prebujanje

Kako začeti?

Kako začeti?

Je že čas, da zaživiš svoje neskončne možnosti?

V Hiši radosti izvajamo delavnice Access Consciousness in take, ki jih sami razvijamo. Glavni namen naših dogodkov je, da udeleženci vedno bolj zaživijo svoje življenje po svoje, da postanejo samostojna zavestna izbira, začnejo kreirati onkraj tega, kar smo predvidevali, da je možno, zaživijo lahkotnost in radost s svojimi telesi, zaživijo drugačno sobivanje z ljudmi in z naravo.

Ljubezen se vselej vrača v plemenito srce

Ljubezen se vselej vrača v plemenito srce

Renesansa (fr. renaissance: ponovno rojstvo) kot kulturno gibanje je bilo za žensko zelo pomembno obdobje. Naznanjalo je začetek novega veka. Dante Alighieri v svoji zbirki Vita Nova, Novo življenje, opeva žensko v vsej njeni božanskosti. Njegova Beatrice je podoba blaženosti (beata-blažena). Motiv blažene ženske je po vsej verjetnosti povzel po pesmi Guida Guinizzellija Al cor gentil rempaira sempre amore, Ljubezen se vselej vrača v plemenito srce. Francesco Petrarca je žensko opeval kot nekaj vzvišenega in bil je začetnik t. i. “romantične ljubezni”.

Kaj pa naše spremembe dandanes? Prebujanje, rojevanje Ženske, božanske Ženske s plemenitim srcem. Da najde svojo pravo vrednost,Heart_by_xXLonging_HeartXx ne v očeh moškega, marveč v očeh same sebe, in (si) pokaže, kako Božanska je, kako polno ljubezni in plemenito je njeno Srce. Po vseh iskanjih, dokazovanjih, tekmovanjih s svetom in predvsem s samo seboj je edina pot, ki jo pelje k Sebi, Ljubezen. Do nje bo prišla le s ponovnim rojstvom, renaissance. Rojstvo pomeni sprva bolečino, strah pred neznanim, tesnobo, pomeni iskanje varnosti in zaščite, vse dokler ni ena sama radost in izkušanje novega.

Trenutek, ko se zamajejo tla pod nogami, ko se ženska zaloti v premišljevanju, čemu je tu, kaj je njen naslednji korak in kako ga speljati, da bo zadovoljna tudi sama, je tisti ključni moment, ko se začne njena rast, le da tokrat v njeni lastni maternici. Kot je sama nosečnost obenem sreča in radost pričakovanja ter skrb in strah pred odgovornostjo, je tudi negovanje same sebe v lastni maternici obdobje nasprotnih si čustev.

Nedvomno je negovanje drugih bitij lažja naloga kot negovanje nas samih, zato se k njemu zatečemo šele tedaj, ko začnemo izgubljati, ko se nam svet zamaje, nemalokrat celo popolnoma zruši. Pademo. In začuda ni nikogar, ki bi nas (lahko) pobral. Šele takrat ugotovimo, da je z vsem razdajanjem, ki ga nemalokrat niti ne čutimo, saj menimo, da dajemo iz srca in je to naša naloga, poslanstvo, da smo torej z vsem tem razdajanjem košček za koščkom dajale sebe, svoje želje, svoje bistvo in bit. Takrat ostanemo same, v svoji praznini, s svojo praznino, ki je drugim nedoumljiva, nerazumljiva. A nas ravno ta praznina žene naprej. Ko izpraznimo vse, kar se je leta in leta kopičilo v nas, ko izpraznimo vso tesnobo, bolečino, strahove, ko si zaželimo, da v nas ne bi bilo ničesar več, takrat se odpre pot, ki nas povede v nas same, v našo maternico, ki nas bo varovala do pravega rojstva, do rojstva takšnih, kakršne smo v resnici.

To je samotno popotovanje, tiho spoznavanje in prepoznavanje, in vse bi naredile, da bi se mu izognile. Plavamo v potočkih spominovhappy,dreamy,ballerina,ballet,balloons,cloud-29c6449adc46fde703b80ca15aee2bad_h in upamo, da nas ponesejo nazaj tja, od koder smo ušle. Stvari, ki so se nam zgodile, se nam nenadoma ne zdijo več tako hude in zaželimo si nazaj, v varno naročje vsakdana, ki smo ga bile vajene. Da bi se le ne soočile s to samoto, v kateri slišimo le bitje svojega srca in tiho ječanje duše. Toda duša je to pot vztrajna. Imamo čas, da jo zaslišimo, imamo moč, da jo poslušamo, in imamo pogum, da ji sledimo. Varne bomo v sebi, s sabo. Varne s plemenitim srcem, ki je le naše, varne s čisto dušo, neskončno hvaležno. S tem smo večne. In le večne smo lahko srečne.

Lamia

Moj svet

Moj svet

Živim v svojem krhkem svetu, ograjenem z visokimi zidovi. Brez oken, brez vrat. Mirno in spokojno. Sonce sije, včasih pada dež. Neviht in vetra ne poznam. Verjamem, da živim. Prepričana sem, da je moje življenje lepo.

Nekega večera pa …ugotovim, da ne živim. Obstajam v stanju, ki je podobno hibernaciji. Simptomi se zlahka opazijo. Bolesten nemir. Pomanjkanje veselja. Nezanimanje. Brezizraznost na obrazu. Motne oči. Enoličnost. Dolgočasje. Velike količine hrane in pijače.

Ja, tudi v moje življenje se je prikradla ta potuhnjena bolezen. Bolezen, ki zahrbtno napada vse več ljudi. Večina od nas se je ne zaveda. Delamo v pisarnah. Vozimo avto. Vzgajamo otroke. Klepetamo o vremenu in politiki. Životarimo.

In potem doživim šok. Dobra knjiga, srečanje s prijateljem, pesem ali pogovor z neznancem. Prebudim se. Zavem se, da moje stanje, katerem sem preživela toliko časa, vodi v gotovo smrt. Nanjo še nisem pripravljena. Zbujena sem. Pripravljena na življenje. Vem pa, da se nekateri ljudje nikoli ne zbudijo. Si med njimi tudi ti?

Nastja

Prihajajoče delavnice