obžalovanje

Življenje je učenje

Življenje je učenje

…in potem se naučiš, da je neskončna razlika, če nekoga držiš za roko in ne zahtevaš njegove duše, da ljubezen ne pomeni opore in družba ne pomeni varnosti. In naučiš se, da poljubi niso pogodbe in darila ne obljube, sprejmeš svoje poraze z dvignjeno glavo in gledaš naprej, s ponosom ženske in ne obžalovanjem deklice.

In naučiš se, da gradiš svoje poti danes, saj razmočena zemlja jutrišnjega dne mogoče ne bo zdržala, cesta prihodnosti pa se lahko konča kot slepa ulica v puščavi.

In čez čas se naučiš, da tudi preveč sončnih žarkov opeče, da je vrtnarjenje prijetno opravilo, ko v duši vzniknejo najčudovitejši cvetovi in ne čakaš na dan, da te bo nekdo presenetil s šopkom rož. In naučiš se potrpežljivosti in vztrajnosti, naučiš se biti trden in zaveš se, da si vreden. In z vsakim dnem
se naučiš več …

Nastja

Strahozaver ima velike oči

Strahozaver ima velike oči

Živim v svetu, ki mu vlada strahozaver. Ne poznam njegovega imena, ima pa zelo velike oči. V obupnem strahu mu vsak dan znova, na srebrnem pladnju postrežem svoje sanje, s katerimi se ta zverina hrani. Postaja večja in močnejša, moje sanje pa izginjajo. Bojim se ga. Bojim se smrti, zato se bojim živeti. Bojim se sprememb, zato sem njegova vdana sužnja. Bojim se zavrnitve, zato se bojim vzpostaviti kakršenkoli odnos s sočlovekom. Bojim se neuspeha, zato se skrivam za malimi, nepomembnimi dosežki. Kamorkoli se obrnem, ta stvor z velikimi, praznimi očmi strmi vame. Vzel mi je sanje. Vse kar mi ostane, ko to bitje prebavi moje sanje, je kupček obžalovanja. Kupčki ležijo vsepovsod in pošteno moram paziti, da ne stopim vanje. Mu bom dovolila, da mi vzame tudi srečo, uspeh, ljubezen, spoštovanje do sebe… vse kar imam?

Ko sem bila majhna, mi je babica vedno rekla, da ima strah velike oči, je votel, okrog in okrog ga pa nič ni. Sedaj sem odrasla in vem, da se strah pojavlja v različnih oblikah. Vem, da obstaja tudi “prijazen” strah, ki ne prebiva v mojih mislih ampak v deželi neštetih možnosti. Ta strah mi pravi, da me ogenj lahko opeče. Ta strah mi požene kri po žilah in pospeši moj srčni utrip, ko mi grozi kakšna neprijetnost, na primer na cesti. Prijazno me opozori na nevarnost in nikdar mi ne bo vzel mojih sanj, veselja do življenja, prijaznih ljudi okrog mene in ljubezni. Pa se strahozavru lahko uprem? Ga lahko premagam?

S pomočjo trdne volje in prepričanja, da je le neko čudno bitje , ki ga je rodil moj prestrašeni ego, moj um, je bil strahozaver premagan. Spoznala sem, da je bil le iluzija, največja ovira, ki je stala med mano in mojo srečo. Zato sem se odločila, da ga skupaj z jezo, sovraštvom, pomilovanjem, napuhom, z vsemi egoističnimi željami in samovšečnostjo, ki jih proizvaja ta sodoben materialističen svet, pospremim tja kamor sodi; v neskončno praznino.

Nastja

Prihajajoče delavnice