikatni. Spoznaj, da si vse delaš sam. Poišči in začuti svojo svobodo povsod.

Delaj na sebi iz sebe in samo zase, udejani svoje sanje, svoje zamisli. Strahove in vse izkušnje za katere meniš da so (bile) neljube sprejmi in spreglej v njih dragoceno popotnico za naprej, ne skrivaj se več, za koga?, in končno živi svojo polnost in veličino.

Life is not about finding yourself. Creating is much more fun, creating is creative and it is never ending story. Vse nam je že uspelo, na vseh nivojih. Gremo samo še na izlet skozi izkušnje, to smo si izbrali z razlogom.

Kaj se mi lahko zgodi če uporabim vse svoje možnosti, zmožnosti?

Ko imaš sebe, ti pač nihče ne more ničesar več vzeti. Raz(m)čuti.

Ana

Osebnostna rast

Metulj, mavrica in sanje

Divjala je nevihta, zvoki prelepe uspavanke so se spreminjali v tuljenje vetra in bobnenje groma. In svetleč soj kresničk je počasi pojemal, ko so dežne kaplje neusmiljeno bičale njeno srce. Utapljala se je v groznih bolečinah, oklepala se je spominov in ihtela v temno noč.

Zagledala je roj pisanih metuljev. Prekrili so njeno krhko, nedolžno telo in iz krvavečega srca odnesli strah, ki jo je tiščal k tlom. Ponesli so jo k sanjam, tja, kjer vsak dan marljivo pletejo mavrico in samo izbranci smejo obiskati ta čudovit kraj. Iztegnila je svojo nežno roko, da bi utrgala košček mavrice, ukradla svoj košček sanj. A vsa ta božanska lepota ji je spolzela skozi prste. “Ne dotikaj se”, so ji šepetali metulji. “Mavrica je kot eden izmed nas. Kot metulj. Če se je dotakneš izgine. Če metulja primeš za krila umre. Ne dotikaj se, samo pojdi. Pojdi za metuljem. Pojdi za mavrico. Pojdi za sanjami.”

Zjutraj je na blazini opazila metuljevo krilo. Lesketajoče barve so se nežno objemale s sončnimi žarki. Zazdelo se ji je, da v svoji dlani vidi vse tiste čudovite mavrične barve in spomnila se je besed. Če je hotela še pred nekaj trenutki zadržati mavrico v svoji dlani, je sedaj le še bolj razprla svoje dolge prste in mavrica se je lahkotno razlila čez njeno nežno roko. V očeh so se ji zalesketale solze, milijoni svetlečih kresničk so napolnili njeno srce. Blažena melodija je napolnila njeno dušo in neskončna ljubezen je prežela njeno ranjeno srce.

Iz daljave je zaslišala prijazne besede: “Ne boj se. Strah je ostal na drugi strani, izgubljen v temačnem breznu žalosti in brezupja. Ne more ti slediti v naše kraljestvo, kraljestvo metuljev. Tu si varna. Dan in noč.”

Soba se je spremenila v ogromen metuljev zapredek, spleten iz dolgih niti najrazličnejših barv. Notranjost je bila mehka kot cvet bombaža, opojno dišeča in neskončno udobna. Igrala je prijetna glasba. Počutila se je varno. Bila je brez skrbi. Predala se je in uživala v trenutku.

A že naslednji hip se je zavedla, da ne more ostati, čeprav ji je bilo zelo všeč. Mora naprej. Proti mavrici. Teči za metuljem. Slediti svojim sanjam.

Nastja

ACCESS BARS z Ano Omanovič »
16. marec 2024
SOP z Ano Omanovič »
Srečanje po dogovoru, pišite na info@anaomanovic.com in rezervirajte svoj termin
Osebne seanse z Ano Omanovič »
Individualno srečanje po dogovoru, pišite na ana@hisaradosti.com in rezervirajte svoj termin
Osebno srečanje s Harisom »
Kaj vse si še lahko, kar si nisi mogel niti predstavljati?