odpuščanje

Vsi smo bogovi v sebi

Vsi smo bogovi v sebi

Kot deklico so me učili, kdo naj bi bil Bog. Tega vsemogočneža so mi predstavili kot bitje, ki zmore vse. Ki je v vsem. Ki vse vidi. Ki vse ve. Ki na nas pazi. Ki nas neskončno ljubi. In ki nas bo po smrti odrešil.

Najprej sem seveda verjela. Bila sem tako vzgojena. Potem pa so se zgodila prva razočaranja in spraševala sem se, kako lahko nekdo, ki nas neizmerno shutterstock_80474728ljubi in zmore vse, dovoljuje, da tako trpimo. Ko sem o tem spraševala religiozne ljudi, so me vedno odpravili z besedami, da “bog že ve”. A ta odgovor me ni nasitil. Iskala sem informacije in po letih takšnih in drugačnih pripetljajev ugotovila, da ima cerkev kot institucija le malo skupnega s tistim, kar piše v Svetem pismu. Modrosti, ki jih je učil Jezus, dajejo uvid v bistvo življenja. Dajejo posamezniku moč nad njegovim življenjem in ga učijo, kako si sam ustvarja vse, kar živi. Nikjer ni zaslediti besed o kopičenju bogastva in premoči nad drugimi.

Jezus je bil modrec, ki je živel bistvo in ga razdajal ljudem. Bil je tudi bog. Vendar bog v sebi. Prav tako kot ste vi, jaz in vsi mi. Vsi smo bogovi v sebi. Vsi imamo namreč v sebi moč, da si ustvarimo takšno življenje, kot si ga želimo. Pa naj si bodo to čudovite ali boleče izkušnje.

Vse, kar mislimo, tudi tisto, kar mislimo o drugih, se vrne k nam. Nobene misli ni mogoče izničiti, lahko pa jih nadomestimo z drugimi – s spremembo vibracije. Ljubezen ima najvišjo vibracijo. Ljubezen pomeni vse, kar je. Celotno vesolje. Ljubezen do vsega in vseh. Do živih in neživih stvari. Ljubezen je najmočnejša sila v vesolju. Največja mera človekovega potenciala je dosežena, ko je aktivirana največja mera ljubezni. Ljubezen tudi najhitreje pripelje do cilja. Je močnejša od boja. Je popolna varnost. Je enost, ne ločenost. Je odgovor na vsa vprašanja. In je rešitev vseh težav (Egli, 2002). Da. Rešitev vseh težav.

Karkoli se nam zgodi, lahko ljubimo. Odločitev je naša. Če bomo ljubili, bomo v svoje življenje priklicali še več ljubezni. In prav tako smo za vse, kar se nam zgodi, lahko hvaležni. Tudi pri tem je odločitev naša. Vendar več hvaležnosti v življenje prinese več tistega, za kar smo lahko hvaležni. Verjetno se boste mnogi vprašali, kako lahko ljubiš in si hvaležen za bolezen, razočaranje, izgubo otroka, partnerja, službe itd.

Z mojega vidika bolezen pomeni neskladje med dušo in telesom in je pravzaprav proces osvobajanja. Je opozorilo, da je čas, da nekaj spremenimo. Prav patchwork_by_tatasz-d5yllkitako razočaranja in izgube pomenijo, da nas nekaj kliče k spoznavanju sebe. V vseh odnosih, ki jih imamo (s partnerjem, sorodniki, otroki, prijatelji, sodelavci in drugimi), smo odgovorni samo za svojo polovico odnosa, torej zase. Za drugo polovico je odgovorna oseba, s katero smo v odnosu. Drugi ljudje delujejo zaradi sebe in ne zaradi nas. Zato ničesar ne jemljimo osebno, drugih ne sodimo (da ne bomo sojeni), bodimo brezgrajni v besedah in vselej dajmo vse od sebe. In najpomembnejše – svojega bližnjega ljubimo kakor samega sebe. Ljubezen do sebe in do vseh drugih nam omogoča doseči cilje z najmanj časa in napora (Ruiz, 2002; Ruiz in Ruiz, 2010).

Če nas zapusti partner, se ponavadi predamo žalosti in se sami sebi smilimo, kako smo ubogi in kako nismo vredni ljubezni. Prav. Če se tako odločimo, je to naša pravica. Imamo pa še eno opcijo. In to je, da začnemo ljubiti. Najprej sebe. Da se ljubimo za to, kar smo in kakršni smo. Brezpogojno. Pretekle izkušnje odpustimo; odpustimo tistim, ki so nas prizadeli, in odpustimo sebi.

Vse na svetu si ljudje sami ustvarimo. Tako dobro kot slabo. In odgovorni smo za vse, kar se nam zgodi. V vesolju ni žrtev in ni naključij. Vse je energija in objektivnega sveta ni. Vse, kar zaznavamo, zaznavamo vsak na svoj način, ki je prežet z lastnimi izkustvi, prepričanji in občutji.

2552de910c30f44af769201438b884c7S spremembo mišljenja začnemo takoj ustvarjati drugačne vibracije, drugačne energije in tako tudi drugačno prihodnost. Preteklosti ne moremo spremeniti, spremenimo pa lahko svoje mišljenje TUKAJ in ZDAJ, če le hočemo. Seveda se spremembe ne zgodijo takoj. In tudi vedno nam ne uspe takoj najti smisla v situaciji.

Tudi misli morda ne predajamo samo pozitivnostim. A vaja dela mojstra. Mojster pa vajo. In vse ima svoj smisel. Celotno vesolje je namreč ena sama energija. Vsi smo povezani. Vsi smo eno. Hkrati pa vsak zase čisto svoj svet in svoj bog.

Danijela F.

(Viri: Egli, R. (2002). The LOLA Principle.; Ruiz, D. M. (2002). Mojstrstvo ljubezni.; Ruiz, D. M., Ruiz D. J. (2010). Peti dogovor.)

Odpuščam

Odpuščam

Mnogokrat sem se spraševala, če sta si me res želela. Sem mar v njuno življenje vstopila brez
povabila? Tako sem pogosto čutila. Kot punčka sem po ljubezni hrepenela, le toplih nežnih objemov sem si želela. Hitro sem od doma odšla, odrasla zase in še za druge. Nekje globoko je vladala praznina po njima. A nisem se je zavedala.

Postala sem mama. Dajala sem se vso in še več. Še vedno pa sem hrepenela. Ko objemala sta moje otroke, je bolelo. Skelelo. Peklo. V dno duše je rezala bolečina. Zakaj jaz tega nisem imela? Mnogo sem doživela. Zdaj tudi moj objem otrok ni samoumeven. Ni več moči. Ni strasti. In zdaj razumem. Če v tebi ljubezni ni, tudi nihče drug je ne dobi. Nisem vedela, da takrat strti njuni srci sta bili, mene, majhne deklice se to dotaknilo ni. Nisem razumela, vse sem preveč resno vzela. S seboj nosila breme to, dokler me na tla ni spravilo. Vse, kar se mi je v življenju zgodilo, se je iz želje po njuni ljubezni porodilo. In do neizmerne jeze je vodilo. Do tišine in ignorance, a k sreči so niti angelske to tišino prerezale.

Šla sem in ju objela, odpustila tudi sebi, ker skoraj sem ju preklela. Zdaj vedela sem, da biti starš ni lahko, in lahko sem spustila to breme pretežko. Prosila shutterstock_101792287sem ju, naj me vidita. Ne kot sama si želita, ampak naj vzameta to, kar od mene lahko dobita. Naj me sprejmeta, kot sem. In naj toliko več ne skrbita. Naj pustita, da poletim in z njima čimprej svojo srečo delim. Hvaležna sem jima, da živim.

Lamia

V iskanju sreče

V iskanju sreče

Ljudje srečo vedno iščemo v okolici. Kdo nam bo danes prinesel kanček sreče? Kaj se nam bo zgodilo, da bomo srečni? Kdo nas bo osrečeval celo življenje? In še mnogo podobnih vprašanj.

Mogoče je za nekatere to težka resnica, kar bom povedala v naslednjem stavku: Le sami sebe lahko resnično osrečimo. Naša sreča ni in nikoli ne bo odvisna od naše okolice in ljudi. Dolgotrajna, čista in resnična sreča se nahaja znotraj nas samih. Le odločiti se moramo in jo najti. Ljudje, dogodki, situacije, presenečenja in podobno, nam prinesejo navidezno, kratkotrajno srečo. Verjamem pa, da si vsi želimo biti srečni celo življenje. Ne pozitivno vznemirjeni, vzhičeni, navdušeni … Temveč preprosto v najglobjem pomenu besede biti SREČEN.

Torej, potrebno je odpustiti vsem osebam iz preteklosti. Začnimo v otroštvu in pri starših ter tako nadaljujmo do sedanjega trenutka. Občutite besedo odpuščam ti s srcem in dušo. Zelo pomembno je odpustiti sebi. Odpustite si vsa slaba dejanja, vse slabe misli in vse izrečene besede. Občutite kako lažji in svobodnejši postajate že samo ob misli o odpuščanju? Proces odpuščanja lahko traja dalj časa, a čas, ki ga boste uporabili zanj je neprecenljiv.

Ponovno se zazrite vase, v vsak del vaše biti. Spoznajte se. Vprašajte se kaj si resnično želite in kaj radi delate ter v tem resnično uživajte. Bodite v tem trenutku na tem mestu in v tem času. Ne razmišljajte o drugih stvareh, ko delate eno. Center fokusiranja naj bo na sedanjem trenutku. Kar delate, delajte z ljubeznijo do sebe in drugih.

Občutite kako voda teče po vašem grlu in kako dobrega okusa je medtem ko pijete. Občutite kako vas sončni žarki toplo objemajo. Naučite se živeti v sedanjosti. Kolikokrat se zalotite, da delate eno razmišljate pa drugo? Verjamem, da mi na to vprašanje ni potrebno odgovoriti. Vzemite si dan zase, odpravite se na daljši sprehod, sprostite se v topli kopeli, zapojte si svojo najljubšo pesem, zazrite se v ogledalo in si podarite iskren nasmeh. Začutite toplino, ki obliva vaše srce.

Soočite se s svojimi strahovi in naredite nekaj, kar ste si dolgo želeli ampak niste upali. Življenje se prične v vas samih. Posledično se bo spremenila tudi vaša okolica in prejemali boste edinstvene priložnosti. Čas je, da se bolje spoznate. Zdaj pa na delo!

Lea Rogelj

Želim si

Želim si

♥ Želim videti svet. Videti svet skozi oči ljubezni. Videti duše, ki poplesavajo v ritmu svojega poslanstva. Želim verjeti, da ima vsako bitje namen in ta namen ni obsojanje drugih. Brez skrbi. Jih videti obsijane in lesketajoče, posute s prahom božanskega, kako brezskrbno uživajo v tej zemeljski avanturi.

♥ Želim vstopiti v izkušnjo odgovornosti. Zaradi sebe, zaradi moje izkušnje. Vedoč, da sem ustvarjalec svojih sanj in priložnosti. Moje življenje. Moj svet. Nuditi vsem, ki jih srečam spoštovanje in ljubezen. Potem si bomo odpustili napake in zgladili nesoglasja. Skupaj bomo eno.

♥ Želim občutiti resnično ljubezen. V očeh vsakega bitja, ki ga srečam. V svojih temnih očeh. Naj se srečam z zrcalom resnice. Čudeža. Prijaznosti. Sočutja. Naj postane to pogon današnjega dne, pogon mojega življenja. Želim si jezditi na veličastnem valu, nad menoj naj plahutajo le čudeži življenja. Zavedam se, da je vse kar mi pride nasproti darilo, darilo neskončne ljubezni.

♥ Želim izkusiti globoko in enkratno povezanost. Da prepoznam strahove, preberem zgodbe o razdvojenosti in se prepustim resnici enega. Sorodna duša, prijatelj, ljubimec … brezpogojna predanost, povezanost in ljubezen.

♥ Želim zaupati. Vedeti, da sem varna. Želim le ljubeč dotik neskončne ljubezni, ki ga lahko delim naprej. Brez zadržkov. In lahko zaupam, da bodo vsi storili enako.

♥ Želim odpustiti. Odpustiti sebi in drugim. Želim se predati skrivnosti in priznati, da ne vem, kaj je namen naslednjega trenutka. Nič več ne želim pisati zgodbic o stvareh, ki jih ne morem razumeti. Odpustiti in stopiti v svobodo.

♥ Želim okusiti nagrado. Spoznati vso veličino moči vesolja. Pa naj bo to videnje ali resnica. Lebdeti in občudovati lepoto, ki me obdaja. Želim biti slišana. In ljubljena. Svojemu bivanju želim dati pravi namen.

Nastja

 

Krog odpuščanja v Ljubljani

Krog odpuščanja v Ljubljani

Krog odpuščanja je krog osvobajanja.

Postopoma smo v življenju vedno bolj ugašali sebe in vedno bolj nabirali v sebi potlačena čustva, občutke, energijo okolice in poglede okolice na življenje. Celo življenje smo nabirali blokade in težo v svojem življenju, namesto da bi živeli sebe in svoje življenje.

Danes smo še vedno bolj mojster nabiranja, kot odpuščanja. Daleč smo od naše božanske iskre in daleč od tega, da zasijemo.

Čas je, da obrišemo ves pepel, ki se je nabral na našem diamantu. Čas je, da se osvobodimo od vsega in začnemo Živeti.

Na delavnici bomo šli skozi ključna spoznanja o življenju. Vsi dogodki in naš odnos do njih nas je do zdaj usmerjal k nam, le da tega večinoma nismo znali prepoznati. Sprejeli bomo vse, odpustili vsem in vase sprejeli, vse kar nam je življenje vseskozi želelo povedati. Odpustili bomo vso potlačeno energijo v našem telesu, vse zanikanje sebe, sprejeli bomo življenje na Zemlji, končno začeli zares živeti na njej in odpustili bomo vse vzorce, prepričanja, ki nas omejujejo, da ne zaživimo svoje svobode in obilja.

Harmonizirali bomo odnose z vsemi ljudmi v našem življenju in s tem dovolili tako sebi kot drugim, da lažje zadihamo.

Dovolili bomo, da v našem telesu zažari svetloba, se podamo na svojo pot in začnemo uresničevati svoje srčne želje.

Delavnico vodi intuitivni učitelj duhovne in osebnostne rasti Haris Omanović, ki ima za sabo več kot 200 delavnic osebnostne rasti po celi Sloveniji. Mnenja o njegovih seminarjih si lahko preberete tukaj.

Termin: Ponedeljek, 28. oktober od 18.-21. ure
Lokacija: Hiša radosti, Ljubljana
Cena: 25 eur

Obvezne so predhodne prijave na e-mail info@hisaradosti.com ali telefon 040 504 127. Število udeležencev je omejeno.

Na delavnici bomo predstavili tudi vikend delavnico Mojster sebe.

Krog odpuščanja – Črna na Koroškem

Krog odpuščanja – Črna na Koroškem

Krog odpuščanja je krog osvobajanja.

Postopoma smo v življenju vedno bolj ugašali sebe in vedno bolj nabirali v sebi potlačena čustva, občutke, energijo okolice in poglede okolice na življenje. Celo življenje smo nabirali blokade in težo v svojem življenju, namesto da bi živeli sebe in svoje življenje.

Danes smo še vedno bolj mojster nabiranja, kot odpuščanja. Daleč smo od naše božanske iskre in daleč od tega, da zasijemo.

Čas je, da obrišemo ves pepel, ki se je nabral na našem diamantu. Čas je, da se osvobodimo od vsega in začnemo Živeti.

Na delavnici bomo šli skozi ključna spoznanja o življenju. Vsi dogodki in naš odnos do njih nas je do zdaj usmerjal k nam, le da tega večinoma nismo znali prepoznati. Sprejeli bomo vse, odpustili vsem in vase sprejeli, vse kar nam je življenje vseskozi želelo povedati. Odpustili bomo vso potlačeno energijo v našem telesu, vse zanikanje sebe, sprejeli bomo življenje na Zemlji, končno začeli zares živeti na njej in odpustili bomo vse vzorce, prepričanja, ki nas omejujejo, da ne zaživimo svoje svobode in obilja.

Harmonizirali bomo odnose z vsemi ljudmi v našem življenju in s tem dovolili tako sebi kot drugim, da lažje zadihamo.

Dovolili bomo, da v našem telesu zažari svetloba, se podamo na svojo pot in začnemo uresničevati svoje srčne želje.

Delavnico vodi intuitivni učitelj duhovne in osebnostne rasti Haris Omanović, ki ima za sabo več kot 200 delavnic osebnostne rasti po celi Sloveniji. Mnenja o njegovih seminarjih si lahko preberete tukaj.

Termin: Torek, 26. november od 18.-21. ure
Lokacija: Pri Mojci, Ludranski vrh 31, Črna na Koroškem
Cena: 25 eur

Obvezne so predhodne prijave na e-mail info@hisaradosti.com ali telefon 040 504 127. Število udeležencev je omejeno.

Na delavnici bomo predstavili tudi vikend delavnico Mojster sebe.

Prijatelj

Prijatelj

Prijatelja sta se odločila prehoditi puščavo. Bilo je vroče, bila sta žejna. Vendar sta vztrajala. Hodila sta in hodila in nekje sredi puščave sta se skregala. Prišlo je tako daleč, da je prijatelj drugemu primazal konkretno klofuto. Tisti, ki je bil oklofutan je bil prizadet, vendar ni rekel besede. Zavil je malo s poti in v pesek napisal: “Danes me je najboljši prijatelj klofnil po obrazu.”

Hodila sta dalje in sredi puščave našla oazo. Odločila sta se, da se spočijeta in okopata. Tisti oklofutani se je nesrečno zapletel v močvirnato dno in se začel utapljati. A ga je prijatelj uspel še pravočasno potegniti iz vode. Ko si je nesrečnik malo opomogel je v skalo vklesal: “Danes mi je najboljši prijatelj rešil življenje.”

Prijatelju, ki ga je najprej oklofutal in mu potem rešil življenje nekaj ni bilo povsem razumljivo, zato je vprašal: “Klofnil sem te in s tem prizadel. To si napisal v pesek. Rešil sem te iz vode in to si vklesal v skalo. Zakaj?” In drugi mu je odgovoril: “Kadar nas kdo prizadene bi morali to zapisati v pesek, kjer lahko veter izbriše bolečino. In kadar kdo naredi nekaj dobrega za nas, bi morali to vklesati v skalo. Tak napis se nikdar ne izbriše.”

Človek bi potreboval veliko pokopališče, da bi zakopal vse napake svojih prijateljev. Neverjetno, kaj vse ti pravi prijatelj odpusti. Ker pravo prijateljstvo je nič drugega kot razumevajoča ljubezen.

Nastja

Podstrešje

Podstrešje

Ko se sprehajam skozi spomine, naletim na delčke prizorov, ki so nekdaj sijali kot bleščeč sončen dan. Poberem jih in si jih pobliže pogledam a spoznam kako krhki so.

Ko se sprehajam skozi spomine, najdem tisoč obrazov, ki sem jih srečala skozi vsa ta leta. A ko se približam njihove podobe obledijo,njihova identiteta se ovije v meglo.

Ko se sprehajam skozi spomine, me obda nešteto različnih glasov, ki sem jih tolikokrat slišala. A ko skušam razbrati besede se zavem, da iz njih sporočila ne morem več sestaviti.

Ko se sprehajam skozi spomine, mi pride pod roke steklenička polna solz. Radovedna sem iz česa so solze, zato jo odprem. Na moje veliko razočaranje se razlijejo, a za vsako natanko vem, kaj jo je povzročilo. Solza obupa, solza izgube, solza bolečine, solza nemoči, solza razočaranja. Pomirim se s preteklostjo. Hitro pospravim solze nazaj v stekleničko. Odložim jo na prašno polico.

Ko se sprehajam skozi spomine, naletim na srebrno škatlo za nakit na kateri piše “smeh”. Odprem jo in iz nje se vsujejo srečni dnevi, šale, presenečenja in vesel glasen smeh. To so nasmehi dobrih dejanj in ljudi, ki so jim omogočili živeti. Ujamem poglede ljudi, ki so te nasmehe in ta smeh delili z mano: družina, dobra prijateljica, bežni znanec.

Ko se sprehajam skozi spomine najdem zaklenjeno škatlo. Odklenem jo in počasi odprem, saj ne vem kaj se skriva v njej. Vse kar najdem v njej je kupček prahu. Odmaknem pogled, zaprem oči in še enkrat pogledam. Prah je začel dobivati obliko. Kmalu so se izoblikovale besede, ki jih nekoč nisem hotela izgovoriti. Žal je sedaj prepozno. Odpuščanje nikar ni premagalo ponosa, besede ljubezni so ostale neizrečene zaradi sovraštva, spodbudne besede so ostale za zidovi ljubosumja. Bolečina neizrečene besede je ostra in preveč boleča, da bi jo lahko nosili v svojem srcu. Naj ostane v škatli.

In ko takole sedim med spomini pogledam na zbirko pred seboj. Tu je obrabljena obleka, ki sem jo nosila v upanju, da bom opažena,občudovana. Polne skrinje nekdaj dragocenih stvari, na katerih se sedaj nabirajo pajčevine in rja. Pa slike sanj in fantazij, ki so včasih pomenile bistvo mojega sveta. Sedaj pa so le slike zamujenih priložnosti. In ogledala različnih oblik in velikosti, v katera so ujete moje podobe; od dojenčka, punčke, mladega dekleta in končno odrasle ženske.

Moj pogled pa pritegne vaza v kotu. V njej so čudovite marjetice. Zakaj so tam? Od kdaj neki stoji ta vaza v kotu? Ne morem priklicati dogodka, ne upam se dotakniti teh prelepih cvetov. Opazila sem, da je na vazi napis LJUBEZEN. In ….

Ljubezen iz te vaze se je razlila po mojem podstrešju spominov, prah in temo je zamenjala bleščeča svetloba in napolnila moje bitje. Povsod naokrog ležijo ti prelepi cvetovi. Moji spomini.

Nastja

Mami koliko si stara?

Mami koliko si stara?

Mami, koliko si stara? Kaj misliš? Dve. Ne, kmalu bom trideset. To je pa veliko, te številke ne poznam.

Otroštvo je najlepši letni čas življenja. Sladkosti teh let se ne morejo kosati z dolgočasnim odraslim življenjem. Mogoče bo kdo izmed vas oporekal tej trditvi, češ saj sem mlad po srcu. Ampak dejstvo je; odrasli smo na svojo veliko žalost prestari za razno razne lumparije, ki smo jih počeli kot otroci. Ko se zamislim najbolj pogrešam tisto pravo …

Ljubezen in Pozornost
Ko otrok vkoraka v prostor, v trenutku privabi pozornosti. Ko to stori odrasla oseba se to le redko zgodi. Kadar pa se le-ta pojavi, navadno izstopa s svojim stilom oblačenja ali obnašanjem, seveda v želji da bi dobila pozornost, da bi bila opažena. Otrok se nikdar ne trudi biti nekdo drug, ker je prepričan, da mu ves svet leži pred nogami takšnemu, kot je.

Prijateljstvo
Sklepanje prijateljstev med otroki je nekaj najpreprostejšega na svetu. Ko otrok deli čokolado v peskovniku ima takoj kup prijateljev. Ne razmišlja ali bo dobil kaj v zameno ali mu bo ta prijatelj morda kdaj v življenju na kakršenkoli način koristil. Odrasli sklepamo
prijateljstva drugače, najpogosteje iščemo sorodne in predvsem koristne duše.

Odpuščanje
To je nekaj, na kar odrasli radi pozabimo. Otroci z neverjetno lahkoto odpustijo v samo nekaj kratkih trenutkih. In zadeva je pozabljena. Ne pogrevajo in ne razglabljajo v nedogled. Z odraščanjem pa se ta občutek “odpustiti in iti naprej” kar nekako izgubi.

Brezskrbnost
Otrok ve, da se odrasli ukvarjamo z vsemogočimi skrbmi. Oni jih nimajo. In ko otrok enkrat odraste vsi pričakujemo, da bo odgovoren za to in ono.

Biti JAZ
Otrok se pači, kriči, pleše, poje, skače in to je nekaj … normalnega. Otroci pač to delajo. Navadno nas odraslih te stvari ne motijo in če je otrok zdrav, mora biti poln energije, navihan in razigran. Na žalost ta otroškost kmalu postane daljna preteklost, saj se vse preveč oziramo na okolico in mnenja drugih.

Otroštvo je ena izmed faz življenja, ki mine in se nikdar več ne vrne. Ampak dokler negujemo to otroškost v svojem bitju in nas vsak dan vodijo predvsem vesele, brezskrbne in ljubeznive misli, smo lahko mi odrasli otroci … no malo bolj veliki otroci.

Nastja

Brezpogojna ljubezen

Brezpogojna ljubezen

Vsi si jo želimo, vsi jo iščemo, a le redkokdo ve, kaj to je ali kakšen občutek je biti in (se) brezpogojno ljubiti.

Kdor pozna brezpogojno ljubezen ve, da ni strastna, divja ali minljiva. Brezpogojna ljubezen je nežna, sprejemajoča, razumevajoča, vseobsegajoča in večna. Ko jo enkrat spoznaš, jo vidiš in občutiš povsod. V listih v krošnjah dreves, v cvetlici, celo v zraku … je povsod, neomejena s časom ali prostorom- ga napolnjuje in osmišlja. Ljubezen ne obsoja nikogar in nič, saj če vse napolnjuje ljubezen, je jasno, da je vse Popolno in točno tako, kot mora biti.

Je pa res, da, če nismo odprti za ljubezen, je ne bomo opazili v valovanju morja, smehu otroka ali gesti z roko. Tudi ne pomeni, da, če smo zaprti za ljubezen, ljubezni v nas ali v okolici ni. To pomeni le, da jo moramo najti v sebi, da jo bomo lahko videli tudi povsod okrog sebe. Ne iščimo ljubezni v okolici, začnimo pri sebi. Dovolimo si brezpogojno ljubiti sebe in se sprejemati, saj bo ravno s sprejemanjem sebe prišla tudi ljubezen do sebe.

Morda imamo kakšne zamere do sebe, si želimo, da bi nekaj naredili ali da nečesa ne bi naredili. Sprejmimo, da smo v tistem trenutku naredili vse po svojih najboljših močeh. Dali vse od sebe, pa čeprav česa nismo naredili. Da smo takšno izkušnjo potrebovali, da smo zaradi nje močnejši, bolj modri … Prenehajmo se obsojati za pretekla (ne)dejanja. Ravno zaradi teh (ne)dejanj smo danes takšni, kot smo. Začnimo prepoznavati v svojih preteklih situacijah lekcije. Začnimo gledati nanje iz drugega zornega kota in naslednjič, ko objokujemo neko situacijo, se raje vprašajmo “Kaj sem se naučil-a iz tega, kaj mi je to dalo, kaj zdaj znam, kar prej morda nisem?”

Začnimo nase gledati z ljubeznijo, spoštovanjem in vso nežnostjo, ki jo premore vesolje. Smo čudovita bitja, sposobna udejanjiti vse, kar si lahko zamislimo.

Vredni smo čisto vse ljubezni v vesolju, že samo zato, ker smo.

Prihajajoče delavnice