Monthly Archives: Avgust 2011

Zakaj je čutenje narave pomembno?

Kaj je narava? Vsak bi povedal nekaj drugega.

Ali se znam resnično pogovarjati z naravo? Ali znam prisluhniti naravi? Ali znam opaziti vsako podrobnost narave? Marsikdo se o tem nikoli ne sprašuje. Naravo dojema iz neke distance. Ker živali, rastline, potoki, gore, kamni.. ne znajo glasno govorit (tako, da bi jih slišali s fizičnimi ušesi), se marsikomu zdi, da se z njo ni mogoče sporazumevati. Pa je temu res tako? Ker smo se nekoč v preteklosti odločili, naučili, da so edina bitja, s katerimi se bomo pogovarjali, ljudje, smo omejili svoj krog prijateljev. S tem smo omejili tudi širino svojih čutnih zaznav.

Ali prisluhnem, kako pihlja vetrič? Ali občutim mraz vode, ko božam gladino potoka? Ali moj nos prepozna vonj gozdne zemlje? A moj vid opazi podrobnosti najmanjšega kamenčka? A občutim domačnost in radost, ko stopim v gozd? Vse to so vidiki narave, ki jih lahko opazujem ali pa ne. Svobodna volja – vsekakor. Ampak že od nekdaj me povsod učijo, da smo vsi del narava, da je vse povezano, da smo vsi eno. Le zakaj sem se tako oddaljil od dela narave, ki je del mene? Mi vsi smo narava in narava je v nas. Zakaj ne poskusim? Zakaj ji ne sledim?

Bolj kot postajam pozoren do narave okrog mene, bolj postajam pozoren do narave v meni.

Vsakdo želi srečo v življenju. Vsak se kdaj sprašuje, zakaj je tukaj na Zemlji. A zakaj še vedno ne prisluhnem naravi, ki me edina lahko popelje na najbolj pravo pot? Zakaj se še vedno posmehujem nekomu, ki se pogovarja z drevesi ali pa jih objema ter meditira v gozdu?

Zato, ker enostavno ne slišim, ne vidim, ne čutim – zato ker se moj ego upira, ker ga je strah, da spozna resnico, resnico življenja.

Ko resnično poslušam in slišim naravo, slišim sebe. Ko resnično vidim, občudujem, opazujem naravo, opazim vse to pri sebi. Ko resnično vonjam naravo v vseh njenih čarih, vonjam sebe. Ko resnično tipam in občutim rastline, živali, vsak predmet, občutim svoje telo in sebe v polnosti.

Če bi vsi zmoglii slišat, videt, čutit in komunicirat z naravo – bi vsi začeli prepoznavat, zakaj smo tukaj in tako bi ustvarili raj na Zemlji. Če spoznavam naravo okrog mene, spoznam kakšna je narava v meni. Vsi smo povezani – bolj kot se nam zdi. In vsi mi imamo v sebi neskončen vir modrosti.

 

Hvala, ker to bereš in hvala, ker deliš.

 

Tadeja Rataj

Opazovanje drevesa na robu gozda



Usedem se na klop, čakam da pride kakšna misel. Najprej je prazna glava. Kar nič ni. Čudim se, kako ni nobenega navdiha, ampak ravno v tistem trenutku se moja pozornost preusmeri na liste na drevesu. Opazujem en sam list. Gledam obliko, prav vsako linijo; gledam barvo, kako se preliva; gledam režice na listu , kako so povezane v mrežo. Vse je zaokroženo, vse se prepleta, vse je povezano. Vsak list ima svoj prostor na vejah drevesa. Vsak list je drugačen, vsak list pod drugim kotom prejema sončne žarke. A vsak list je popoln in edinstven. Res je, da kakšnega izmed listov grizlja gosenica ali kakšna druga živalca, ampak zaradi tega je celotna krošnja še vedno popolna. Res je, da jeseni vsi listi odpadejo, a vemo, da naslednje leto zrastejo novi.

Če je drevo Zemlja, smo živa bitja listi. Vsi smo povezani, vsi smo na enem “drevesu” in črpamo iz enega vira. Drugi bodo vedno drugačni. Prav nikoli ne bomo imeli vsega, kar bodo imeli drugi, a tudi drugi prav nikoli ne bodo imeli vsega, kar imam jaz. Zato oprimimo se svojega vira, svoje povezanosti z virom – drevesom/zemljo/notranjo modrostjo. Drugi bodo umirali, morda bom jaz umiral pred drugimi, sploh ni pomembno in ni razlike. Drevo bo še vedno stalo, Zemlja se bo še vedno vrtela. Drugi ljudje bodo vedno drugačni. Tudi mi bomo, enkrat umrli kot vsak list, ampak vedno pride pomlad in vedno imamo izbiro, da postanemo nov list, se ponovno rodimo.

Če je drevo življenje – so listi deli življenja. Bo obdobje, ko bo na meni ogromno listja, ko bom poln energije, navdihov, idej, bom aktivno živel in bo vse popolno. In bo obdobje, ko ne bo niti enega samega lista in bom počival. Deli mene bodo umirali in bo vse popolno. Vse se enkrat zaključi. Ampak ne glede na to, da se prav vse kar trenutno imam, vse kar trenutno je, enkrat zaključi, vem, da pride nekaj novega, še boljšega.

Zakaj torej v družbi tolikšna navezanost na vse, kar je okrog nas v tem trenutku (ljudi, stvari, situacije…)? Spuščajmo navezanost in začenjajmo živet svobodno!

 

Tadeja Rataj

Prihajajoče delavnice