Monthly Archives: Julij 2013

Najboljše stvari

Najboljše stvari

Včasih je veljalo: “Najboljše stvari v življenju so zastonj.” Sedaj pa se je rek malo spremenil in se glasi: “Najboljše stvari v življenju niso stvari.”

shutterstock_69211996Dvanajsturni delovnik, vikend priprave na ponedeljkove sestanke, dolgi pogovori po telefonu in neskončne tabele izračunov stroškov …to je bilo njegovo življenje. Ko pa ga je otrok pocukal za rokav in prosil, naj mu prebere pravljico za lahko noč, je našel sto in en izgovor, da se je izognil tej nepotrebni zadevi. Ko ga je povabil na predstavo v šoli, v kateri je nastopal, je imel nujen sestanek z vodilnimi v podjetju. Zamujene rojstnodnevne zabave zaradi nogometnih piknikov s sodelavci. V zameno mu je kupoval plišaste igrače, punčke, moderne obleke in najnovejše mobilne telefone.

Ni se zavedal dejstva, da otrokove ljubezni ne moreš kupiti. Danes mu je žal, saj je izgubil vse; ženo, dom, denar, službo in ljubezen svojega otroka.

Ostali sta sami z mamo. Nista revni, vendar pa si ne moreta privoščiti vsega kar jima srce poželi. Čeprav je mami včasih težko, ko posluša zgodbe, ki jih otrok prinese iz šole. Zgodbe razvajenih otrok, za katerimi bahavo stojijo neodgovorni starši.

Imata pa tisto, česar se z denarjem ne da kupiti;

dober spanec
družina
pravi prijatelji
zdravje
smeh
iskrice v očeh
iskreni poljubi
brezpogojna ljubezen

Skupaj sta srečni. Razumeta se in si pomagata. Spoznali sta, da je denar le sredstvo, s katerim dokazuješ, da v tej družbi nekaj 
shutterstock_91972805pomeniš. Spoznali sta, da vrednote kot so poštenost, skromnost, pomoč in iskrenost, danes pomenijo zelo malo ali celo nič. Kljub vsem tem bridkim spoznanjem se imata neskončno radi in uživata v družbi druga z drugo. Seveda pa se včasih zgodi tudi kakšen konstruktiven prepir, ki je značilen za mame in najstnike.

Večina ljudi na tem planetu živi nesrečno večino svojega življenja. Predlagane so bile različne rešitve tega problema, a se je večina ukvarjala le z majhnimi modrimi, rdečimi, zelenimi, vijoličnimi in rumenimi listki. Pa vendar niso bili listki tisti, ki so bili nesrečni, ampak ljudje.

Nastja

Mavrični objem večne Ljubezni

Mavrični objem večne Ljubezni

Sem Atom Vesolja,
popoln in enkraten – neponovljiv,
sem vihrav in živ – neukrotljiv,
tak sem najboljši – tudi nagajiv
angel ali gozdni škrat – dobrotljiv.

Sem majhen skoraj neviden Atom,
neskončnega Vesolja,
se moje srce in volja,
preliva prek Vesolja,
pokriva vse planete,
poslan z Ljubeznijo Thete.

Potujem iz ljubeče matere Zemlje,
prek pojočih strun majega Telesa,
pa tja v mavrična Nebesa,
naprej v mehko Želatino,
in še tja v sijočo Srebrnino.

Potujem skozi majhno lino, okno ali odprtino,
na tisto sedmo Raven,
da h Kreatorju stopim zdraven,
da izrazim svoje prošnje, želje in ukaze,
da uzrem spet srečne, sijoče obraze.

Naj mavrica objame ves Planet,
in Ljubezen naj preplavi Svet,
naj Veselje stopi v Vesolje,
naj napolni Dušo zlato polje,
da potuje celostna, svobodne volje.

Posvečam svojim “sošolkam in sošolcem”
ThetaHealinga v Ljubljani;
Vsi ste moji Učitelji in taki ste najboljši.

Leopold Mihelič

Trpiš tudi ti?

Trpiš tudi ti?

Zbolela sem. Ugotovila sem, da me muči prav poseben sindrom. Sindrom bleščečih idej. Vem, da zaradi tega ne bom umrla, vendar pa je to vrtenje v krogu, ki me zaposli večino dneva, naporno. In nikamor me ne pripelje.

Kaj je sindrom bleščečih idej?
Definicija je preprosta. To je prav posebna privlačnost. Privlačijo me bleščavi projekti, svetlikajoče ideje ali zloščeni cilji. Nekaj tako preprostega kot odsev svetlikajoče vodne gladine, ki zlahka prevzame mojo pozornost. Ko pa sonce zaide in na vodni gladini ugasnejo tiste male lučke, tudi moja pozornost splahni. Zanimanja preprosto ni več.tree-sunrise-clouds-sun-rays-grass-nature

Kako vem, da sem okužena?
Naj naštejem nekaj značilnosti:

  • Veliko zanimivih idej, naslovi in osnutki vendar pa še nič napisanega
  • Tek in priprava na mali maraton in vedno pride nekaj pomembnejšega kot je udeležba na tekmovanju
  • Poslovne ideje na papirju ampak še nobena ni ugledala luč sveta
  • Navdušenje nad raznimi delavnicami, za katere pa nikakor ne najdem časa. Kar naprej nekaj začenjam in ničesar ne končam. Vem, da nisem osamljen primer. Veliko nas trpi za tem novodobnim sindromom.

Kako sem se lotila zdravljenja?
Start. To mi gre od rok. Rada začenjam. Ne morem končati, če ne začnem. Ha! Torej sem začela.
Vztrajam. Vztrajati moram, da bom končno lahko dokončala nekaj pomembnega.
Odločam. To je najtežje. Odločnosti mi zares primanjkuje. Predolgo čakam na pravi trenutek. Upam na čudeže. Jih res ni? Prav, potem se odločim in grem naprej!

1014403_10151733426138872_1527472240_nObljubim. Odločim se kaj si želim in si obljubim, da bom to tudi speljala. Navadno sem dojemala odločitev in obljubo kot dve ločeni dejstvi, sedaj pa vem da je odločitev + obljuba=akcija.
Sprijaznim se in ne obupam. Te stvari so grozne. Kje so dnevi veselja in navdušenja nad začenjanjem novih, bleščečih projektov? Res se mi ne da več. Pretežko je. Pravzaprav je nemogoče. Vendar pa, če hočem ozdraviti, moram nadaljevati. Ti koraki do cilja morajo biti težki. Za ves trud me na koncu čaka nagrada.
Grem naprej. Vem, da je to zelo pomembno. Moram se premikati naprej. Čeprav počasi. Iščem prva vrata, grem skozi in naprej do naslednjih.
Cilj. Projekt, ideja, ki sem jo začela, je končana. Dokončana!

Nova, bleščeča ideja je rojena. Popadki so trajali celo večnost, vendar se je splačalo. Zapomniti si moram le naslednje korake; začetek-vztrajnost-odločnost-obljuba-težko je a ne obupam-grem naprej-cilj.


Nastja

Ne verjamem

Ne verjamem

Ne verjamem v superzvezdnike, organsko hrano in tuje znamke avtomobilov. Ne verjamem, da je zlato res vredno zlata. Ne verjamem, da se čisto vsak postara. Ne verjamem, da je desno prav in levo narobe. Ne verjamem, da je biti prvi vedno najbolje.
Verjamem pa v ljubezen. Verjamem v nedolžne otročičke. Verjamem v mamo in očeta.
Verjamem v tebe.

In ne verjamem, da pridejo v nebesa le tisti, ki verujejo v pravega Boga. Zame je Bog kot ljubezen. Povsod okrog, zgoraj in spodaj. In ljubezen se ne pusti pretentati, točno ve kdo je iskren in kdo ne.
Ja, verjamem v ljubezen. In glasbo. Verjamem v čudeže, srečo in svobodo.
In verjamem v tebe.

Vem in prepričana sem, da tudi ti čutiš, da se med nama nekaj dogaja. Nekaj dobrega. Resnično, resnično verjamem v tebe.
Ne verjamem, da so device tako čaščene, kot so bile nekoč. Ne verjamem, da delo od zore do mraka prinaša srečo. Ne verjamem več, da je belo res belo in črno je črno. Ne verjamem, da Robin Hood in Superman še vedno živita v Hollywoodu. Ne verjamem, da sta Barbie in Ken noro zaljubljen in srečen par.
Verjamem pa v ljubezen. Verjamem v stare, iskrene ljudi. Verjamem v otroke sveta.
In verjamem v tebe in mene.
Verjamem v naju.

Nastja

Prazen kozarec kislih kumaric

Prazen kozarec kislih kumaric

Kumarice vlagamo jeseni in zadeva je zelo preprosta ….Ampak odločila sem se, da z vami, ki prebirate moje zgodbe, ne bom delila recepta za vlaganje kumaric, pač pa bom delila tole, kar je nedolgo nazaj priromalo v moj elektronski nabiralnik…

Profesor je stal pred svojimi študenti. Predaval je filozofijo. Ko je začel z uro, je namesto besed pred sebe postavil velik prazen kozarec, v katerem so bile nekdaj najbrž prav okusne, domače kisle kumarice. Odvil je pokrov in ga napolnil z žogicami za golf. Potem je vprašal študente: “Kaj se vam zdi, je ta kozarec že poln?” Vsi so se strinjali, da je kozarec poln.

Profesor je nato vzel škatlo kamenčkov in jih vsul v kozarec in ga rahlo pretresel. Kamenčki so zapolnili prazen prostor med belimi žogicami. Spet je vprašal študente ali je kozarec poln.”Ja, seveda,” so se strinjali študenti. Potem je profesor vzel v roke škatlo drobnega peska. Ko ga je počasi stresal v kozarec, je pesek zapolnil še vse preostale prazne kotičke med žogicami in kamenčki. Še enkrat je vprašal študente: “Kaj se vam zdi je kozarec poln?” Še enkrat so enoglasno odgovorili: “Kozarec je popolnoma poln.”

Pa je profesor izpod katedra vzel do roba polno skodelico kave in jo počasi zlil v kozarec. Kava je prepojila droben pesek. coffee-cup-4Študenti so se zasmejali. Sedaj je profesor rekel študentom: “Ta kozarec predstavlja vaše življenje. Žogice za golf so tiste pomembne stvari v vašem življenju; družina, otroci, zdravje, vera in vse tisto kar vas veseli in izpopolnjuje. Kamenčki predstavljajo druge stvari, ki so za vas prav tako pomembne: služba,hiša oziroma stanovanje,avto. Pesek pa predstavlja vse tiste male stvari, ki ostanejo.

Če napolnite kozarec s peskom ni prostora za kamenčke in žogice za golf. Podobno se dogaja v življenju. Če porabite ves svoj čas in energijo za nepomembne opravke, nikoli ne boste imeli prostora in časa za pomembne stvari. Svetujem vam, da skrbite za stvari, ki vam pomenijo zadovoljstvo in srečo,” je zaključil govor profesor.

Dodal je še: “Igrajte se s svojimi otroci. Najdite čas in pojdite k zdravniku. Peljite partnerja na večerjo. Uživajte kot da imate spet 18 let. In bodite prepričani, da vam bo še vedno ostalo dovolj časa za pospravljanje. Zato vam še enkrat svetujem, da najprej poskrbite za žogice. Te stvari so za vas resnično pomembne. Razmislite. Dajte prednost tistemu, kar vam pomeni največ. Vse ostalo je pesek.”

friends-having-coffeeŠtudentka iz prve vrste je dvignila roko in vprašala: “Kaj pa predstavlja kava?”  Profesor se je zasmejal.”Všeč mi je, da ste mi zastavili to vprašanje! Kavo sem zlil v kozarec zato, da vam dokažem naslednje …ne glede na to, kako polno je vaše življenje, vedno vam ostane še toliko časa, da spijete kavo s prijateljem!” Študenti so zaploskali profesorju in z nasmehom zapustili predavalnico.

Ko se vam zdi, da je dan prekratek, se spomnite na to zgodbo. Poiščite miren kotiček in spijte kavo. Če pa se boste srečali še s prijateljem ali znancem, bo pa kava še toliko boljša.

Nastja

Kaj se mora zgoditi?

Kaj se mora zgoditi?

Sprašujem se, kaj se mora zgoditi, da se bom začela zavedati veličastnosti bivanja, ki mi je bilo dano z rojstvom. Popolnost v kaosu? Povezanost z vsem kar obstaja?

Kaj me stane, če z ramen odvržem tovor, zgodbice, ki si jih že toliko časa pripovedujem in me tiščijo k tlom? Zvedeti resnico? Živeti resnico, da sem enkratna in ljubljena?
Kaj se mora zgoditi, da pokažem svetu, kdo sem? Da si dovolim biti opažena in videna kot popolno bitje, točno tako bitje, kot mi je bilo namenjeno biti?

Kaj še torej čakam? Zakaj se kar naprej oziram okrog sebe in iščem odgovore? Zakaj pričakujem navodila za naslednji korak MOJSTERSEBEod ljudi okrog sebe?
Ko zaprem oči in se popolnoma umirim, se zavem, da so vsi odgovori tukaj, v utripu mojega srca. V globinah, kjer moja duša vibrira v zvokih ugodja, ki odzvanjajo čudovito melodijo življenja.
To so moja vprašanja. In moji odgovorti. Tvoja vprašanja in tvoji odgovori so tvoja stvar. Sijejo iz tebe in te razsvetljujejo. Si opazil?

Vendar pa ljudje večinoma samo čakamo. Čakamo na znak. Čakamo na krizo, ki nas bo prestavila v drugo okolje, v drugo avanturo. Čakamo in čakamo. In ko se znajdemo na pol poti, ne najdemo več smisla nadaljevati. Usedemo se in še malo počakamo. Naprej ne gremo, nazaj tudi ne. Odločiti se pa prav tako ne moremo. Čez čas nas čakanje omrtviči in počasi nas posrka vase. Le redki se uspejo izviti iz primeža, le redki stopijo iz čakalne vrste in se odločijo drugače. To so uspešni, čudoviti in enkratni ljudje. Prebirajo zgodbe o sebi, o svojem namenu in poslanstvu. Redki so, a zmorejo prenesti to čudovito energijo med nas ostale, ki še kar čakamo in mencamo in ne vemo kaj točno si želimo. Učijo nas, da poiščemo trenutek, samo en trenutek in se poglobimo vase in se vprašamo, kaj čakamo.

Odgovora morda ne bomo dobili izrečenega v besedah. Odgovor morda ne bo prišel v navdihujoči pesmi. Morda bo le rahel sunek. Nežno čustvo. Dotik. Če mu bomo sledili, kot bi sledili duhovnemu vodji, nas bo pripeljal tja, kamor smo namenjeni. V naše bistvo.

Nastja

Anima

Anima

Skrita v najtemnejši temi
Sem najsvetlejša luč
Moj glas je predirljiv odmev
Odsev tistega kar sem
Močna kot vitezov meč
Svetleča kot njegov oklep
Najglasnejša in najčistejša
Nezlomljiva, neobčutljiva
Požgem vsako bolečino
Zarežem skozi skrivnostno črnino
Tukaj sem, nevidna
Vse dokler me ne poiščeš
Razkrita tistim, ki vidijo skozi in preko
Ti pa bežiš od mene, ko te je strah
A bi me moral poiskati
Me najti na oltarju božanskega
Čisto in neomadeževano
S svetlečo sabljo v roki
Ko zamahnem proti tebi
Ker sem orožje modrosti
Ki te vodi tja, kjer moraš biti
Diamant v črno črni zemlji
Močna kot strela in grom
Duša

Nastja

Starost je le izgovor

Starost je le izgovor

“Vsem je všeč ideja o dolgem življenju, vendar nihče nima rad ideje o staranju.” Nekaj podobnega je zapisal ameriški pisatelj Andy Rooney.

In še kako je res!
Če si se znašel v slepi ulici in se pritožuješ, da nikamor ne moreš, ker si prestar …Povem ti, to je samo izgovor!

Si morda pričakoval, da se boš komu zasmilil? Da bo nekdo prišel naproti z rešitvijo in zmnožil x, y in z in dobil rezultat, ki ti Men-growing-older-001bo všeč?

Starost je le izgovor, maska za katero se skriva strah. Posebno pri nas ženskah, ki se bojimo, da ne bomo uspele pravočasno in zadovoljujoče opraviti vsega, kar nam nalagajo družbene norme. Po vrh vsega se pa ubadamo še s staranjem telesa in ostalimi hormonsko pogojenimi tegobami.

Na vsakem koraku srečujemo mlade, postavne ljudi in hočeš nočeš se naš ego začne pritoževati, v nas prebudi spomine na našo mladost, naše napake in stvari, ki smo jih takrat zanemarili ali postavili na stranski tir.

Vendar pa se moramo sprijazniti z dejstvom, da se staramo in da ne bomo nikdar več mladi. In vsi živimo skupaj; ti pri osemnajstih, ona v zgodnjih tridesetih, jaz v tistih med štirideset in petdeset in on v poznih šestdesetih. Pa se večina med nami počuti tako stare. So pa tudi tisti, ki pri devetindevetdesetih ali še malo čez, ustvarijo svoj profil na priljubljeni spletni strani in vsak dan klepetajo z ljudmi vseh starosti, različnih izobrazb, ver in prepričanj. Se tudi oni počutijo stare?

granny-on-facebook-e1308593145399Namesto, da se skrivamo za izgovorom, da smo stari, se raje soočimo s svojimi pravimi strahovi. Ko bomo razčistili te stvari, pa se lotimo raziskovanja novih področij; pomagajmo drugim z znanjem, ki ga že imamo. Za učenje ali branje ni nikoli prepozno. Potujmo. Najdimo pogum in vprašajmo mlade tiste stvari, ki so navadno starejšim zamolčane. Lahko se nam bodo posmehovali -pa kaj!

Protistrup strahu, za katerim se skriva staranje, je steklenička koncentrata radovednosti, sreče in neustrašnosti. To je tisto, kar določa stopnjo modrosti in lepote vsakega posameznika in ne svečke na torti, ki nam povedo, pred koliko leti smo se rodili.

Nastja

Kje si?

Kje si?

Kje si?
Kaj počneš?
Si doma? Ali na dopustu?
Sprašujem se, kako se počutiš.
Si srečen? Se smejiš? Počneš lepe stvari?

To je moje prvo pismo tebi.
Tebi, ki te sploh še ne poznam.
To je moje prvo priznanje sebi, da si želim, da bi (že) prišel vsaj na obzorje.
Ker te čakam. (Da. Priznam.)
Ker se mi zdi, da je čas.

Čas, da se (vsaj) spoznava.
Čas, da se začne.
Vsaj upanje.
In tudi čas, da se zgodi.
Čeprav počasi.
Tisto, kar si oba želiva.
Ker vem, da tudi ti iščeš mene.

Veš. Razvajala te bom.
Ampak ne skrbi. Ne bom se ti klanjala.
Bom enako pričakovala tudi od tebe.
Predvsem pa, da bi me objel, me stisnil k sebi in mi povedal, da bo še vse super.
Ker je že zdaj. Ampak, veš. S tabo bo še bolj.
Želim si. Veš.

Da bi se s prsti sprehajal po moji koži in me razvajal.
Da bi opazil moj črni nohtek in ga poljubil.
Da bi položil roko na moj trebuh in me grel.
Da bi se z mano zavil v dek’co in se pogovarjal.
Da bi (me) znal opazovati in bi opazil vse na meni.
Tudi skrivljene lase.

Da bi poljubljal mojo kožo.1044546_575098379199838_1096246556_n
Ker je mehka.
In dišeča.
Da bi me skril v svoj objem.
Da bi me poljubil na lase.
Da bi me povonjal in mi povedal, da dišim.
Da bi me samo stisnil in me skril v svoj topli objem.
Da.

Vse to si nocoj želim.
Zato se sprašujem, kje si.
In tudi, kdaj boš prišel.
Pa tudi, kakšen si.
Ker, veš, jaz že zorim.
Zato, da se bo vse to lahko zgodilo.
Da bova lahko končno skupaj zaplula.
Zaplula v varni pristan.

Danijela F.

Prihajajoče delavnice