mama

Angel varuh

Angel varuh

Nekoč se je otrok pripravljal na rojstvo. Pa je nekega dne vprašal Boga: “Pravijo, da me boš kmalu poslal dol na Zemljo. Ampak kako bom živel tam tako majhen in nebogljen?” Bog mu je odgovoril: “Med vsemi angeli sem posebej zate izbral enega, ki te bo na Zemlji počakal in te tam varoval.” Otrok se zamisli in odgovori: “Povej mi prosim, zakaj. Tukaj v nebesih ne delam drugega kot pojem in se smejim. To me neskončno osrečuje.”

“Tvoj angel varuh bo na Zemlji pel samo za tebe. Samo zate bo vsak dan vesel in nasmejan. Obdal te bo s svojo ljubeznijo. Srečen boš.” Otrok pa še vedno ni bil prepričan, da si želi na Zemljo in reče: “Ampak kako bom razumel ljudi, ko me bodo spraševali in ogovarjali, če pa ne govorim njihovega jezika?” Bog mu odvrne: “Tvoj angel ti bo govoril najlepše in najprijetnejše besede kar si jih kdaj slišal. Z največjo potrpežljivostjo te bo dan za dnem učil besed, stavkov in razumevanja. Ne skrbi, otrok moj.”

“In kaj bom naredil takrat, ko si bom zaželel pogovora s tabo?”, je spraševal otrok. “Takrat bo angel varuh sklenil tvoje ročice in te naučil moliti,” mu je razložil Bog.

“Slišal sem tudi, da je na Zemlji veliko slabih ljudi,” je nadaljeval otrok. “Kdo me bo varoval pred njimi?” Bog ga pogleda in mu razloži: “Angel varuh te bo varoval. Povsod in vedno. Tudi za ceno svojega življenja.” Otroku se oči napolnijo s solzami in reče: “Tam bom žalosten, saj te ne bom več videl.”

Bog mu potrpežljivo razloži: “Tvoj angel ti bo vedno govoril o meni. Učil te bo hoditi po stezah, ki te bodo vselej pripeljale k meni, pa čeprav bom vedno ob tebi.”

Nebesa je preplavil popoln mir. Toda človeški glasovi so bili vse glasnejši. Otrok je s svojim nežnim glasom, polnim miline še zadnjič vprašal Boga: ” Bog, če te moram res sedaj zapustiti mi prosim povej, kako je ime mojemu angelu. Saj veš, za vsak slučaj.”  Bog se nasmehne in reče: “Ime tvojega angela ni pomembno. Kličeš ga lahko mama.”

 

Nastja

Mama

Mama

Preden sem postala mama sem kuhala vsak dan in moji obroki so bili zdravi.
Na mojih dizajnerskih oblekah ni bilo madežev.
Ure in ure sem lahko klepetala po telefonu.
Preden sem postala mama sem lahko spala kolikor sem hotela. In zvečer se nikdar nisem ozirala na pozno uro.
Vsak dan sem pred spanjem česala svoje dolge lase.
Preden sem postala mama sem vsak dan skrbno pospravila hišo.
Nikoli se nisem se spotikala ob igrače.
Preden sem postala mama me ni skrbelo, da so morda grmovnice na mojem vrtu strupene.
Niso me skrbele raznorazne alergije.
Preden sem postala mama me ni nihče poslinil, polulal ali celo pokakal. Tudi ugriznil me ni še nihče, razen moj hrček.
Preden sem postala mama sem imela popoln nadzor nad svojimi mislimi, telesom in čustvi.
Spala sem lahko vso noč. Od desetih do desetih.
Preden sem postala mama, se mi je zdelo kričanje otrok v zdravnikovi ordinaciji znak pretirane občutljivosti in slabe vzgoje staršev.
Pogled v solzne oči sosedovega otročaja me ni nikdar spravil v jok.
Priznam, da me širok nasmeh brezzobega, popackanega otroka nikoli ni navdal s pristnim veseljem.
Nikoli nisem presedela na stolu več ur samo zato, da bi opazovala otroka med spanjem.
Preden sem postala mama nisem nikdar držala v naročju spečega otroka samo zato, ker ga nisem hotela položiti nazaj v njegovo posteljico.
Nikoli nisem občutila kako se mi srce trga na tisoč koščkov samo zato, ker je bila moja tolažba zanič.
Nikoli nisem vedela, da lahko nekaj tako majhnega tako zelo vpliva na moje življenje.
Nikoli si nisem predstavljala, da lahko nekoga tako zelo ljubim.
Nikoli nisem vedela, da bom rada mama.
Preden sem postala mama nisem verjela, da lahko čutim utrip srca tudi izven svojega telesa.
Nikoli nisem vedela kako veličasten je občutek, ko nahraniš lačnega otroka.
Nikoli nisem verjela, da med mamo in otrokom obstaja nevidna vez, ki je močnejša od vsake železne verige.
Nikoli nisem verjela, da mi lahko da drobceno bitje tak veličasten občutek pomembnosti.
Preden sem postala mama, nisem nikdar vstajala vsakih deset minut samo zato, da bi se prepričala, da je vse v redu.
Nikoli prej nisem poznala občutka take nerazložljive topline, pristne sreče, ljubezni, žalosti ali zadovoljstva.
Nisem vedela, da se v meni skriva toliko različnih občutkov, ki jih dejansko tudi čutim….

………preden sem postala mama.

Nastja

Ali v odnosu starši – otrok obstaja brezpogojna ljubezen?

Ali v odnosu starši – otrok obstaja brezpogojna ljubezen?

Ena od definicij brezpogojne ljubezni je ljubezen do samega sebe. Druga definicija je ljubiti otroka kljub njegovemu vedenju, ki nam, roko na srce, ni vedno najbolj všeč. In kaj pravzaprav je brezpogojna ljubezen? Je to morda izpolnitev vsake nemogoče želje, je to popuščanje pri vzgoji ali pa morda nekaj čisto drugega?

Tole pisanje bo morda odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje. Ampak za začetek moramo najprej odgovoriti na vsaj dve ključni vprašanji; si želite, da vas ima vaš otrok rad takega kot ste in ali si želite, da odraste v samozavestno osebo?

Starševstvo, ki temelji na brezpogojni ljubezni nam lahko omogoči dosego teh ciljev. Kako? Je res treba prebrati kupe dolgočasnih knjig o psihologiji, kjer na dolgo in široko razglabljajo o delovanju možganov, vplivu raznoraznih dejavnikov na psiho posameznika in na koncu ugotovijo, da nekaj takega kot je brezpogojna ljubezen med staršem in otrokom ne obstaja.  Ljubezen da, vendar pod pogojem, da bo otrok priden. Pa vendarle ni treba da je tako.

Od svoje stare mame sem se kar največ naučila o pravi brezpogojni ljubezni. Bila je ženska s povprečno izobrazbo, vendar vedno polno zaposlena. Nikoli ni brala knjig o psihologiji, pa je kljub temu točno vedela, kako pokazati otroku, da je ljubljen, da je najpomembnejša oseba na svetu. Da ne pozabim, stara mama je imela moj trmast značaj v malem prstu. Vedela je za vse moje muhe, ki včasih niso bile le enodnevnice. Ni zahtevala, naj se spremenim! Imela me je rada tako kot sem bila. Izkazovala mi je naklonjenost, ljubezen in spoštovanje in prav zaradi tega sem se tudi sama do nje obnašala lepo, trudila sem se, da ji pokažem tudi svojo dobro stran.  Ne glede na to, kaj je delala tisti trenutek, ko sem jo poklicala k igri, se je odzvala. Prišla, z zanimanje povprašala kaj delam, razložila, da prav takrat nima časa za daljši klepet o mojih dojenčkih in odšla. Obljubila je, da se vrne in res se je. Skupaj sva dokončali igro in občutek sem imela kakor, da mi je bila hvaležna, da se je lahko igrala z mano. Počutila sem se zelo pomembno. Tudi kasneje, ko sem odrasla in sem postala polno zaposlena mama, je bila mojih obiskov vedno neznansko vesela. Vse je izpustila iz rok in mi prišla naproti. Poslušala me je ure in ure, nikdar se ni naveličala. Seveda pa je znala podati tudi konstruktivno kritiko. Menim, da je to pravi dokaz brezpogojne ljubezni.

Zaupanje, ljubezen, spoštovanje, čutenje in zanimanje so ključni elementi, ki sestavljajo definicijo brezpogojne ljubezni. In le redki posamezniki imajo to sposobnost, da se ljudje v njihovi bližini počutijo zares dobro, resnično zaželjeni. Kot je to znala moja stara mama.

Če imamo torej starši vseskozi pred očmi definicijo brezpogojne ljubezni in svojemu otroku naklonimo le kanček te brezpogojne ljubezni moje stare mame, mu bomo zagotovo dali dobro popotnico v svet odraslosti, saj se bo razvili v odgovorno odraslo osebo, ki bo znala ceniti sebe, izkoristiti vse svoje sposobnosti in ne  bo vse življenje iskala in hrepenela po potrditvi drugih.

Starševstvo opravljamo v duhu brezpogojne ljubezni, ko na to mislimo in delujemo v tej smeri;

  1. Vzemimo si čas in opazujmo svojega otroka. To je priložnost, da ga bolje spoznamo. Začnimo ceniti njegovo enkratnost, njegovo obnašanje, pa naj bo pozitivno ali negativno.
  2. Brezpogojna ljubezen, ki jo dajemo otroku je ljubezen dejanj. Je dejanje s katerim svojemu otroku pokažemo spoštovanje in zanimanje, ki je v bistvu odsev našega obnašanja, govorjenja in izkazovanju občutkov v smislu brezpogojne ljubezni.
  3. Prvi pokazatelj brezpogojne ljubezni je srečen otrok, ki se čuti pomembnega,  cenjenega in ljubljenega.
  4. Naslednji dokaz je popolna sproščenost otroka v naši družbi.
  5. Skozi brezpogojno ljubezen se otrok uči ljubiti in ceniti samega sebe.
  6. Brezpogojna ljubezen zahteva velik napor in je zelo zahtevna naloga za vsake starše. Že samo spoznanje, da izkazovanje brezpogojne ljubezni otroku pomaga tudi nam staršem, ki z razumevanjem le-te lažje razumemo in usmerjamo otroka na pravo pot, pot brezpogojne ljubezni.

    Nastja

Biti mama

Biti mama

Rada sem mama. Večino časa. Seveda pa pride čas, ko biti mama ni lahko. Starševstvo navkljub trditvam nekaterih, da je to enostavna naloga, je v bistvu velik kompromis.
Kar me zadnje čase najbolj moti, je dejstvo, da je občutek moje izpopolnjenosti popolnoma izginil. Ni ga. Nikoli ne uspem ničesar narediti do konca.  Lažem! Vzamem besede nazaj; pa saj sem v soboto uspela dokončati še zadnja poznojesenska opravila na vrtu, sicer v tretjem poizkusu, med reševanjem manjšega spora med mojima najstnikoma, pranjem perila in resnega razmisleka, ali mi je res treba!?
In stvari, ki bi jih rada počela, stvari, ki so mi všeč, ki me veselijo … so se izgubile nekje v množici vseh ostalih opravil, ki jih počnem vsak dan. Na primer, morala sem izpustiti nekaj ur pilatesa, saj je bilo treba gospodu direktorju popoldan pomagati pri izbiri novoletnih daril za poslovne partnerje. Šivalni stroj že mesec dni čaka na kuhinjski mizi v upanju, da dokončam hčerino športno torbo. Pa tako blizu cilja sem že bila. Eno popoldne in torba bi bila končana, če … če ne bi bilo potrebno peljati naše psice k veterinarju, ker je pojedla pol vreče pasje hrane, ki je bila ravno na dosegu njenih tačk.  In pekač za mufine, ki sem ga dobila za rojstni dan in ga še nisem mogla preizkusiti.  In še bi se kaj našlo.
Ampak v bistvu ne gre samo za stvari, ki jih je treba bodisi popraviti, dokončati ali narediti. Včasih me zasrbijo prsti, želim si biti ustvarjalna. Ustvarjalnost pa navadno zahteva svoj čas v mojem kotičku. Ne vem, če vsi doživljate svoj prostorček kot nekakšno cono ugodja, kjer zamisli letijo po zraku in možgani delajo s polno paro. In potreben je samo en “mamica pomagaj” in spet sem v službi mame, ki sklepa kompromise in išče rešitve za sto in en problem. Res pravi podvig je osvojitev cone ugodja in življenja v njej vsaj nekaj ur na teden. In postavi se vprašanje ali je kaj takega sploh izvedljivo? Mogoče se vse skriva v organizaciji, v delitvi odgovornosti in sprejemanju dejstva, da ima lahko tudi mama nekaj časa zase, za svoje hobije ali pa samo posedanje v svoji coni ugodja. Dve, tri ure na teden. To bi bilo lepo božično darilo.
Nastja

Prihajajoče delavnice