zmota

Tat piškotov

Tat piškotov

Kolikokrat se je zgodilo, da si bil prepričan in verjel, da je tisto kar veš edina resnica, resnica vseh resnic in kasneje spoznal, da si bil v veliki zmoti? Verjamem, da se je vsakemu od nas že zgodilo kaj podobnega in da na svetu ni osebe, ki bi bila prikrajšana za tako  izkušnjo.

Večina od nas je tako prepričana vase in misli, da je njegova resnica edina resnica tega sveta. Vendar pa ljudje taki smo in to neprestano delamo. Tako mnogi od nas ponavljamo enake stvari skozi leta, nikoli ne odrastemo, se vedno znova zapletamo v razmerja brez prihodnosti in živimo svojo resnico. Nikdar ne dopustimo možnosti, da drugačno obstaja, da smo zmotljivi in da se je motiti človeško.

Zato se moramo odpreti za mnenja drugih, si priznati, da obstaja tudi druga resnica in da nikakor ne moremo vedeti vsega in se spoznati na vse. Poslušajmo ljudi okrog sebe, več poslušajmo in manj govorimo. Ko smo tiho in samo poslušamo, imamo veliko priložnost naučiti se več. Ideje, izkušnje in spoznanja, ki jih drugi delijo z nami, so dragocene. Sprejmimo tiste, ki so nam všeč. Ne kritizirajmo in ne sodimo. Ne smejmo se jim, če verjamejo v drugačne stvari, saj ne moremo vedeti, katera resnica je prava…naša ali njihova.

V. Cox je napisala ljubko anekdoto, kjer opisuje, kako je neka ženska na letališču čakala več ur, preden se je vkrcala na letalo. Po terminalu je iskala zanimivo knjigo, ki bi ji krajšala dolge ure. Kupila je knjigo in piškote ter našla miren kotiček, kjer se predala branju. Bila je zatopljena v branje a je opazila, da zraven nje sedi moški, ki jemlje njene piškote in jih z užitkom jé. Najprej se ni zmenila zanj, mislila si je samo, kakšen neotesanec je. Grizljala je piškote, gledala razpored letal, ki so pristajala in vzletala in brala knjigo. Piškotov je bilo čedalje manj, postajala je živčna in sama sebi čestitala, ker je ohranila mirne živce in mu ni prisolila klofute.

Izmenično sta segala v vrečko in jedla piškote. Ko je ostal samo še eden, se je spraševala, kaj bo naredil. Mož je vzel zadnji piškot in ga prelomil ter ji z nasmehom na obrazu ponudil polovico. Vzela jo je in si mislila, kakšen človek je; grob, brez kančka olike ali hvaležnosti. Ko se je začelo vkrcavanje na letalo, ki ga je čakala, je občutila veliko olajšanje. Pograbila je torbo, knjigo in užaljeno odšla proti vratom. Ni se hotela niti ozreti, ni hotela videti moža, ki ji je pojedel pol vrečke piškotov. Na letalu se je usedla na sedež, pograbila knjigo, ki jo je že skoraj prebrala in se zastrmela v vrečko piškotov, ki je ležala na dnu njene torbe. Zmajala je z glavo. Nemogoče. “Torej sem jedla njegove piškote”, je z obžalovanjem zamomljala sama sebi. Tista vrečka tam sploh ni bila njena. Prepozno, da bi se opravičila. Prepozno, da bi popravila napako. Spoznala je, da je bila ona nehvaležen tat piškotov.

Nastja

Prihajajoče delavnice