starši

Odpuščam

Odpuščam

Mnogokrat sem se spraševala, če sta si me res želela. Sem mar v njuno življenje vstopila brez
povabila? Tako sem pogosto čutila. Kot punčka sem po ljubezni hrepenela, le toplih nežnih objemov sem si želela. Hitro sem od doma odšla, odrasla zase in še za druge. Nekje globoko je vladala praznina po njima. A nisem se je zavedala.

Postala sem mama. Dajala sem se vso in še več. Še vedno pa sem hrepenela. Ko objemala sta moje otroke, je bolelo. Skelelo. Peklo. V dno duše je rezala bolečina. Zakaj jaz tega nisem imela? Mnogo sem doživela. Zdaj tudi moj objem otrok ni samoumeven. Ni več moči. Ni strasti. In zdaj razumem. Če v tebi ljubezni ni, tudi nihče drug je ne dobi. Nisem vedela, da takrat strti njuni srci sta bili, mene, majhne deklice se to dotaknilo ni. Nisem razumela, vse sem preveč resno vzela. S seboj nosila breme to, dokler me na tla ni spravilo. Vse, kar se mi je v življenju zgodilo, se je iz želje po njuni ljubezni porodilo. In do neizmerne jeze je vodilo. Do tišine in ignorance, a k sreči so niti angelske to tišino prerezale.

Šla sem in ju objela, odpustila tudi sebi, ker skoraj sem ju preklela. Zdaj vedela sem, da biti starš ni lahko, in lahko sem spustila to breme pretežko. Prosila shutterstock_101792287sem ju, naj me vidita. Ne kot sama si želita, ampak naj vzameta to, kar od mene lahko dobita. Naj me sprejmeta, kot sem. In naj toliko več ne skrbita. Naj pustita, da poletim in z njima čimprej svojo srečo delim. Hvaležna sem jima, da živim.

Lamia

Preden odidejo na pot

Preden odidejo na pot

…bom svoje otroke naučila:

  • da so lahko srečni, če se odločijo za srečo
  • da je nasmeh najbolj enostavna stvar s katero lahko nekomu polepšaš dan
  • da nikoli ne moreš biti preveč vljuden
  • da bodo znali ravnati s svojimi in s čustvi drugih
  • poslušati brez obsojanja in kritike
  • spoštovanja vseh živih bitij
  • uživati v stvareh, ki jih imajo
  • da nihče ne ve vsega o vsem
  • da se je človeško motiti, saj se iz napak učimo
  • slediti lastnim ciljem in ne ciljem drugih
  • da bodo znali skrbno ravnati z denarjem
  • da bodo s pridom izkoristili znanje in izkušnje
  • da bodo prijatelji prihajali in odhajali, družina pa jim bo vedno stala ob strani
  • prijaznosti in velikodušnosti do tistih, ki potrebujejo pomoč
  • da izkoristijo vsak dan, ker je življenje kratko
  • da se veliko smejijo in delajo tisto kar jih navdaja s pravo energijo
  • da je življenje potovanje in ne tekmovanje

Svoj vodnik po poti življenja dopolnjujem vsak dan, saj je še toliko stvari, katere želim dati otrokom za popotnico. Kot vsak starš želim za svoje otroke le najboljše. Včasih pozabim, da imajo svojo pot, pot po kateri morajo kljub neizkušenosti hoditi sami. Starši smo tukaj, da jih usmerjamo, učimo, poslušamo in imamo radi. Čas bo pokazal kako uspešni učitelji in vodniki smo bili.

Nastja

Ali v odnosu starši – otrok obstaja brezpogojna ljubezen?

Ali v odnosu starši – otrok obstaja brezpogojna ljubezen?

Ena od definicij brezpogojne ljubezni je ljubezen do samega sebe. Druga definicija je ljubiti otroka kljub njegovemu vedenju, ki nam, roko na srce, ni vedno najbolj všeč. In kaj pravzaprav je brezpogojna ljubezen? Je to morda izpolnitev vsake nemogoče želje, je to popuščanje pri vzgoji ali pa morda nekaj čisto drugega?

Tole pisanje bo morda odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje. Ampak za začetek moramo najprej odgovoriti na vsaj dve ključni vprašanji; si želite, da vas ima vaš otrok rad takega kot ste in ali si želite, da odraste v samozavestno osebo?

Starševstvo, ki temelji na brezpogojni ljubezni nam lahko omogoči dosego teh ciljev. Kako? Je res treba prebrati kupe dolgočasnih knjig o psihologiji, kjer na dolgo in široko razglabljajo o delovanju možganov, vplivu raznoraznih dejavnikov na psiho posameznika in na koncu ugotovijo, da nekaj takega kot je brezpogojna ljubezen med staršem in otrokom ne obstaja.  Ljubezen da, vendar pod pogojem, da bo otrok priden. Pa vendarle ni treba da je tako.

Od svoje stare mame sem se kar največ naučila o pravi brezpogojni ljubezni. Bila je ženska s povprečno izobrazbo, vendar vedno polno zaposlena. Nikoli ni brala knjig o psihologiji, pa je kljub temu točno vedela, kako pokazati otroku, da je ljubljen, da je najpomembnejša oseba na svetu. Da ne pozabim, stara mama je imela moj trmast značaj v malem prstu. Vedela je za vse moje muhe, ki včasih niso bile le enodnevnice. Ni zahtevala, naj se spremenim! Imela me je rada tako kot sem bila. Izkazovala mi je naklonjenost, ljubezen in spoštovanje in prav zaradi tega sem se tudi sama do nje obnašala lepo, trudila sem se, da ji pokažem tudi svojo dobro stran.  Ne glede na to, kaj je delala tisti trenutek, ko sem jo poklicala k igri, se je odzvala. Prišla, z zanimanje povprašala kaj delam, razložila, da prav takrat nima časa za daljši klepet o mojih dojenčkih in odšla. Obljubila je, da se vrne in res se je. Skupaj sva dokončali igro in občutek sem imela kakor, da mi je bila hvaležna, da se je lahko igrala z mano. Počutila sem se zelo pomembno. Tudi kasneje, ko sem odrasla in sem postala polno zaposlena mama, je bila mojih obiskov vedno neznansko vesela. Vse je izpustila iz rok in mi prišla naproti. Poslušala me je ure in ure, nikdar se ni naveličala. Seveda pa je znala podati tudi konstruktivno kritiko. Menim, da je to pravi dokaz brezpogojne ljubezni.

Zaupanje, ljubezen, spoštovanje, čutenje in zanimanje so ključni elementi, ki sestavljajo definicijo brezpogojne ljubezni. In le redki posamezniki imajo to sposobnost, da se ljudje v njihovi bližini počutijo zares dobro, resnično zaželjeni. Kot je to znala moja stara mama.

Če imamo torej starši vseskozi pred očmi definicijo brezpogojne ljubezni in svojemu otroku naklonimo le kanček te brezpogojne ljubezni moje stare mame, mu bomo zagotovo dali dobro popotnico v svet odraslosti, saj se bo razvili v odgovorno odraslo osebo, ki bo znala ceniti sebe, izkoristiti vse svoje sposobnosti in ne  bo vse življenje iskala in hrepenela po potrditvi drugih.

Starševstvo opravljamo v duhu brezpogojne ljubezni, ko na to mislimo in delujemo v tej smeri;

  1. Vzemimo si čas in opazujmo svojega otroka. To je priložnost, da ga bolje spoznamo. Začnimo ceniti njegovo enkratnost, njegovo obnašanje, pa naj bo pozitivno ali negativno.
  2. Brezpogojna ljubezen, ki jo dajemo otroku je ljubezen dejanj. Je dejanje s katerim svojemu otroku pokažemo spoštovanje in zanimanje, ki je v bistvu odsev našega obnašanja, govorjenja in izkazovanju občutkov v smislu brezpogojne ljubezni.
  3. Prvi pokazatelj brezpogojne ljubezni je srečen otrok, ki se čuti pomembnega,  cenjenega in ljubljenega.
  4. Naslednji dokaz je popolna sproščenost otroka v naši družbi.
  5. Skozi brezpogojno ljubezen se otrok uči ljubiti in ceniti samega sebe.
  6. Brezpogojna ljubezen zahteva velik napor in je zelo zahtevna naloga za vsake starše. Že samo spoznanje, da izkazovanje brezpogojne ljubezni otroku pomaga tudi nam staršem, ki z razumevanjem le-te lažje razumemo in usmerjamo otroka na pravo pot, pot brezpogojne ljubezni.

    Nastja

Občutek krivde – bencin sodobne ženske

Občutek krivde – bencin sodobne ženske

Ženska danes nujno potrebuje občutek krivde. Če bi bila brez občutka krivde, bi imela občutek krivde, ker ga nima. Velikokrat se tega ne zavedamo, ker je povsem na podzavestni ravni. Kaj bi bilo, če bi ležale doma, nič ne naredile, ne bi skrbele za družino? Imele bi občutek krivde. Pogosto ga imate že samo, ko pomislite na svoje bližnje. Občutek krivde do vsega. Kriva sem za vse. Če smo krivi za vse, je lažje, ker nam ni treba kriviti druge. Obenem pa, če imamo občutek krivde, smo že naredili svoje in nam ni treba nič več narediti. Občutek krivde že imamo in smo svoje opravili. Zadostuje že, da se čutim krivo. To je že kazen.

Se moraš vedno znova izčrpati in to vsak dan? Ti morajo vsi pobrati vso energijo? To je zato, ker, ko si izčrpana, si brez občutka krivde. Veš, da si dala vse od sebe, zato hitiš tja. Tega pa nikoli ne dosežeš, saj ne znaš biti brez občutka krivde. Brez občutka krivde ne znaš zaspati. Zaspiš tako, da padeš v posteljo ali pa pač težko zaspiš, ker si mogoče kaj pozabila narediti.

Odvisnost od občutka krivde podedujemo od svojih staršev in se nam izoblikuje v otroštvu. Takrat se nam ustvarijo tudi potrebe po podrejenosti, izkoriščanosti, ogroženosti in kazni. Tako smo namreč dobivali ljubezen, skozi kazen. Osebe, ki naj bi nas ljubile, so nam dajale pozornost s kaznijo. Meni se moraš podrediti!

  • Če smo se počutili krive, smo omilili kazen, ki je sledila.
  • Če smo se počutili krive, nismo krivili drugih in je bilo lažje.
  • Če smo se počutili krive, smo vsaj nakazovali, da smo se potrudili.
  • Če smo se počutili krive, smo bili manjše breme svojim staršem.
  • Moram biti kriva, da dobim ljubezen!
In kako to spremeniti? Začnite se brigati zase in ne dovolite več, da ste dolžne komurkoli. Najprej ste sebi. Občutek krivde do sebe si tako odpravite, da zdaj začnete dajati najprej sebi. Potem drugim, kar ostane, brez vsakega občutka krivde.
Hari Om

Prihajajoče delavnice