Monthly Archives: Februar 2013

Pesmi

Ti Si Zdaj

Ko potegne nas preteklost
se sedanjost v meglico skrije
in prihodnost se v globino morja potopi.

Takrat sonce sije le za druge ljudi.
In kdor je tam z nami
se prav tako v tej sivini izgubi.

Ko jasnosti občutek
te vrne v ljubeči Zdaj,
je vdih ljubezni, ki poljubi te nazaj.

Takrat se solze posušijo
in vsak korak se zlije z zemljo.
Srce utripa v zvenu hrepenenja,
nasmeh je tvoj kot nežna zarja
in pogled vesolja zvezd
zdaj tvoj je sij
in večna je lepota.
Bodi to kar si

Nena V.

Motivacija

Predstavljaj si gozd. Hodiš po potki. Ta je zglajena, utečena, na njej ni vejevja, skal ali nevarnih rastlin. Nekaj časa gledaš pod noge v potko, nato se pa zaveš, da hkrati lahko tudi gledaš okoli in opazuješ krošnje dreves. Kakor pogledaš navzgor, zagledaš detelja, kako kljuje po debelem deblu. Kako lepo odmeva to trkljanje! V tem slišiš še eno ptico, ki uglasblja čudovite tone. Le kje je? Zdi se daleč … Ampak hočeš vedeti, katera je! Sploh pa, katero je to drevo, ki ga dolbe detelj? Rad bi se dotaknil njegovega lubja. Toda potka … potka gre drugam, stran od detelja. Tu imaš zdaj dve možnosti.

1. Hodiš naprej po potki utreti od drugih. Posloviš se od detelja. Ob tem vseeno najdeš globoko v sebi neizmerno hvaležnost gozdu, da si lahko del tega trenutka. V tem primeru ti bo gozd najverjetneje namenil drevo z deteljem prav na potki in na tem istem drevesu bo enako čudovito pela še ena ptica.

Lahko, da boš že s tem srečen. Lahko pa, da se ti bo porodilo vprašanje, ali je to isti detelj ali pač kateri drugi? Ali je ta ptica iste vrste kot ona prejšnja? Ali ima lubje na tem drevesu isti občutek ob dotiku? V tem primeru bo verjetno nekaj manjkalo. Lahko, da se te bo lotila jeza, obžalovanje, nezanimanje.

2. Vprašaš se, katera je dejansko tista misel, ki ti preprečuje, da bi stopil s potke. Obstaja vsaj ena. Vsaj en tisti: “Rad bi, ampak…” Kateri je tvoj odgovor? “…moja mama je rekla, da je nevarno.”? “…gozdar je rekel, da ne smem zapustiti poti.”? “…nekoč sem poskusil in me je spekla kopriva, poleg tega pa sploh nisem našel tiste druge ptice! Bila je predaleč…”? Ali se najdeš? Ali se upaš najti? Naj ti povem nekaj, UPAŠ SI! Kajti že si se vprašal, kaj se nahaja izven meja, ali že celo, katera je tista ovira, ki te omejuje. V vsakem primeru si sprožil zavedanje, ki se širi, kakor se širi vesolje. Kakor vzklije majhno seme in neizbežno raste v močno rastlino, ki proizvede še mnogo drugih semen, in ta tudi vzklijejo!

Naj ti povem tudi to, da si sprožil širjenje zavesti še predno si sploh prišel do razpotja. Takrat, ko si pogledal v krošnje. Poskušaj se spomniti, kakšen je bil takrat občutek, ko si se ozrl navzgor in videl deblo ob deblu, na vrhu pa zeleno listje in sončne žarke, kako se skoznje prebijajo k tebi. To je občutek, ko si v sebi brez omejitev. Detelj se je tam našel ob spremstvu še ene ptice prav zato, ker si vedel, da lahko po njima sežeš.

Ko boš našel tisto “ampak” misel, ji dovoli, da zapusti tvoj prostor. Naj se vsa bremena vezana nanjo dvignejo s tvojih ramen, se postavijo predte in ti naredijo stopničko. Tako, ki te ne bo le spravila s potke, ampak te bo tudi dvignila bližje k višavam, kjer se detelj nahaja. Presezi omejitev! V Bistvu že od davnin veš, kako.

Hejdi Martinšek

Motivacija

Filter

Čustven prah, negativnost in druge smeti poplesavajo okrog nas in še dodatno zastrupljajo atmosfero. Vse več ljudi nas je obremenjenih in čustveno ranjenih, zato ne opazimo, kaj nas zastruplja. Strupenih snovi nismo zmožni odstraniti, blokirati ali prefiltrirati, preden vse to posrkamo vase in prebavimo sporočilo, ki ga nosijo s seboj. Če bi to znali, bi lahko preprečili, da se nam ta nesnaga zažre v DNK naših življenj.

Katere filtre uporabljamo v vsakdanjem življenju?

Fizično telo človeka ima enega najbolj izpopolnjenih filtrirnih sistemov med vsemi živimi bitji sveta; ledvice, jetra in membrane, ki predstavljajo 60 – 90 trilijonov celic. Tudi te v telesu odraslega človeka igrajo vlogo mikroskopskih filtrov. Filtre imamo nameščene na klimatskih napravah, akvarijih, sušilnih strojih. Filtriramo internetni dostop svojim otrokom. Filtriramo televizijske programe. Filtre uporabljamo celo na fotografskem aparatu.

Kako pa delujejo filtri v našem čustvenem svetu? Uporabljamo zanesljive in kakovostne filtre za preprečevanje zunanjih vplivov, ki ogrožajo na našo srečo, zadovoljstvo in dostojanstvo? Enostaven odgovor je da, imamo jih, a jih le redki uporabljajo. Ali delujejo v naše dobro, nam škodujejo ali le čakajo in zbirajo prah, ki nam pohablja um?

Izboljšajmo svoje življenje s pravimi filtri

1. Zavest

Kaj filtrira? Če v obdobju odraščanja naša zavest ni bila poškodovana, nam pomaga pri skušnjavah samoobrambe, ki bi delovala v nasprotju z našimi načeli in principi. Spodbuja nas, da ostanemo zvesti sami sebi in nas navdihuje k duhovni rasti in spremembam na tem področju.
Zakaj je pomembna? Če je naša zavest zdrava, lažje sledimo načelom in vrednotam, ki smo si jih v življenju postavili za cilj, lažje se izogibamo moralnim pastem. Zavest nas spodbuja k dobremu, k popravljanju napak in doseganju višjih ciljev. Zato se v svoji koži počutimo dobro. Usklajeni smo s svojim notranjim glasom in mu zaupamo. Moralne dileme, dileme verske pripadnosti in podobno pošljemo skozi filter zavesti. Če deluje kot je treba, nam prihrani marsikatero bolečino.
Kako izboljšati delovanje? Meditacija, prebiranje čtiva o osebni rasti, pozitivno razmišljanje in kritičnost do sebe,vse to nam bo pomagalo očistiti um čustvene navlake in nas spodbudilo k poslušanju notranjega glasu, naše zavesti.

2. Modrost

Kaj filtrira? Modrost filtrira ideje in loči dobre od slabih. Spodbuja nas, da v kupu smeti prepoznamo tiste prave, pomembne in jih ne zamenjujemo za slabe, ki so navzven videti lepe in privlačne. Omogoča nam jasen pogled skozi zmešnjavo napačnih vtisov, raziskav in statističnih analiz, ki nam jih šarlatani ponujajo z namenom zavajanja in dezinformiranja.
Zakaj je pomembna? Več modrosti nam zagotavlja miren korak po cestah razuma, morale in čustev. Dopušča nam pogled skozi zamegljene medsebojne odnose in intelektualno besedičenje. Inteligenca nam pomaga razumeti določene stvari, modrost pa nam pomaga, da med temi stvarmi ločimo pomembne, resnične in uporabne.
Kako izboljšati delovanje? Da razvijemo modrost do uporabne točke, ki nam služi kot res dober filter, se moramo poglobiti vase, prebirati literaturo in se zamisliti nad prebranim. Aristotel, Konfucij in Lao Tzu so dober začetek. Strokovnega znanja smo se naučili. Inteligentnost je zmožnost za učenje. Modrost pa je sposobnost, ki nam omogoča, da iz naučenega izluščimo pomembne detajle. Če je znanje avtomobil in inteligenca motor tega avtomobila, potem predstavlja modrost volan, plin in zavoro. In vsi vemo, da potrebujemo boljši krmilni mehanizem kot hitrejši avtomobil.

3. Vrednote

Kaj filtrirajo? Dobro razvit čut za vrednote nam pomaga iz dobrih idej izbrati najboljše. Lažje se odločimo med pomembnim in manj pomembnim. Vse preveč življenj upravlja avtopilot, s katerim ljudje slepo sledijo množici in ne zaznavajo več razlike med dobrim in slabim, pozitivnim in negativnim. Predajo se toku ideološke struje, ki je na oblasti in pozabijo na svoje vrednote.
Zakaj so pomembne? Človečnost je skupek sočutja in poguma, z dodatkom sebičnosti, pohlepa in pohote. Če naše življenje temelji na prej omenjenem, spodbuja željo po užitkih in nas vodi v napačno smer. V kolikor pa življenje posvetimo pravim vrednotam in višjim ciljem, bomo bolj veseli, srečnejši in zadovoljnejši.
Kako izboljšati delovanje? Odlično delovanje filtrov zavesti in modrosti omogoča filtru vrednot nemoteno filtriranje in prepoznavanje tistih vrednot, ki imajo prednost pred drugimi. V vsakem od nas na dnu duše čepijo vrednote kot so ljubezen, sočutnost, pogum, hvaležnost, prijaznost, odpuščanje, potrpežljivost, predanost, poštenost in vztrajnost in tiho čakajo, da jih bomo poklicali v svoje srce in jim dali priložnost.

4. Prednost

Kaj filtrira? Ko izberemo najboljšo idejo, najboljši načrt in določimo stopnjo pomembnosti, moramo na koncu še vedno dobro razmisliti, komu dati prednost. Prednost pa si zaslužijo tiste, ki nam nudijo zadovoljstvo, ki jih opravljamo s strastjo in nam predstavljajo največje užitke v življenju.
Zakaj je pomembna? Ni potrebno, da vsak obrok vsebuje brokoli in špinačo in prav tako ni potrebno, da je vsako gibanje maratonski tek. Tudi vsak zmenek ne pomeni poroke. Tu in tam prija hamburger, hoja namesto teka, flirt namesto resnega odnosa. In če prevečkrat postavimo želje drugih pred svoje, se nam lahko zgodi, da bomo izbrisani iz prednostne liste ali pa bomo bingljali nekje na repu. Kadar jemo kar drugi želijo, se oblačimo kot večina, obiskujemo kraje, ki so všeč množici in svojih želja nikoli ne postavimo na prvo mesto, bomo slej ko prej izginili v željah drugih in ostali le senca tistega, kar smo si nekdaj močno želeli.
Kako izboljšati delovanje? Ne prerivajmo se skozi množico, ne vpijmo in ne teptajmo. S tihim dostojanstvom zahtevajmo stvari, ki nam veliko pomenijo. Spoštujmo se in se cenimo in spoštovali in cenili nas bodo tudi drugi.

5. Izbira

Kaj filtrira? Filtrira naše življenje, da lahko izberemo najljubšo obliko bivanja. Na mirnem otoku, na divji reki ali pozibavajoče se na ladji sredi morja. Filtrira izgovore in obtožbe, samopomilovanje loči od moči odločanja. Če je naše življenje zgrajeno iz različnih opek, ki smo si jih lahko izbrali za gradbeni material, več lahko pričakujemo in lažje usmerjamo svoje življenje, ki dobi smisel in ni več skupek naključij ali rezultat sreče.
Zakaj je pomembna? Mogoče izbire takoj ne prepoznamo v vlogi filtra, pa vendar predstavlja najmočnejšo vrsto filtra med vsemi. Vendar pa svobodna oblika izbire predstavlja tisto pravo za uresničitev sanj.
Kako izboljšati delovanje? Ko so vsi filtri, zavest, modrost, vrednote in prednost usklajeni z delovanjem izbire, smo dosegli najmočnejšo moč filtriranja. Ko naše prednosti spoštujejo naše vrednote in naše vrednote navdihujeta zavest in modrost, potem naše izbire postanejo del zavestnega delovanja našega uma. Preveč ljudi hodi po svetu z zavezanimi očmi in zamašenimi ušesi, delajo tisto kar pač morajo, vzgajajo otroke z enakimi metodami kot so vzgajali njih, brez poprejšnjega razmisleka sledijo kulturnim in političnim vzorcem, gradijo brez navdiha, mislijo brez spraševanja. Izbira postane avtomatična odločite, ne pa zavestna, močna odločitev.

Gost intelektualni smog zastruplja naša moralna pljuča, nam krade moč, zato resnično potrebujemo orodje, ki nam bo pomagalo očistiti življenja, da bomo zaživeli zadovoljno in srečno, nad kislimi oblaki bolečine, poraza in čustvene praznine. Očistimo um, vključimo filtrirni sistem in opazili bomo spremembe. Čas je, da zadihamo!

Nastja

Življenje

Objem bele narave

Bila bi nekje v naravi.
Nekje, kjer bi se grela na drva in si kuhala na ognjišču.
Nekje, kjer bi v miru brala knjige in se grela ob svečah. Pokrita z dek’co. S šal’co toplega čaja v roki.
Nekje, kjer bi skozi okno opazovala debele ledene sveče, ki bi krasile streho brunarice.
Nekje, kjer bi opazovala ples drobnih snežink, ki bi znova in znova belile pokrajino.
Božal bi me vonj po cimetu in me spominjal, da je čas za zimsko veselje. Za čas brezdelja.
Za čas lepih trenutkov. In veselja.
Ko bi se pokazalo sonce, bi se toplo oblekla in odšla ven. Na sneg. Najprej malo odkidat potko, nato pa zidat gradove za snežake.
Podila bi se po brezpotjih in v snegu risala angelske figure.
Postavila bi ptičjo hišico in ptičkom nastavila sončnična semena.
Pripravila bi tudi seno, zelenjavo in sadje. Za srnice in zajčke.
Osvobodila bi drevesa, ki bi se šibila pod debelo snežno odejo. In otresla smrečico, ki bi krasila vhod v hiško.
Pometla bi verando in si pripravila brisačo, kamor bi stopila z mokrimi čevlji. Sezula bi se, se slekla ter se zavila v dek’co in opazovala kamin.
Znova bi se ogrela s toplim čajem in medom. Si zavrtela nekaj čudovitih pesmi. Ter se naslonjena nazaj, zaprtih oči, predajala melodiji srca.
Čez čas bi vstala in si skuhala juho. Z veliko zelenjave. Spekla bi domač kruh in si pripravila krhke pišktoke.
Po tem bi malo potelovadila. Šla znova na sveži zrak in se prepustila zimi, da me v mislih odnese.
Prepevala bi si pesmi in zgradila še enega snežaka.
Ob jutrih bi skozi okno opazovala živali, ki bi prihajale na jaso pred hiško.
Ob večerih bi si zavita v dek’co privoščila branje.
Preko noči pa sladko, mirno spanje.
<3

Danijela F.

Motivacija

Na pečini

Stojim na vrhu pečine.
Pred mano je čudovita pokrajina.
V daljavi vidim modro morje, rumeno cvetoče travnike, zelene gozdove.
Nebo je jasno, sončno.
Ptice pojejo, slišijo se valovi, ki vztrajno objemajo pečino.
Zdi se, kot da je vse tam samo zame.
Da vse čaka, da poletim.

Pogledam okrog sebe in s pogledom iščem nekoga, ki bi mi zagotovil, da bo vse v redu.
Nekoga, ki mi bo rekel, da je to prava pot.
Nekoga, ki mi bo rekel, da sem varna.
Nekoga, ki mi bo morda celo podal roko in rekel, dajva, skupaj skočiva.
A ni nikogar.

Sama sem.

Sama, sredi čudovite narave. Bosih nog stopim korak nazaj in za hip zaprem oči. Po glavi mi divja tisoč misli in večina se jih zliva v reko strahu in izgovorov, zakaj bi bila pot po gozdu navzdol boljša.

Srce mi nabija, po žilah se mi pretaka adrenalin.
Vse je pripravljeno, se mi zdi.
Samo jaz sem še vedno tukaj. Na istem mestu.
Varna, nekaj korakov stran pred poletom v neznano.

Usedem se na tla in se vprašam, zakaj nekaj mi je bilo tega treba. Zakaj sem sploh šla na to pot. A ni bilo doma, v varnem objemu doma bolj prijetno, toplo, sploh pod mehko dek’co. Ko si tako znova ustvarjam lastno dramo in se že skoraj odločim, da bom pač šla nazaj in priznala, da tega ne zmorem, zaslišim neke glasove. Pogledam naokoli in vidim dve ptici, kako sedita na robu pečine, me gledata in se pogovarjata.

POGOVARJATA! In jaz ju razumem????

Prva pravi drugi: Kdaj se bo premaknila naprej? Spet se je ujela v lastne iluzije.
Druga odgovori: Bo, bo, saj je tudi do sem prišla.
Prva nadaljuje: Ah, ja, samo sedaj si spet neko dramo ustvarja. Ko bi si samo dovolila spregledati, kako je vse pravzaprav enostavno.
In druga doda: Morda rabi samo malo naše spodbude.

Obrnem se okoli in globoko diham. Za hip kar ne morem dojeti, kaj se pravzaprav dogaja. Če bi imela štumfe, bi me v tistem trenutku sigurno sezulo. Z dlanmi se oprimem skale, nanjo prislonim čelo in si govorim: Vse je v redu, vse je redu …ne meša se ti, vse je v redu …

Ko v paniki iščem razumske razlage, zaslišim tretji glas: Res je vse v redu. Varna si. V hipu planem navzgor in gledam naokoli. Tisti dve ptici sta še vedno tam, vendar ne govorita.
Kdo je to rekel, vprašam. Razprtih oči gledam naokoli in čakam.
Jaz, skala, znova zaslišim glas.
Skala? SKALA??? Skale govorite?, vprašam presenečeno.

Seveda, se zasmeje skala. Tudi ptici se smejeta.

Vse na Zemlji govori. Vsako drevo ima svojo zgodbo, vsak list poje svojo pesem. Vsaka reka šumi posebno melodijo in vsak potok žubori nova doživetja. Tudi živali govorijo, te usmerjajo. Ti sporočajo. Samo ti nisi slišala. Sedaj si tukaj, da spoznaš magičnost zemeljskega obstoja. Blagoslov preboja ni v tem, da se vržeš s pečine in čakaš, kaj bo. Blagoslov je v tem, da se odpreš, da sprejmeš, da si dovoliš videti, da si dovoliš spregledati. Stopi na rob pečine, mi še reče skala.

Ubogam jo in stopim na rob pečine.

Poglej naokoli in mi povej, kaj vidiš, me pozove.
Kaj pa čutiš?Začnem ji opisovati: Vidim morje, travnike, vidim skalovje, vidim tudi ptice, gozdove …

Čutim nežen vetrič, tople sončne žarke, čutim valovanje zraka …

Kaj pa slišiš?

Ko že hočem po stari navadi odgovoriti, da slišim piš vetriča, petje ptic, se spomnim, da se pravzaprav pogovarjam s skalo in da sem malo prej slišala, kako sta se dve ptici pogovarjali o meni. Malo pomolčim, zaprem oči in zares prisluhnem, kaj slišim. Čez čas odgovorim: Slišim polno glasov, ki se prepletajo v čudovito pesem. Slišim zrak, kako kroži. Slišim objem vetriča. Slišim žarke sonca. Vse slišim, a hkrati jih čutim. Slišim jih skozi občutja.

Mhm, pripomni skala. Prva ptica pa zadovoljno prikima in reče: Končno.

Ko se že hočem burno odzvati, na kaj nekaj namiguje, saj sem vendar trdno delala, da sem danes tukaj, skozi celotno telo začutim poseben vetrič, pretok, nekaj, kar me objame v čisto ljubezen. Začutim hvaležnost, da sem danes tukaj in razumem, kaj “končno” pravzaprav pomeni. Ni obsojanje. Je samo pozdrav, veselje ob mojem prihodu domov.

Razprem roke in znova pogledam v daljavo. Zagledam čudovito prepleteno mrežo, ki v najlepših barvah ustvarja življenje na Zemlji. Ko pogledam svoje telo, vidim, kako se popolno ujema s skalo, na kateri stojim, z zrakom, ki ga diham. Dojamem, da sem del popolnosti in da sem popolna točno takšna, kot sem.

Moje dihanje postane bolj globoko, daljše. Spoznavam, da z vsakim vdihom vase sprejemam božanskost, ki objema vse celice mojega telesa. Prepoznavam, da je res vse povezano. Da nikoli nisem sama. Da smo vsi eno, vsi smo del božanskosti. Čutim popolno povezavo z Zemljo in vidim, kako se moja stopala skozi skalo zlivajo v neskončnost.

Občutim popolni mir. Popolno varnost. Prepoznam, kako je vse enostavno. Dosegljivo.

Ko stopim še korak naprej proti robu pečine, vidim, da se tudi pečina ne konča. Vse se nadaljuje. Lahko grem naravnost. Lahko po stopnicah. Lahko pa tudi poletim in se predam mehkim nedrjem popolne zemeljske mreže. Vse poti so mi odprte. Odločitev, katero bom izbrala, pa je samo moja. <3

Danijela F.

Motivacija

Pet besed, ki hromijo in ubijajo

Paulo Coelho je nekoč zapisal, da je človek izmed vseh sredstev za uničenje, ki jih je lahko izumil, izumil tudi tisto, ki je najmočnejše in najbolj uničujoče – to je bila beseda.

1. “NE!”
Beseda, ki nam je vedno za petami, ki jo imamo prepogosto na koncu jezika. “Ne!” Že v otroštvu smo jo spoznali prav vsi. Slišali smo jo, videli in občutili. Zažrla se nam je v podzavest, postala je jedro naših prepričanj, vodilo naših misli in polnilo naših duš. Slavili smo jo na oltarju in pili njene sokove, vdihovali njene strupene hlape in ji priznali vladavino. Naučili smo se biti ponižni in pokorni.

In njena filozofija je ustavila naše sanje, dozorele ideje, prekrižala potovanja še preden so se začela, preprečila načrte in razvrednotila veličino našega bivanja. Umorila je priložnost in pokopala možnost, secirala upanje v prafaktorje. Mumificirala je naše sanje in upanje, da postala sta živa mrtveca večnega mrtvila. In zakaj jo še vedno tako prepogosto uporabljamo – pri svojih otrocih, sodelavcih, partnerju, sebi? Zakaj še vedno zastrupljamo misli s ponavljajočim se “ne” do točke zasičenosti, kjer beseda “da” preprosto ne najde več prostora?

Nič več! Naučimo se ustvarjati priložnosti in reči “da”! In poplava “da-jev” bo prevladala nad vedno prvo “ne” dokler “ne” ne bo postal le oddaljen, komaj slišen javk, ki ga še prepoznamo v glasnem odmevu naših “da-jev”.

2. “POČAKAJ!”
Odloži. Ne še. Preloži. Prestavi. Čas pa nam pravi naj ne čakamo. Okoliščine niso primerne za čakanje. Moramo biti prepričani in pripravljeni. Kaj bo, če ne bomo pripravljeni? Kaj bo, če se motimo? Tudi taka vprašanja si zaslužijo našo pozornost. Vendar samo takrat, ko jih ne razpihuje neutemeljen strah. Sanje so odrinjene na rob, za železne rešetke uporabnosti in previdnosti. Cilji dobijo oznako “odloženo za nedoločen čas”. Možnosti se posušijo in padejo na neplodna tla, kjer zgnijejo še preden so preizkušene ali doživete.

“Počakaj” je velikokrat “ne” v preobleki. Njena ponavljajoča mantra je “stop” in “ne še”. Z njo doseže, da se ideje, načrti in cilji prekucnejo iz razmajane skale v prepad večnosti, čeprav je mantri včasih dodana tudi mehkejša oblika,kot na primer besedi “mogoče” in “kasneje”.
“Počakaj” je trajno ponavljajoče dejanje izogibanja in nazadovanja. Lahko ga enačimo s skrivanjem za izgovori. Nove ideje postavlja na tanek led, nove izzive na razbeljeno žerjavico in skriva nove zamisli pod debelo plastjo prahu. Načrte za prihodnost spreminja v obžalovanje preteklosti. Cesta po kateri smo se peljali le nekajkrat, se spremeni v cesto, ki je ne poznamo. Možnosti so zavržene in zanemarjene.

In to je črna napoved za vse nas. Zato je čas, da se čakanje spremeni v delovanje. Da peljemo svoja življenja iz garažnih hiš na avtoceste življenja in pritisnemo na plin. V prtljažnik naložimo motivacijo in zaupanje. Osvobodimo se verig, ki nam jih vsiljuje “počakaj”!

3. “PRENEHAJ”
Ta beseda predaje leži v vsakem od nas. Začete sanje in projekti propadejo, mi pa postanemo žrtve te besede. Zavese so na polovico dvignjene, potovanje se je začelo, ko si v podzavesti začnemo ponavljati, da nismo dovolj dobri za nastop pred množico ali da si ne zaslužimo potovanja, ker se nismo dovolj trudili. Skrbijo nas spodrsljaji in neuspeh. Prenehamo še preden nam lahko uspe samo zato, da bi se izognili srečanju z našimi strahovi. Možnosti in priložnosti se zadušijo, ker se sprijaznimo z nečim razumnejšim, lažjim, bledim in tistim kar je bližje množici.

In zato prenehamo plezati na vrh že takrat,ko smo šele na pol poti, zato povemo zgodbe samo do polovice, napišemo samo nekaj poglavij knjige, svoj značaj izoblikujemo samo do tiste mere, da je sprejemljiv za druge, površno okusimo srečo, odpustimo samo zato, da se strasti poležejo, sanjamo samo do vrha nebotičnika in životarimo. Odločimo se in prenehajmo z “prenehaj” in začnimo z akcijo. Bodimo pripravljeni na urejanje in izboljševanje, prilagoditev in spreminjanje poti po potrebi. Strahovom porežimo krila in jim ne dopustimo, da nam vzamejo sanje.

4. “PREVIDNO”
Počasneje. Pazi! Skloni se. Umakni se. Ne teci! Ne plezaj! Poškodoval se bo! Bodi previden! Pazi nase! Vse to so sinonimi za previdnost ob morebitnem spodrsljaju in straho-napoved prihodnosti pred neznanim. Beseda “previdno” nas umešča v skrbno varovano celico umetnega okolja in nam ponuja omejene možnosti bivanja. In tako čakamo, gledamo zdaj tja, zdaj sem, preverjamo in analiziramo. Včasih smo s tem tako zaposleni, da se naša mladost neslišno postara v zlata leta, ko nam ostane samo še obžalovanje za neizpolnjenimi načrti in zgrešenimi priložnostmi.

Previdnost nas uspava kot pesem morskih siren, postanemo zaspani in apatični. V zamegljeni realnosti previdnega življenja se vrtimo na vrtiljaku in se ustavimo nekje v zraku, še preden se vožnja konča. In tako hermetično zaprti previdno poplesavamo vsak v svojem milnem mehurčku in zadovoljni vzdihujemo ob dejstvu, da smo tu vsaj varni …za zdaj.

5. “NE (Z)MOREM”
Ne morem. Ne moreš. Ne da se. Tega nihče ne (z)more. Nemogoče je! Kdo pa misliš da si? To je nedosegljivo in preveč tvegano. Nimam energije. Izgovori, ki jih imamo vedno pri roki. Izgovori, ki nam jih ponujajo drugi. Nismo dovolj pametni za odgovorno delo, dovolj prilagodljivi za politično stranko …in tako se sčasoma nehamo truditi in si priznamo, da ne (z)moremo. Konec koncev saj so tu tisti, ki to (z)morejo.

Ujeti smo v tok življenja, ne (z)moremo splezati na breg, ne (z)moremo se predati toku in odplavati proti priložnostim. Ne (z)moremo biti inovativni, ne (z)moremo se učiti in raziskovati, ne (z)moremo ustvarjati, ne (z)moremo se odločiti. (Z)moremo pa postati žrtve moči in vztrajnosti naših strahov. Urok izgovorov,cepetanja na mestu in prisilnega odrekanja možnostim, ki se nam ponujajo. Vse to (z)moremo. Beseda “ne (z)morem” nas zamrzne v stanju popolne nemoči. Korak nazaj in priznanje je tedaj najboljša izbira. Pa je res?

Ne! Črtaj to besedo iz svojega besednega zaklada in jo pretvori v (Z)MOREM! In tu se začne čarovnija spreminjanja. Zmoreš in boš zmogel. Zmorem, bom, vse je mogoče in dosegljivo, zaupam si in vem da sem sposoben …naj te besede postanejo naša prva izbira in napolnijo srce, misli in dušo vsakega od nas. Ker (z)moremo!

Besede so kot kopirni stroj. Naredijo točno tisto kar damo pod pokrov. Besede, ki jih nenehno uporabljamo postanejo naša resničnost. Negativne besede imajo negativne rezultate. Omejujoče besede postavljajo okvire in nas omejujejo. Besede strahu nas zakrčijo. Besede poguma nas dvignejo in spodbudijo. Motivacijske besede nas motivirajo. Besede ljubezni nas navdihnejo. Prijazne besede v nas prebudijo sočutje in prijaznost. Zato modro izbiraj svoje besede. Predelaj jih v besede, ki osvobajajo namesto omejujejo, ki dvignejo namesto pogubijo, ki gradijo namesto rušijo.

Nastja

Pesmi

Zavrnjena

Besede že davno izrečene,
a želje…želje nepotešene.
In tiste solze sreče
so zdaj še bolj boleče.

Pusti me, zaboga!
Bom pač sama šla po svetu…
Ne, mene tvoja drža toga
ne bo zlomila v letu!

Potovala bom in brala,
čudovite knjige bom pisala,
gledala najlepša obzorja,
obiskala tega sveta vsa morja!

Prerasla bom bolečino v srcu.
Vem, prišel nekoč bo ta čas!
Odpravila bom cmok v grlu.
Zadonel takrat bo moj glas!

V šepetu ga boš tudi ti prejel.
Prišel bo na krilih vetra iz daljav.
Mogoče pa boš takrat dojel,
da ves čas sem imela PRAV!

Naj končno prežame bela me svetloba,
naj v njej raztopi se težka ta grenkoba.
Naj me že zapusti ta želja po romanci,
naj v njej uživajo le prijatelji in znanci.

Hejdi Martinšek

Motivacija

Revolucija 2013. 0, 1, 2, 3 ……..si pripravljen?

Večina novoletnih zaobljub ostane samo pri besedah. Verjetno si že kdaj poskusil s kakšno in si obljubil, da jo uresničiš. Začnemo polni energije in zagnanosti, odločeni, da dokončno nekaj spremenimo. Po nekaj tednih te energije zmanjka, zaobljube zbledijo in spet smo sužnji starih navad.

Pozitivne spremembe se navadno ne uvedejo z novoletno zaobljubo zadnjega decembrskega večera in kozarčkom penine. Začnejo se z notranjo revolucijo. Revolucijo v tebi. Revolucijo v meni.

Vendar pa taka notranja revolucija zahteva proaktivno ali vzgibno delovanje. Potrebuje tebe in mene, da narediva premik. Premik v načinu razmišljanja, obnašanja, komunikaciji z drugimi, predvidevanjih in odločitvah. In ta premik mora biti podkrepljen z zadostno mero motivacije in želje po učenju, po iskanju informacij in seveda veliko željo po spremembi. Vse to je potrebno, če si želimo otipljivih rezultatov.

Velika želja, ljubiteljski pristop in razglabljanje s prijatelji o spremembah, ki si jih želimo, to žal ne bo dovolj. Če si resnično želimo spremembe, je potrebno vzpostaviti popolno notranjo anarhijo, kar dobesedno pomeni brezvladje. S prestola je potrebno odnesti tistega, ki nam vsak dan narekuje kako bomo delovali in postaviti na prestol novega vodjo, ki bo uvedel tiste spremembe, ki si jih želimo. Vendar pa menjava oblasti navadno ne mine brez revolucije.

Torej, si letos pripravljen na revolucijo? Mogoče za začetek premisli o naslednjem;

→ Kdo želim biti?
→ Kako želim živeti?
→ Kakšno sled želim pustiti na svetu?

Za trenutek pretrgaj vse čustvene vezi s svojim življenjem. Priznaj si, da se mogoče motiš glede nekaterih prepričanj in občutkov. Motiti se je človeško. Prelevi se v borca za spremembe. Verjemi vase.

Mogoče te naslednje točke spodbudijo k dodatnemu razmišljanju. K razmišljanju, kako zanetiti pravo revolucijo in zmagati.

Preglej svoj operacijski sistem. Analiziraj področje duhovnosti, politične pripadnosti, medsebojnih odnosov in partnerstva, navad, življenjskega sloga. Si vse kar zadeva prej našteto podedoval od svojih staršev? Ali so bile odločitve res samo tvoje?
Spopadi se z vsemi strahovi. Resnično potrebuješ te strahove v svojem življenju? Ali obstaja utemeljen razlog, da strahovom dovoliš bivati v bližini?
Osredotoči se na vse svoje občutke. Si večino časa depresiven in prestrašen, nezadovoljen, jezen? Je tvoje življenje brezupno?Ali le dolgočasno in brez pravega navdiha? Kaj je vzrok, da je temu tako?
Izprašaj se o svojih dolgoletnih prepričanjih, ki jih imaš o sebi. Kakšne zgodbice si že vse življenje pripoveduješ o sebi, o tem kaj zmoreš in kje so tvoje meje? Koliko resnice je v njih?
Nauči se novih tehnik, ki ti bodo v pomoč pri spremembah. Vadi nove načine spoprijemanja s strahovi in nadomesti svoje razmišljanje s pozitivnimi resnicami in uporabnimi dejanji.
Če sam ne zmoreš, poišči pomoč. Naj te ne bo sram priznati, da ti trenutno čustveno stanje ne omogoča napada brez pomoči strokovnjaka ali svetovalca.
Spremeni mnenje o sebi. Dolga leta si bil prepričan, da si tak kot ti pravi okolica. Si se kdaj vprašal ali si to res ti? Nauči se soočiti s predvidevanji in na novo zaženi modul samozavest. Zaupaj vase.
Preuči področje medsebojnih odnosov z bližnjimi. Poišči nesoglasja in neuporabne metode in jih skrbno analiziraj. Si opazil kakšne ponavljajoče vzorce v svojem vedenju? Kakšne besede uporabljaš pri pogovoru s svojimi ljubljenimi? Sprejemaš vedenje ljudi okrog sebe ali jih želiš spremeniti v bolj ustrezne?
Pouči se o “zdravem čustvenem razmerju”. Preberi kaj na temo čustvene inteligence in zrelih metodah v partnerstvu. Povabi partnerja, ženo/moža, otroke, da se učijo skupaj s teboj. Novosti vpelji v življenje in jih skrbno vadi vsak dan.
Sprejmi svojo ranljivost. So področja kjer se počutiš še posebno ranljiv in nesiguren. Dopusti si biti nepopoln in edinstven. Ne skrivaj se za zidovi lažnega poguma.
Ponovno definiraj svoje dojemanje prav/narobe, sprejemljivo nesprejemljivo. Stopi iz območja sivine in se prepusti intelektualni in čustveni gibčnosti, sočutju in dobri presoji.
Razjasni si pojem “uspeh”. Kaj zate pomeni uspeh? Večino življenja se podimo za napačnimi sanjami, zapravljamo čas z razno raznimi aktivnostmi ali zapravljamo denar za kratkotrajna zadovoljstva. Začni vlagati energijo v pomembne stvari in opusti stare in neučinkovite razvade.
Poskrbi za zdravje. Jej zdravo in bodi fizično aktiven vsak dan vsaj pol ure. Dobra kondicija in zdravo telo sta pomembna za izvedbo revolucije.
Vpelji nove navade. Nauči se meditacije, začni s tekom, postani dejaven v kakšnem društvu, nauči se novega jezika. Bodi v pogonu.
Poenostavi življenje. Iz vsakodnevnega urnika izbriši vse nepotrebne in nekoristne opravke, ne zapravljaj časa z ljudmi, ki ti kradejo energijo. Manj je več.
Reci zbogom preteklosti. Ne premlevaj dogodkov iz preteklosti. Ne analiziraj let, ki si jih morda zapravil v brezupnem iskanju sreče. Ne jezi se, ker nekdaj nisi bil sposoben ljubiti. Sprijazni se in pojdi naprej.
Razdajaj se. Nauči se biti v pomoč drugim. Naj bodo to starši, otroci, sosedje ali neznanec v stiski. Mogoče najdeš v tem pomen in namen.
Pospravi dom. Nekdaj uporabni in danes neuporabni krami, ki se je nabirala v tvojem domu, je odzvonilo. Podari stvari, ki jih ne potrebuješ več. Razveseli brezdomca z oblekami, ki že več sezon čakajo v omari. Oddaj pohištvo, ki čepi v kotu garaže in propada. Mogoče ga kdo potrebuje. Naredi prostor novemu.
Rasti. Poveži se z modrostjo, naravo, Bogom ali neskončnim vesoljem. Pojdi in se ne boj. Išči. Tvegaj. Bodi radoveden in odprt.
Poišči strast in se ji predaj. Vse kar počneš delaj s strastjo in navdušenjem otroka. Opravljaj stvari, ki te veselijo. To te bo prebudilo in ti dalo energije za NOVO ŽIVLJENJE. Za življenje po revoluciji.

Nastja

Osebnostna rast

Prijatelj, kako globoko seže najina ljubezen?

Skozi življenje potujemo ob spremstvu različnih oseb. Z njimi ustvarjamo odnose, ki vedno temeljijo na ljubezni ali primanjkljaju le-te. Na osnovi odnosov prevzamejo osebe različne vloge. Ugotavljam, da se pri tistih odnosih, ki temeljijo na ljubezni, vedno vzpostavi ena osnovna vloga – vloga prijatelja.

Od začetka svojega življenja pa vse do zadnjih dni imamo svobodno voljo, da si sami izbiramo prijatelje. Tako sta prvi dve osebi, ki sem si ju v življenju izbrala za prijatelja, moja starša. Mati mi je pokazala, kaj pomeni pravi prijatelj. Pridobila si je moje zaupanje, da sem z njo varna. Pokazala mi je, da me sprejema takšno kot sem in da mi bo vedno stala ob strani. S tem je postala moja najboljša prijateljica in šele nekaj mesecev za tem sem priučeno izgovorila besedo “mama”.

Oče mi je skozi brezskrbno igro pokazal, kako se do prijateljev obnašati, in še danes nosim s sabo tako pozitivne kot nekatere negativne miselne vzorce v odnosih z njimi. V mojih nadaljnjih korakih skozi življenje sem ustvarjala številna prijateljstva, s katerimi sem skušala ugotoviti negativne vzorce in jih odpraviti ter ojačati tiste pozitivne. Skozi igro. Skozi skupno učenje.

Skozi številne kave, ob katerih smo delili tako majhne kot najpomembnejše izkušnje in iz njih pridobljena spoznanja. Pravi prijatelji so me vedno opozorili na napake in mi ponudili nasvet, vendar nikoli niso zahtevali, da delujem po njihovih pravilih. Kadar se je šlo zame, so mi prepustili odločitev.

Prišli so tudi trenutki, ko smo se odločali za skupne cilje. Tako sem se naučila predstaviti svoje stališče in sprejeti stališče drugega. S tem so mi prijatelji pokazali pomembnost ustvarjanja skupnih dogovorov. Tako je naša ljubezen cvetela in se s vsako izkušnja poglobila – pa če je bila pozitivna ali negativna.

Pripravili so me na naslednji pomeamben odnos v življenju – na partnerja. Ta nam navadno nosi kjučne lekcije. Take, ki jih sprva težko sprejmemo. Mogoče je prav zato pomembno, da se imamo s partnerjem v prvih mesecih neverjetno čudovito. Kot bi bili v nebesih! Zaljubimo se. A kmalu se zavemo, da to ni dovolj! Če nismo že prej vzpostavili odnos prijateljstva, ga začnemo pogrešati. Šele, ko se dva začneta dogovarjati za skupne cilje, lahko postane zveza popolna. Če se to ne zgodi, tudi najbolj romantična ljubezen kmalu propade. Ko partnerja ujameta ravnotežje prijateljstva, ljubezni ni nikoli preveč ali premalo, saj takrat oba ljubita enako.

Nenazadnje mi vsi ti odnosi pomagajo spoznavati svojo najglobljo prijateljico. Ta je prav ves čas z mano – ob največjih dosežkih in najbolj temačnih čustvih. Izpostavlja mi dvome in strahove. Vedno znova me opozarja na preslišane pomanjkljivosti. Kar je še bolj pomembno, pomaga mi jih odpravljati. Prav zato moja ljubezen do nje sega globoko in vsak dan globlje! Tudi ti imaš tega prijatelja. Vprašaj se, kako globoko seže tvoja ljubezen. Kajti, kolikor ljubiš prav tega, toliko lahko ljubiš vse ostale.

Prijatelji pridejo in grejo. Do tistega trenutka, ko bom jaz prehodila svojo pot in morala oditi, bom s vsakim gradila na najgloblji ljubezeni, ki jo premorem! Hvala vam, da potujete z mano!

Hejdi Martinšek

Motivacija

Zaljubi se v življenje!

“Ko se zaljubiš v življenje, izginejo vse omejitve. Omejitve kot so denar, problemi z zdravjem, pomanjkanje sreče in pravih priložnosti. Izginejo omejitve v uživanju ljubečega odnosa s partnerjem.” (R.B)

Preden sem se zaljubila v življenje sem bila prepričana, da bom uspela, če se bom borila proti stvarem, ki jih preprosto ne maram, ki mi niso všeč. Če se bom znebila vsega tega, mi bo ostalo samo tisto kar imam rada in moje življenje bo postalo pravljica. A res?

Včasih sem zapravila ure s preštevanjem nepravičnosti, ki so se mi zgodile, zapisovanjem dogodkov, ki so mi naredili krivico. Pozornost sem posvečala tistim stvarem in občutkom, ki sem jih sovražila. Sončne popoldneve in dragoceno energijo sem zamenjala za tuhtanje o nepravičnem življenju, ki mi je bilo dano.

In danes sem hvaležna, da sem spoznala svojo veliko napako. Ničesar se ne moremo znebiti. Vse kar nas obdaja je lepo, čudovito in dovršeno, pa naj se sliši še tako ironično. In dejstvo je, ko se osredotočimo na stvari, ki jih imamo radi, jih nevede prikličemo k sebi.

Kako se torej zaljubiti v življenje?

♥ Osredotoči se na stvari, ki jih imaš rad
Vsi podcenjujemo moč svojih misli. Misli dobre misli in dobil jih boš. Ko se odločimo in v svojem razmišljanju preklopimo na tisto, kar imamo radi kaj kmalu dojamemo, da smo resnično začeli spreminjati svoje življenje. V vsakem trenutku lahko najdemo tisto kar ljubimo. Ampak kdo bo potem poskrbel za vse tiste stvari, ki jih ne maramo? Kdo bo pazil na njih, medtem, ko bomo mi osredotočeni samo na tisto, kar imamo radi?

Dokazano je, da slabe priložnosti, negativni ljudje in neprijetnosti začnejo bledeti in dejansko izginjati, ko mislimo tiste misli, ki nas navdajajo s pozitivno energijo in pravimi občutki. In ne samo to. Spoznavamo vedno nove in nove stvari, ki jih imamo radi. Ustavimo se in občudujemo tudi sosedove vrtnice.

♥ Ne misli na stvari, ki jih ne maraš
Preveč energije in moči porabimo za stvari, ki jih ne maramo. Govorimo in razglabljamo in se pritožujemo in na koncu razočarani ugotovimo, da je s svetom nekaj narobe, ne pa z nami. Naše misli vsem tem negativnim stvarem dajejo neskončno moč in nas hkrati oropajo dragocenega časa, ki bi ga lahko porabili za ustvarjanje čudovitih stvari. Kot je Mati Tereza nekoč dejala, ko so jo vprašali, zakaj se ne udeležuje shodov proti vojni. Rekla jim je: “Ko boste organizirali proteste za mir zagotovo pridem.”

♥ Zavedaj se, da vidiš zgolj in samo tisto kar misliš, da vidiš
Vse kar smo je rezultat naših misli, je ugotovil Buda. Vidimo le tisto kar mislimo. Svet je hologram – tridimenzionalna predstava naših misli. Spremenimo ga lahko v vsakem trenutku. Ja seveda?! Kako je mogoče spremeniti življenje v katerem živimo, če lahko spreminjamo in kontroliramo le naša čustva? Življenje, ki ga večina ljudi živi je ena sama bitka, kup nesrečnih dogodkov in frustracij, ki jih tu in tam prekine kratko obdobje sreče, uspeha in zadovoljstva.

Dokler se ne odločimo bodo ta obdobja kratka. Potem si bomo želeli več časa polnega sreče in zadovoljstva. Svoje misli moramo namenoma usmeriti v ta obdobja v katerih se počutimo odlično, v katerih je skoraj vse popolno in če bomo dovolj vztrajni, bodo čez čas prevladala.

♥ Zaljubi se v stvari za katere si mislil, da je to nemogoče
Na prvi pogled se zdi kot zanimiv izziv, potem pa postane ena izmed najslajših stvari v življenju. Košček, ki ga je enostavno vzljubiti se skriva v vsaki stvari, v vsakem bitju. Samo poiskati ga je potrebno, saj se le-ti navadno skrivajo tam, kjer jih najmanj pričakujemo.

Stvari, ki se jim upiramo, ljudi, ki se jim izogibamo, to v resnici predstavlja pot, ki jo moramo v tem življenju prehoditi. Kadar se soočimo z neprijetnimi občutki na tej poti, se moramo zavedati, da nas nekje čaka nekaj lepega in prijetnega. Ko se bomo nehali upirati, bo bolečina izginila.

♥ Največ pozornosti nameni tistim stvarem, ki ti pomenijo največ
Prevečkrat posvečamo veliko pozornosti stvarem, ki si je sploh ne zaslužijo. Ki v našem življenju nimajo velikega ali sploh nikakršnega pomena. Tisto čemur posvečamo svoje misli in pozornost vzhaja kot hlebec kruha. Pozornost je torej kot kocka kvasa, ki jo postavimo v središče naših misli in pustimo, da se napihne in napolni naše celotno bitje. Naj kreativne, pozitivne in ljubeče misli postanejo center naše pozornosti.

Rada imam način s katerim me življenje podpira. Rada imam čarovnijo v vsakem trenutku. Ljubim ljudi, ki mi jih na pot postavlja življenje. Ljubim ta nevidni tok veličastne energije, ki mi dovoljuje, da ljubim več, dobim več in dajem več. Ko sem resnično osredotočena na stvari in vsa živa bitja v svojem življenju, se moje življenje spreminja v čudež.

Nastja