Monthly Archives: Julij 2012

Modro izbiraj svoje misli

Modro izbiraj svoje misli

Modro izbiraj svoje misli,

ker te postanejo besede.

Pazi na besede,

ker te postanejo dejanja.

Bodi previden v svojih dejanjih,

ker ta postanejo navade.

Zamisli se ob svojih navadah,

ker te gradijo tebe.

In ti si ustvarjalec svoje prihodnosti.

Nastja

Lekcije življenja

Lekcije življenja

Naučila sem se, da nikogar ne morem prisiliti, da me ljubi. Vse kar lahko storim je, da sem nekdo, ki ga je lahko ljubiti.

Naučila sem se, če me nekdo ne ljubi tako kot si želim da bi me ljubil, to še ne pomeni, da me ne ljubi z vsem kar premore.

Naučila sem se, da se zaupanje gradi leta, uniči pa se lahko v trenutku.

Naučila sem se, da je imelo na mojo osebnost vpliv tako okolje iz katerega prihajam, kot tudi okoliščine v katerih sem odraščala. Vendar pa sem sama odgovorna za to kar sem postala.

Naučila sem se, da ni nič narobe, če se kdaj razjezim. Imam pravico biti jezna. Nimam pa pravice biti kruta.

Naučila sem se, da odgovornost pridobiš z različnimi izkušnjami in s tem, kar se iz teh izkušenj lahko naučiš. Število svečk na rojstnodnevni torti pač ni pravi pokazatelj.

Naučila sem se, da lahko dve osebi na isto stvar gledata popolnoma drugače.

Naučila sem se, da ni najpomembnejše, da ti drugi oprostijo. Naučila sem se odpustiti sama sebi.

Naučila sem se, da čeprav se dve osebi prepirata, se kljub temu ljubita. In če se ne prepirata ne pomeni, da se ljubita.

Naučila sem se, da se svet vrti naprej in ne žaluje z mano, čeprav moje srce trpi.

Naučila sem se, da svojih otrok ne morem obvarovati pred svetom, ker bodo slej ko prej razočarani in ranjeni. Moram pa jim stati ob strani.

Naučila sem se, da svojim otrokom nikdar ne rečem, da se njihove sanje ne bodo uresničile. Zakaj bi jih prikrajšala za to veselje?

Naučila sem se, da so heroji tisti ljudje, ki opravijo kar mora biti opravljeno ne glede na okoliščine.

Naučila sem se, da grem lahko naprej še dolgo potem, ko si rečem, da ne zmorem več.

Nastja

Preden odidejo na pot

Preden odidejo na pot

…bom svoje otroke naučila:

  • da so lahko srečni, če se odločijo za srečo
  • da je nasmeh najbolj enostavna stvar s katero lahko nekomu polepšaš dan
  • da nikoli ne moreš biti preveč vljuden
  • da bodo znali ravnati s svojimi in s čustvi drugih
  • poslušati brez obsojanja in kritike
  • spoštovanja vseh živih bitij
  • uživati v stvareh, ki jih imajo
  • da nihče ne ve vsega o vsem
  • da se je človeško motiti, saj se iz napak učimo
  • slediti lastnim ciljem in ne ciljem drugih
  • da bodo znali skrbno ravnati z denarjem
  • da bodo s pridom izkoristili znanje in izkušnje
  • da bodo prijatelji prihajali in odhajali, družina pa jim bo vedno stala ob strani
  • prijaznosti in velikodušnosti do tistih, ki potrebujejo pomoč
  • da izkoristijo vsak dan, ker je življenje kratko
  • da se veliko smejijo in delajo tisto kar jih navdaja s pravo energijo
  • da je življenje potovanje in ne tekmovanje

Svoj vodnik po poti življenja dopolnjujem vsak dan, saj je še toliko stvari, katere želim dati otrokom za popotnico. Kot vsak starš želim za svoje otroke le najboljše. Včasih pozabim, da imajo svojo pot, pot po kateri morajo kljub neizkušenosti hoditi sami. Starši smo tukaj, da jih usmerjamo, učimo, poslušamo in imamo radi. Čas bo pokazal kako uspešni učitelji in vodniki smo bili.

Nastja

Dovoli si!

Dovoli si!

Izgubiti se. Kako se to lepo sliši. Tako lepo, da bi se človek kar izgubil. Namenoma. Za vedno. In ptice ne bi bile drugega kot pesem dreves. ( D. Čater)

Izgubi se. Ni ti treba odpotovati v neznano, da se izgubiš.

Izgubi se v dobri knjigi, v ritmu dobre glasbe.

Izgubi se v škrabljanju dežnih kapelj, ki žgečkajo krošnje dreves.

Izgubi se v nežnem objemu ljubljenega.

Izgubi se v cvetličnem vrtu, v opojnem vonju dišečih vrtnic.

Izgubi se med zvezdami na nočnem nebu.

Izgubi se v ustvarjanju; risanju, igranju inštrumenta, pisanju, šivanju, kuhanju.

Izgubi se v popolni tišini svojih misli potem ko že vsi spijo.

Izgubi se v tem trenutku. Ta trenutek.

Nastja

Nadzor – lastništvo – svoboda

Nadzor – lastništvo – svoboda

Najbrž se strinjaš z mano; nadzor nad lastnim življenjem, ostati v popolni sinhronizaciji s seboj, je marsikdaj zelo naporno. Z lahkoto  namesto svoji resnici prisluhnemo idejam, mnenjem in sodbam drugih.

Včasih se zalotim, kako zelo me skrbi, kaj mimoidoči mislijo o moji novi frizuri. Kaj mislijo o mojem delu, o tem kar me zanima. Ali pa o tem kaj vse bi lahko imela, pa nimam. Lahko bi naštevala v nedogled. Skozi ta dvom, ki je zakoreninjen v meni, drugim dopuščam, da imajo nadzor nad mano in mojim življenjem. In vem, da vse dokler se bom obremenjevala z zgoraj naštetim, bodo drugi lastniki mojega življenja. Kdo? Kdo si lahko lasti moje življenje? Kdo ima to pravico?

Žal živim v svetu, kjer štejejo mnenja drugih več kot moje lastno mnenje. V svetu, kjer to dopuščam. V želji, da bi bila sprejeta v družbi razmišljam, govorim, se oblačim in celo jem tisto kar narekujejo drugi. Tudi s svojimi čustvi ravnam enako. Če bom delala tako kot si želijo, me bodo sprejeli, razumeli in ljubili. Pa me bodo res?

Ugajaj in sprejeli te bodo, imeli te bodo radi in v družbi boš priljubljena… to je samo še ena iluzija, eno izmed mnogih prepričanj, ki so mi bila vsiljena, v katera sem verjela in izdala sebe. Ne, ne verjamem več v te pravljice. Ne potrebujem nadzora. Ne potrebujem dovoljenja biti to kar sem. Ne potrebujem upravnika za moje življenje. Zakaj? Ker sem najboljša in enkratna verzija sebe. Ponosno razkazujem svoje unikatno življenje. Tudi najboljše kopije najboljših me ne premamijo več.

Sem kar sem! Zaupam si! Rada se imam! Vse kar potrebujem in vse kar si želim je v meni in požvižgam se na to kar drugi mislijo. Prevzela sem nadzor, sem ponosna lastnica svojega življenja in sem svobodna!

Nastja

Poslušaj

Poslušaj

Ko te prosim, da me poslušaš, ti pa mi začneš deliti raznorazne nasvete, nisi naredil tistega, kar sem te prosil. Ko te prosim, da me poslušaš, ti pa mi začneš razlagati, zakaj se ne bi smel počutiti žalostnega, teptaš moja čustva. Ko te prosim, da me poslušaš, ti pa iščeš rešitve za moje probleme, si me izdal in razočaral, pa naj se sliši še tako čudno.

Poslušaj!

Vse kar te prosim je, da me poslušaš. Ne govori, ne ukrepaj. Prosim, da slišiš kar ti govorim. Kadar narediš nekaj namesto mene, se počutim nesposobnega, strah me je. Ko se boš sprijaznil s preprostim dejstvom, da tudi jaz čutim svoje občutke, pa naj bodo ti še tako nerazumni, takrat ti bom zmožen natančno razložiti kaj pravzaprav čutim. Zato te lepo prosim, poslušaj me in sliši tisto kar govorim. Če pa želiš govoriti, prosim počakaj, da končam… in potem bom jaz poslušal tebe.

Nastja

Reka življenja

Reka življenja

Moja preteklost ni moje življenje. Moje življenje ni moja preteklost. Včasih se zavem, da plavati proti toku deroče reke ni ravno pametno. Če se prepustim toku reke me bo premetavalo, vrtinci me bodo vlekli pod gladino, zaletavala se bom v skale in dobila nešteto bušk in odrgnin. Mogoče bom celo padla čez slap, kdo ve. Vendar pa se tok vsake reke nekje umiri. To je priložnost zame, da skočim na breg. Hvaležna sem, ker sem lahko ušla deroči reki, pogledala naokrog in spoznala, da me je njen tok prinesel na nov, neznan, a čudovit kraj.

Predala sem se, nisem pa obupala. Plavala sem s tokom in se prepustila življenju. Toku deroče reke sem prepustila svoje probleme in skrbi, strahove, bitke in pričakovanja – mojo preteklost. Vendar sem pripravljena na nevihte, veter, sneg, mraz, sušo in močne nalive. Kot je narava sprejela te vremenske pojave kot nekaj vsakdanjega, potrebnega, da se življenje lahko nadaljuje. Vse v življenju je začasno.

Vse kar se začne se enkrat mora končati. Vse kar se rodi bo umrlo. Vetrovi, ki uničujejo vse pred sabo slej ko prej izgubijo moč in postanejo prijeten poletni veter. Dež pada a vendarle čez čas poneha. Plimovanje morja včasih povzroča poplave a se voda kmalu umakne. Gozdovi včasih pogorijo do tal, vendar pa se iz tistih malih bilk, ki so ostale na pogorišču, čez čas spet mogočno dvignejo drevesa.

Vsi smo vpeti v to čudovito dogajanje. Če pogledamo na svoje življenje s perspektive, ki nam jo ponuja narava okrog nas, bomo opazili neverjetno podobnost z našim življenjem. Vendar pa se moramo to naučiti gledati s srcem, v katerem nosimo hvaležnost. Predajmo se toku in si zaupajmo.

Začnimo se ceniti, saj smo vredni vsega obilja, ki nam ga življenje ponuja. Jezdimo na valovih, ko veter razburka ocean, opazujmo kako nevihtni oblaki potujejo mimo nas, uživajmo v toplem objemu sonca… saj smo vsi sreča, mir, veselje in ljubezen.

Nastja

Prihajajoče delavnice