premik

Kaj se mora zgoditi?

Kaj se mora zgoditi?

Sprašujem se, kaj se mora zgoditi, da se bom začela zavedati veličastnosti bivanja, ki mi je bilo dano z rojstvom. Popolnost v kaosu? Povezanost z vsem kar obstaja?

Kaj me stane, če z ramen odvržem tovor, zgodbice, ki si jih že toliko časa pripovedujem in me tiščijo k tlom? Zvedeti resnico? Živeti resnico, da sem enkratna in ljubljena?
Kaj se mora zgoditi, da pokažem svetu, kdo sem? Da si dovolim biti opažena in videna kot popolno bitje, točno tako bitje, kot mi je bilo namenjeno biti?

Kaj še torej čakam? Zakaj se kar naprej oziram okrog sebe in iščem odgovore? Zakaj pričakujem navodila za naslednji korak MOJSTERSEBEod ljudi okrog sebe?
Ko zaprem oči in se popolnoma umirim, se zavem, da so vsi odgovori tukaj, v utripu mojega srca. V globinah, kjer moja duša vibrira v zvokih ugodja, ki odzvanjajo čudovito melodijo življenja.
To so moja vprašanja. In moji odgovorti. Tvoja vprašanja in tvoji odgovori so tvoja stvar. Sijejo iz tebe in te razsvetljujejo. Si opazil?

Vendar pa ljudje večinoma samo čakamo. Čakamo na znak. Čakamo na krizo, ki nas bo prestavila v drugo okolje, v drugo avanturo. Čakamo in čakamo. In ko se znajdemo na pol poti, ne najdemo več smisla nadaljevati. Usedemo se in še malo počakamo. Naprej ne gremo, nazaj tudi ne. Odločiti se pa prav tako ne moremo. Čez čas nas čakanje omrtviči in počasi nas posrka vase. Le redki se uspejo izviti iz primeža, le redki stopijo iz čakalne vrste in se odločijo drugače. To so uspešni, čudoviti in enkratni ljudje. Prebirajo zgodbe o sebi, o svojem namenu in poslanstvu. Redki so, a zmorejo prenesti to čudovito energijo med nas ostale, ki še kar čakamo in mencamo in ne vemo kaj točno si želimo. Učijo nas, da poiščemo trenutek, samo en trenutek in se poglobimo vase in se vprašamo, kaj čakamo.

Odgovora morda ne bomo dobili izrečenega v besedah. Odgovor morda ne bo prišel v navdihujoči pesmi. Morda bo le rahel sunek. Nežno čustvo. Dotik. Če mu bomo sledili, kot bi sledili duhovnemu vodji, nas bo pripeljal tja, kamor smo namenjeni. V naše bistvo.

Nastja

Na pečini

Na pečini

Stojim na vrhu pečine.
Pred mano je čudovita pokrajina.
V daljavi vidim modro morje, rumeno cvetoče travnike, zelene gozdove.
Nebo je jasno, sončno.
Ptice pojejo, slišijo se valovi, ki vztrajno objemajo pečino.
Zdi se, kot da je vse tam samo zame.
Da vse čaka, da poletim.

Pogledam okrog sebe in s pogledom iščem nekoga, ki bi mi zagotovil, da bo vse v redu.
Nekoga, ki mi bo rekel, da je to prava pot.
Nekoga, ki mi bo rekel, da sem varna.
Nekoga, ki mi bo morda celo podal roko in rekel, dajva, skupaj skočiva.
A ni nikogar.

Sama sem.

Sama, sredi čudovite narave. Bosih nog stopim korak nazaj in za hip zaprem oči. Po glavi mi divja tisoč misli in večina se jih zliva v reko strahu in izgovorov, zakaj bi bila pot po gozdu navzdol boljša.

Srce mi nabija, po žilah se mi pretaka adrenalin.
Vse je pripravljeno, se mi zdi.
Samo jaz sem še vedno tukaj. Na istem mestu.
Varna, nekaj korakov stran pred poletom v neznano.

Usedem se na tla in se vprašam, zakaj nekaj mi je bilo tega treba. Zakaj sem sploh šla na to pot. A ni bilo doma, v varnem objemu doma bolj prijetno, toplo, sploh pod mehko dek’co. Ko si tako znova ustvarjam lastno dramo in se že skoraj odločim, da bom pač šla nazaj in priznala, da tega ne zmorem, zaslišim neke glasove. Pogledam naokoli in vidim dve ptici, kako sedita na robu pečine, me gledata in se pogovarjata.

POGOVARJATA! In jaz ju razumem????

Prva pravi drugi: Kdaj se bo premaknila naprej? Spet se je ujela v lastne iluzije.
Druga odgovori: Bo, bo, saj je tudi do sem prišla.
Prva nadaljuje: Ah, ja, samo sedaj si spet neko dramo ustvarja. Ko bi si samo dovolila spregledati, kako je vse pravzaprav enostavno.
In druga doda: Morda rabi samo malo naše spodbude.

Obrnem se okoli in globoko diham. Za hip kar ne morem dojeti, kaj se pravzaprav dogaja. Če bi imela štumfe, bi me v tistem trenutku sigurno sezulo. Z dlanmi se oprimem skale, nanjo prislonim čelo in si govorim: Vse je v redu, vse je redu …ne meša se ti, vse je v redu …

Ko v paniki iščem razumske razlage, zaslišim tretji glas: Res je vse v redu. Varna si. V hipu planem navzgor in gledam naokoli. Tisti dve ptici sta še vedno tam, vendar ne govorita.
Kdo je to rekel, vprašam. Razprtih oči gledam naokoli in čakam.
Jaz, skala, znova zaslišim glas.
Skala? SKALA??? Skale govorite?, vprašam presenečeno.

Seveda, se zasmeje skala. Tudi ptici se smejeta.

Vse na Zemlji govori. Vsako drevo ima svojo zgodbo, vsak list poje svojo pesem. Vsaka reka šumi posebno melodijo in vsak potok žubori nova doživetja. Tudi živali govorijo, te usmerjajo. Ti sporočajo. Samo ti nisi slišala. Sedaj si tukaj, da spoznaš magičnost zemeljskega obstoja. Blagoslov preboja ni v tem, da se vržeš s pečine in čakaš, kaj bo. Blagoslov je v tem, da se odpreš, da sprejmeš, da si dovoliš videti, da si dovoliš spregledati. Stopi na rob pečine, mi še reče skala.

Ubogam jo in stopim na rob pečine.

Poglej naokoli in mi povej, kaj vidiš, me pozove.
Kaj pa čutiš?Začnem ji opisovati: Vidim morje, travnike, vidim skalovje, vidim tudi ptice, gozdove …

Čutim nežen vetrič, tople sončne žarke, čutim valovanje zraka …

Kaj pa slišiš?

Ko že hočem po stari navadi odgovoriti, da slišim piš vetriča, petje ptic, se spomnim, da se pravzaprav pogovarjam s skalo in da sem malo prej slišala, kako sta se dve ptici pogovarjali o meni. Malo pomolčim, zaprem oči in zares prisluhnem, kaj slišim. Čez čas odgovorim: Slišim polno glasov, ki se prepletajo v čudovito pesem. Slišim zrak, kako kroži. Slišim objem vetriča. Slišim žarke sonca. Vse slišim, a hkrati jih čutim. Slišim jih skozi občutja.

Mhm, pripomni skala. Prva ptica pa zadovoljno prikima in reče: Končno.

Ko se že hočem burno odzvati, na kaj nekaj namiguje, saj sem vendar trdno delala, da sem danes tukaj, skozi celotno telo začutim poseben vetrič, pretok, nekaj, kar me objame v čisto ljubezen. Začutim hvaležnost, da sem danes tukaj in razumem, kaj “končno” pravzaprav pomeni. Ni obsojanje. Je samo pozdrav, veselje ob mojem prihodu domov.

Razprem roke in znova pogledam v daljavo. Zagledam čudovito prepleteno mrežo, ki v najlepših barvah ustvarja življenje na Zemlji. Ko pogledam svoje telo, vidim, kako se popolno ujema s skalo, na kateri stojim, z zrakom, ki ga diham. Dojamem, da sem del popolnosti in da sem popolna točno takšna, kot sem.

Moje dihanje postane bolj globoko, daljše. Spoznavam, da z vsakim vdihom vase sprejemam božanskost, ki objema vse celice mojega telesa. Prepoznavam, da je res vse povezano. Da nikoli nisem sama. Da smo vsi eno, vsi smo del božanskosti. Čutim popolno povezavo z Zemljo in vidim, kako se moja stopala skozi skalo zlivajo v neskončnost.

Občutim popolni mir. Popolno varnost. Prepoznam, kako je vse enostavno. Dosegljivo.

Ko stopim še korak naprej proti robu pečine, vidim, da se tudi pečina ne konča. Vse se nadaljuje. Lahko grem naravnost. Lahko po stopnicah. Lahko pa tudi poletim in se predam mehkim nedrjem popolne zemeljske mreže. Vse poti so mi odprte. Odločitev, katero bom izbrala, pa je samo moja. <3

Danijela F.

Prihajajoče delavnice