varstvo okolja

Škodovati Zemlji pomeni pljuvati vase

Škodovati Zemlji pomeni pljuvati vase

 

»Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje? Kaj takega nam je čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste tedaj kupili?

Vsaka ped te zemlje je našemu ljudstvu sveta. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrnce peska na rečnem bregu, vsaka meglica sredi temnega gozda, vsaka majhna žuželka je sveta v mislih in življenju mojega ljudstva, Sokovi v drevesih so prežeti s spomini na rdečega človeka.

Ko mrtvi bledoličnikov odidejo na sprehod med zvezde, pozabijo na zemljo, ki jim je dala življenje. Naši mrtvi nikdar ne pozabijo na prelepe zemlje, kajti zemlja je mati rdečega človeka. Del zemlje smo in ona je del nas. Dišeče trave so nam sestre; jelen, žrebec, veliki orel – so naši bratje. Skalnati vršaci, sončni pašniki, toplo ponijevo telo in človek – vsi sodijo v isto družino.

Ko nam veliki poglavar Washingtona pošilja glas, da želi kupiti našo zemljo, preveč terja od nas. Veliki poglavar nam sporoča, da nam bo našel kraj, kjer bomo lepo živeli. On nam bo oče, mi njemu otroci. Razmislili bomo o tej ponudbi, da kupite našo zemljo. Toda to ne bo lahko. Nam je ta zemlja sveta.

Svetlikajoča se voda, ki teče po brzicah in rekah, ni le voda, je kri naših prednikov. Če prodamo zemljo, ne pozabite, da je ta voda sveta, svojim otrokom morate povedati, da je sveta, da vsak odsev v bistrem jezeru pripoveduje dogodke in spomine iz življenja našega ljudstva. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta.

Reke so naše sestre, tešijo nam žejo. Reke nam nosijo kanuje in hranijo otroke. Če vam prodamo zemljo, ne pozabite, se spomnite in učite, da so reke naše, pa tudi vaše sestre. Zato morate rekam izražati dobroto, kakšno izkazujete sestri.

Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremu koli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja mu ni brat, temveč sovražnik. Ko si jo podvrže, gre naprej. Za seboj pušča grobove očetov in mu tega ni mar. Grobove svojih očetov in zemljo, ki mu rojeva otroke, prepusti pozabi. Do matere zemlje in brata neba se vede kot do stvari, ki se dajo kupiti, oropati, prodati kot živina in bleščeč nakit. Njegov pohlep bo uničil zemljo in za sabo pustil le opustošenje.

Ne vem. Naš način življenja se razlikuje od vašega. Rdečega človeka ob pogledu na vaša mesta zablodijo oči. Morda zato, ker je divji in teh stvari ne razume. V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kraja, kjer bi se spomladi slišalo vrstenje listja ali drget mušičjih krilc. Morda zato, ker sem divji – ne morem razumeti. Hrup mi žali ušesa. Le kaj velja življenje, če človek ne more slišati bokanja samotnega kozoroga in nočnega prepira žab v močvirju? Jaz sem rdečekožec in marsičesa ne razumem. Indijanec ima rad mehak zvok vetra, ko se igra z močvirsko gladino, in vonj pomladne sape, osvežene s popoldanskim dežjem in borovjem.

Največje bogastvo rdečega človeka je zrak. Vse živo si deli isti dih – žival, drevo, človek. Ta dih je potreben vsem. Beli človek pa kakor da ne opaža zraka, ki ga vdihuje. Imun je za smrad kot kdor je že dolgo v smrtnem boju. Če vam prodamo zemljo, ne pozabite, da je zrak dragocen, da zrak deli svoj duh z vsem živim, ki ga vzdržuje. Veter, ki je dal prvi dih mojemu dedu, bo sprejel tudi njegov zadnji dih. Če vam prodamo zemljo, jo varujte kot svetinjo, kot kraj, kamor bo beli človek hodil vdihovat veter, oslajen z vonjem poljskega cvetja.

Razmislili bomo o vaši ponudbi za nakup zemlje. Če se odločimo, da privolimo, bomo zahtevali, da izpolnite tale pogoj: Beli človek se mora vesti do tukajšnjih živali kot do svojih bratov! Divji sem in ne razumem drugačnega življenja. Na prerijah sem videl na tisoče bivolov, ki jih je bledoličnik pustil za seboj, ko jih je postrelil z dirjajočega vlaka. Divjak sem in ne razumem, kako je lahko železni konj, iz katerega se vije dim, pomembnejši od bivola, ki ga ubijemo zato, da bi preživeli.

Kaj je človek brez živali? Ko bi živali ne bilo več, bi človek umrl od velike osamljenosti duha. Kakorkoli se zgodi živalim, kmalu zadene tudi človeka. Na svetu je vse povezano.

Učite otroke, da imajo pod nogami pepel naših dedov. Da bodo spoštovali zemljo, jim povejte, da je bogata z življenjem prednikov. Svoje otroke učite, kakor jih učimo mi, da je zemlja naša mati. Kar se zgodi zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Če človek pljune na tla, pljune sam nase.

Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. To mi dobro vemo. Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka na njej. Kar dela s tkanino, dela sam s seboj.

Tudi beli človek, čigar bog hodi in govori z njim kot prijatelj s prijateljem, ne bo ušel skupni usodi. Morda smo vendarle bratje. Bomo videli. Le eno vem zagotovo, a to bo moral nekoč razumeti tudi beli človek: naš Bog je isti Bog. Morda mislite, da morate imeti tudi njega v lasti, ko se pripravljate, da vzamete vso našo zemljo. Toda ne! On je Bog vseh ljudi in njegova milost je enaka za rdečega in belega človeka. Ta zemlja mu je vse. Oskruniti jo, pomeni oskruniti njenega stvarnika. Beli ljudje bodo izginili; morda celo prej kot druga plemena.

Ne onečejajte si postelje, neke noči se boste zadušili v lasnih iztrebkih. Ko boste izginjali, boste plameneli v ognju Boga, ki vas je privedel sem in vam po nerazložljivi nakani dal oblast nad to zemljo in rdečim človekom. Taka usoda je nam videti bedna.

Ne razumemo čemu pobijajo bizone, čemu krotijo divje konje, čemu je sredi gozda toliko človeškega vonja, čemu je pogled na zelene hribe pretrgan z govorečimi žicami. Kje so goščave? Ni jih več. Kje je orel? Ni ga več. Pravega življenja je konec. Začenja se boj za obstanek.«

Vir: F.Burgar, Kako naj vam prodamo modrino neba, 1988

Morda je to besedilo za zahodnega človeka zahtevno ali pa smešno. Ampak bolj ko se kot družba po nekih teorijah razvijamo, bogatimo, kopljemo v znanju, dlje smo od osnove, od temeljev, ki so najpomembnejši za naše preživetje. Pozabili smo, kaj je narava, kaj nam daje in kakšna je naša vloga v njej. A vemo, kaj pomeni beseda sožitje? A se sploh zavedamo, da je nekoč tak odnos že obstajal pri starih ljudstvih? Vse nam je samoumevno, zemlja je »naša« last – in to brez milosti! A je res nujno, da posekamo še več gozdov, reguliramo še več rek, v zrak izpustimo še več strupov, živimo v hrupu, za povrhu pa se dnevno zasipamo z odpadki in uživamo hrano, ki morda ni videla niti svetlobe niti zemlje. A je to razvoj? A je to višek vse tehnologije? Ampak počasi, počasi se tudi bel človek zaveda, da ta vlak s katerim se trenutno vozimo, ne pelje ravno v pravo smer.

Toliko je analiz trenutnega stanja okolja, toliko je zagrizenih okoljevarstvenikov, organizacij, služb, ki delajo pomembne korake, a žal prepočasi; tistega temeljnega, kolektivnega premika zavedanja še vedno ni.

Zakaj???? Ker beli človek še vedno ne razume in še vedno ne čuti svoje povezanosti s celotno naravo. Dokler išče mir v mestu, izpolnjenost v nakupovalnem centru in ljubezen v drugih ljudeh je to odraz, kako daleč od narave je.

Ko se bo vsak beli človek začel učiti od narave, ko bo poslušal ptice, opazoval potoke, ko bo zavestno občudoval prelepe gozdove, travnike, hribe in živali v njem. Ko bo vse to občutil. Ko bo spoštoval. Ko bo ponovno vzpostavil ta prvinski in najbolj pravi odnos do narave. Ko se bo zavedal, da ni samoumevno, da živimo, da imamo hrano, vodo, čist zrak, ampak da je vse to dar, priložnost, in da vse to ni nikogaršnja last – za ta čas pa zagotovo lahko damo optimistične napovedi.

Ampak za takšno mišljenje se je potrebno odločiti. Žal ima človek še vedno svobodno voljo. Nekaj časa bo še verjetno iskal izpolnitev v potrošništvu, v mestih, v gneči, v materialnih dobrinah. Nekaj časa bo še verjetno živel pod krinko srečneža.

Pojdimo v naravo. Prisluhnimo ji, poglejmo jo, naužijmo se zraka v njej, miru v njej.  Bodimo zgled drugim.

Kar pa je najpomembnejše. Če hočemo ustvariti zavedno družbo, družbo ki se bo zavedala svoje vloge v naravi, svoje odgovornosti in svoje povezanosti z vsem živim – bodimo zgled otrokom. Poučujmo o tem otroke. Dovolimo, da tudi otroci uživajo vse darove naše matere.

 

Tadeja Rataj


Prihajajoče delavnice