okolje

Strpnost in odgovornost

Strpnost in odgovornost

Strpnost. Imam se za dokaj strpno osebo, ki se trudi razumeti ljudi, drugačne od sebe in spoštovati njihove navade in mnenja brez da bi jih sodila. Ali jim solila pamet. Ker ima vsak to pravico. Vendar pa me moti, da še vedno marsikdo misli, da ima prav samo on/-a in se vsi drugi motimo. Dobro, jaz zase vem da imam prav vendar s tem ne izključujem možnosti, da imaš prav tudi ti, čeprav imaš drugačno mnenje. In zaslužiš si, da se tudi tvoje mnenje spoštuje.
Nihče nima pravice kritizirati ali ogrožati tvojega načina življenja. Ali mojega. Ali kateregakoli drugega.

Kot najvišje razvita bitja smo seveda odgovorni tudi za okolje. In kot najvišje razvitim bitjem nam je do sedaj uspelo okolje tudi najbolj uničiti, kar se še vedno nadaljuje. Sprašujem se, kje je tu strpnost ljudi do okolja? Saj vendar vsi vemo, kaj je danes glavni faktor onesnaževanja okolja. In potem se gremo raznoraznih dobrodelnih organizacij, ki pa vemo, da nimajo nekega pravega učinka, razen tega, da se potem počutimo manj krive ker smo se vsaj površinsko potrudili. Darujemo evro za lačne otroke v Afriki, medtem ko približno polovico svetovnega pridelka žitaric pokrmimo živini, da bi lahko uživali njihovo meso. Varčujemo z vodo, medtem ko se lahko s količino vode, porabljene pri proizvodnji 1 kg mesa, celo leto vsak dan tuširamo. Če kdo v tem vidi strpnost, naj mi, lepo prosim, razloži. Jaz namreč tu vidim bolj nestrpnost, tako do živali, kot do sočloveka. (In izgovor, da potrebujemo živalske beljakovine za preživetje mi tu ne zdrži, saj vendar vsi še predobro vemo za sojine beljakovine, prav tako kot je dobro znano dejstvo, da za proizvodnjo 1 kg mesa potrebujemo od 7 do 16 kg žitaric ali soje.)

Pred kratkim mi je nekdo očital hladnost med nekim oglasom, kjer so prikazovali koščene afriške otročke. Vendar pa oseba, katera mi je očitala hladnost, in podpira oglaševano dobrodelno organizacijo, podpira tudi mesno industrijo. Saj vendar soja služi po vsem svetu kar v 90% za krmo živalim! In dotična osea seveda zapravi več denarja tedensko na podpiranju mesne industrije, kot pa nameni denarja tej organizaciji. S tem, da je oseba zelo inteligentna in razgledana, vendar si tu zatiska oči.

Zdi se mi prav bizarno, da me še vedno 80% ljudi s katerimi se pogovarjam vpraša po razlogih za vegeterijanstvo. Hmmm … ena stvar ki nam je vsem skupna je ta, da naj bi se po najboljših močeh trudili zmanjšati onesnaževanje okolja. Znanstvene raziskave so nedvomno pokazale, da je današnja masovna vzreja živali glavni krivec za odmiranje gozdov ter za globalno segrevanje. Klimatske spremembe pa bodo zadele nas vse, prav tako kot naše otroke. Mar to ne pomeni, da sem na nek način bolj strpna do otrok mesojedcev, kot so ti sami do svojih otrok in celo sami do sebe? Saj so namreč emisije toplogrednih plinov, ki izvirajo iz živinoreje, večje kot izpusti celotnega svetovnega prometa! (Iz študije FAO, organizacije za prehrano in kmetijstvo pri Združenih narodih).

Zase nikdar nisem trdila, da sem pretirano odgovorna oseba. Vendar pa sem vesela, da nisem odgovorna za podpiranje najbolj škodljive in krute industrije na tem svetu. Do soljudi in do živali. In ko mi naslednjič nekdo po dolgi prhi očita neodgovornost do okolja, me ima da osebo resnično pošljem …nekam. Pa gre moja strpnost. Jebiga. In res se mi ne da vsakič že 15 let razagat, zakaj sem vegi. Ko da so ljudje res tolk nevedni. Yea right.

Petra Derenčini

Narava te takoj nagradi

Narava te takoj nagradi

Narava te takoj nagradi. Pobral sem nekaj smeti v gozdu in za nagrado so mi pot prečkale štiri srne, ena od njih je bila še čisto majhna. Naslednji dan poberem nekaj smeti ob jezeru in takoj dobim prelep let račjega para.

Ko nekaj daš, nekaj dobiš tudi nazaj. Izmenjava je vedno. Narava je polna energije in ko ji daš svojo energijo, takoj dobiš odgovor. Nagradi te in še bolj vzame v svoj objem. S tem količina energije raste obema. Tako je tudi med ljudmi, ko nekomu nekaj daš in potem ko nekaj dobiš nazaj, oba rasteta, vsi rastemo.

Ne obsojajmo. S tem poskrbimo za še več negativne energije in praznine v ljudeh. Ljudje še sami sebe ne čutijo, zato tudi ne čutijo narave. Njihovo dejanje je samo posledica tega, kar so. Če obsojaš, daješ moč temu. Če vse gledamo z ljubeznijo in smo dober zgled, bo kmalu drugače. Ljudje se spreminjamo, vse se spreminja.

Hari Om

Skrivnosti Vode

Skrivnosti Vode

Voda ni samo voda, je veliko več. Sestavlja skoraj celo človekovo telo in je življenjsko nujno potrebna. Zadnje raziskave znanstvenikov kažejo, da je voda še kako živa. Že prej je Masaru Emoto s preprostim poskusom pokazal, kako besede in čustva vplivajo na molekule vode. Zdaj je jasno, da ima voda tudi spomin, preko nje se lahko prenašajo podatki. Glasba nanjo različno vpliva, ona pa različno na druge snovi. Ste vedeli, da snovi brez vode ne gorijo? Vedno več vemo o vodi in tako tudi o sebi, saj smo voda.

Voda, ki pride iz pipe je v slabem stanju, zato je pomembno, da jo informiramo s pozitivnimi afirmacijami, z ljubeznijo pred pitjem in jo blagoslovimo, kot smo to počeli včasih. Bodi hvaležni pred pitjem in ne slabe volje. Kakšne informacije dobi naše telo z dežjem in kakšne s tuširanjem? Povsod okoli sebe pošiljajmo ljubezen.

Veliko skrivnosti vode vam bo razkril spodnji posnetek (v angleščini, brez prevoda).


Pred čim pa danes bežiš?

Pred čim pa danes bežiš?

Beg. Se vam zdi znano? Gre za eno najbolj pogostih ravnanj danes. Vsi pred nečim bežimo. Najbolj pred sabo. Namesto, da smo, kar smo, smo nekdo drug, samo da pridemo lažje skozi. Je manj konfliktov, nesporazumov. Moramo se podrediti, da je lažje. Moramo se prilagoditi, da je bolj enostavno. Pa je res? Koliko energije porabimo zato, da smo vedno nekdo drug? Na koncu pa sploh ne vemo več, kdo pravzaprav smo. Izgubimo integriteto in tako nas tudi drugi ne spoštujejo več, saj vedo, da se bomo že prilagodili, da se bomo prepustili. Smo ena ladjica, ki jo vsi drugi premetavajo. Samo zato, da lažje gremo skozi življenje. To je beg.

Bežimo tudi pred odločitvami, odgovornostjo, pred dolžnostmi. Izogibamo se vsemu, saj je tako lažje. Pa je res? Vam je lažje odlašati, kot nekaj narediti? Kako se počutimo, ko nimamo reda, ko nimamo urejenih odnosov z ljudmi, ko čutimo, da je vsega že preveč na našem hrbtu pa še nabiramo? Očistimo to kramo, naredimo to danes. Ustavimo izogibanje in prevzemimo vajeti v svoje roke.

Bežimo pred življenjem, pred čutenjem sebe, pred resnico. Ste se že vprašali, zakaj delate po cele dneve in nimate pet minut časa zase. Delate tri službe, šolo in še skrbite za družino? Zato, ker se bojite živeti, ker se bojite čutiti sebe. Kdo ste, če se ne čutite?

Bežimo pred dogajanjem v naši okolici, pred dogajanjem po svetu, pred dogajanjem v naši hiši in družini. Vsi skupaj si zatiskamo oči. Govoriti o tem pravijo, da ni lepo, celo, da ni po bontonu. In tako iz dneva v dan hodimo kot slepci po ulicah in lastnih domovih. Ker je lažje? Je resnično lažje nič ne narediti?

Kdo si sploh, če bežiš?

Hari Om

Škodovati Zemlji pomeni pljuvati vase

Škodovati Zemlji pomeni pljuvati vase

 

»Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje? Kaj takega nam je čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste tedaj kupili?

Vsaka ped te zemlje je našemu ljudstvu sveta. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrnce peska na rečnem bregu, vsaka meglica sredi temnega gozda, vsaka majhna žuželka je sveta v mislih in življenju mojega ljudstva, Sokovi v drevesih so prežeti s spomini na rdečega človeka.

Ko mrtvi bledoličnikov odidejo na sprehod med zvezde, pozabijo na zemljo, ki jim je dala življenje. Naši mrtvi nikdar ne pozabijo na prelepe zemlje, kajti zemlja je mati rdečega človeka. Del zemlje smo in ona je del nas. Dišeče trave so nam sestre; jelen, žrebec, veliki orel – so naši bratje. Skalnati vršaci, sončni pašniki, toplo ponijevo telo in človek – vsi sodijo v isto družino.

Ko nam veliki poglavar Washingtona pošilja glas, da želi kupiti našo zemljo, preveč terja od nas. Veliki poglavar nam sporoča, da nam bo našel kraj, kjer bomo lepo živeli. On nam bo oče, mi njemu otroci. Razmislili bomo o tej ponudbi, da kupite našo zemljo. Toda to ne bo lahko. Nam je ta zemlja sveta.

Svetlikajoča se voda, ki teče po brzicah in rekah, ni le voda, je kri naših prednikov. Če prodamo zemljo, ne pozabite, da je ta voda sveta, svojim otrokom morate povedati, da je sveta, da vsak odsev v bistrem jezeru pripoveduje dogodke in spomine iz življenja našega ljudstva. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta.

Reke so naše sestre, tešijo nam žejo. Reke nam nosijo kanuje in hranijo otroke. Če vam prodamo zemljo, ne pozabite, se spomnite in učite, da so reke naše, pa tudi vaše sestre. Zato morate rekam izražati dobroto, kakšno izkazujete sestri.

Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremu koli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja mu ni brat, temveč sovražnik. Ko si jo podvrže, gre naprej. Za seboj pušča grobove očetov in mu tega ni mar. Grobove svojih očetov in zemljo, ki mu rojeva otroke, prepusti pozabi. Do matere zemlje in brata neba se vede kot do stvari, ki se dajo kupiti, oropati, prodati kot živina in bleščeč nakit. Njegov pohlep bo uničil zemljo in za sabo pustil le opustošenje.

Ne vem. Naš način življenja se razlikuje od vašega. Rdečega človeka ob pogledu na vaša mesta zablodijo oči. Morda zato, ker je divji in teh stvari ne razume. V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kraja, kjer bi se spomladi slišalo vrstenje listja ali drget mušičjih krilc. Morda zato, ker sem divji – ne morem razumeti. Hrup mi žali ušesa. Le kaj velja življenje, če človek ne more slišati bokanja samotnega kozoroga in nočnega prepira žab v močvirju? Jaz sem rdečekožec in marsičesa ne razumem. Indijanec ima rad mehak zvok vetra, ko se igra z močvirsko gladino, in vonj pomladne sape, osvežene s popoldanskim dežjem in borovjem.

Največje bogastvo rdečega človeka je zrak. Vse živo si deli isti dih – žival, drevo, človek. Ta dih je potreben vsem. Beli človek pa kakor da ne opaža zraka, ki ga vdihuje. Imun je za smrad kot kdor je že dolgo v smrtnem boju. Če vam prodamo zemljo, ne pozabite, da je zrak dragocen, da zrak deli svoj duh z vsem živim, ki ga vzdržuje. Veter, ki je dal prvi dih mojemu dedu, bo sprejel tudi njegov zadnji dih. Če vam prodamo zemljo, jo varujte kot svetinjo, kot kraj, kamor bo beli človek hodil vdihovat veter, oslajen z vonjem poljskega cvetja.

Razmislili bomo o vaši ponudbi za nakup zemlje. Če se odločimo, da privolimo, bomo zahtevali, da izpolnite tale pogoj: Beli človek se mora vesti do tukajšnjih živali kot do svojih bratov! Divji sem in ne razumem drugačnega življenja. Na prerijah sem videl na tisoče bivolov, ki jih je bledoličnik pustil za seboj, ko jih je postrelil z dirjajočega vlaka. Divjak sem in ne razumem, kako je lahko železni konj, iz katerega se vije dim, pomembnejši od bivola, ki ga ubijemo zato, da bi preživeli.

Kaj je človek brez živali? Ko bi živali ne bilo več, bi človek umrl od velike osamljenosti duha. Kakorkoli se zgodi živalim, kmalu zadene tudi človeka. Na svetu je vse povezano.

Učite otroke, da imajo pod nogami pepel naših dedov. Da bodo spoštovali zemljo, jim povejte, da je bogata z življenjem prednikov. Svoje otroke učite, kakor jih učimo mi, da je zemlja naša mati. Kar se zgodi zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Če človek pljune na tla, pljune sam nase.

Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. To mi dobro vemo. Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka na njej. Kar dela s tkanino, dela sam s seboj.

Tudi beli človek, čigar bog hodi in govori z njim kot prijatelj s prijateljem, ne bo ušel skupni usodi. Morda smo vendarle bratje. Bomo videli. Le eno vem zagotovo, a to bo moral nekoč razumeti tudi beli človek: naš Bog je isti Bog. Morda mislite, da morate imeti tudi njega v lasti, ko se pripravljate, da vzamete vso našo zemljo. Toda ne! On je Bog vseh ljudi in njegova milost je enaka za rdečega in belega človeka. Ta zemlja mu je vse. Oskruniti jo, pomeni oskruniti njenega stvarnika. Beli ljudje bodo izginili; morda celo prej kot druga plemena.

Ne onečejajte si postelje, neke noči se boste zadušili v lasnih iztrebkih. Ko boste izginjali, boste plameneli v ognju Boga, ki vas je privedel sem in vam po nerazložljivi nakani dal oblast nad to zemljo in rdečim človekom. Taka usoda je nam videti bedna.

Ne razumemo čemu pobijajo bizone, čemu krotijo divje konje, čemu je sredi gozda toliko človeškega vonja, čemu je pogled na zelene hribe pretrgan z govorečimi žicami. Kje so goščave? Ni jih več. Kje je orel? Ni ga več. Pravega življenja je konec. Začenja se boj za obstanek.«

Vir: F.Burgar, Kako naj vam prodamo modrino neba, 1988

Morda je to besedilo za zahodnega človeka zahtevno ali pa smešno. Ampak bolj ko se kot družba po nekih teorijah razvijamo, bogatimo, kopljemo v znanju, dlje smo od osnove, od temeljev, ki so najpomembnejši za naše preživetje. Pozabili smo, kaj je narava, kaj nam daje in kakšna je naša vloga v njej. A vemo, kaj pomeni beseda sožitje? A se sploh zavedamo, da je nekoč tak odnos že obstajal pri starih ljudstvih? Vse nam je samoumevno, zemlja je »naša« last – in to brez milosti! A je res nujno, da posekamo še več gozdov, reguliramo še več rek, v zrak izpustimo še več strupov, živimo v hrupu, za povrhu pa se dnevno zasipamo z odpadki in uživamo hrano, ki morda ni videla niti svetlobe niti zemlje. A je to razvoj? A je to višek vse tehnologije? Ampak počasi, počasi se tudi bel človek zaveda, da ta vlak s katerim se trenutno vozimo, ne pelje ravno v pravo smer.

Toliko je analiz trenutnega stanja okolja, toliko je zagrizenih okoljevarstvenikov, organizacij, služb, ki delajo pomembne korake, a žal prepočasi; tistega temeljnega, kolektivnega premika zavedanja še vedno ni.

Zakaj???? Ker beli človek še vedno ne razume in še vedno ne čuti svoje povezanosti s celotno naravo. Dokler išče mir v mestu, izpolnjenost v nakupovalnem centru in ljubezen v drugih ljudeh je to odraz, kako daleč od narave je.

Ko se bo vsak beli človek začel učiti od narave, ko bo poslušal ptice, opazoval potoke, ko bo zavestno občudoval prelepe gozdove, travnike, hribe in živali v njem. Ko bo vse to občutil. Ko bo spoštoval. Ko bo ponovno vzpostavil ta prvinski in najbolj pravi odnos do narave. Ko se bo zavedal, da ni samoumevno, da živimo, da imamo hrano, vodo, čist zrak, ampak da je vse to dar, priložnost, in da vse to ni nikogaršnja last – za ta čas pa zagotovo lahko damo optimistične napovedi.

Ampak za takšno mišljenje se je potrebno odločiti. Žal ima človek še vedno svobodno voljo. Nekaj časa bo še verjetno iskal izpolnitev v potrošništvu, v mestih, v gneči, v materialnih dobrinah. Nekaj časa bo še verjetno živel pod krinko srečneža.

Pojdimo v naravo. Prisluhnimo ji, poglejmo jo, naužijmo se zraka v njej, miru v njej.  Bodimo zgled drugim.

Kar pa je najpomembnejše. Če hočemo ustvariti zavedno družbo, družbo ki se bo zavedala svoje vloge v naravi, svoje odgovornosti in svoje povezanosti z vsem živim – bodimo zgled otrokom. Poučujmo o tem otroke. Dovolimo, da tudi otroci uživajo vse darove naše matere.

 

Tadeja Rataj


Prihajajoče delavnice