drevesa

Haris Omanovič: Drevesa nikoli ne trpijo

Haris Omanovič: Drevesa nikoli ne trpijo

Ko gre ljudem na slabše, se ponavadi smilijo samemu sebi, se pritožujejo, objokujejo in trpijo. S tem situacijo samo še poslabšajo, postanejo šibkejši in nič se ne izboljša. Naučiti se je treba prevzeti odgovornost za svoje življenje in vedno narediti najboljše, kolikor lahko v vsaki situaciji.

Opazovanje drevesa na robu gozda

Opazovanje drevesa na robu gozda



Usedem se na klop, čakam da pride kakšna misel. Najprej je prazna glava. Kar nič ni. Čudim se, kako ni nobenega navdiha, ampak ravno v tistem trenutku se moja pozornost preusmeri na liste na drevesu. Opazujem en sam list. Gledam obliko, prav vsako linijo; gledam barvo, kako se preliva; gledam režice na listu , kako so povezane v mrežo. Vse je zaokroženo, vse se prepleta, vse je povezano. Vsak list ima svoj prostor na vejah drevesa. Vsak list je drugačen, vsak list pod drugim kotom prejema sončne žarke. A vsak list je popoln in edinstven. Res je, da kakšnega izmed listov grizlja gosenica ali kakšna druga živalca, ampak zaradi tega je celotna krošnja še vedno popolna. Res je, da jeseni vsi listi odpadejo, a vemo, da naslednje leto zrastejo novi.

Če je drevo Zemlja, smo živa bitja listi. Vsi smo povezani, vsi smo na enem “drevesu” in črpamo iz enega vira. Drugi bodo vedno drugačni. Prav nikoli ne bomo imeli vsega, kar bodo imeli drugi, a tudi drugi prav nikoli ne bodo imeli vsega, kar imam jaz. Zato oprimimo se svojega vira, svoje povezanosti z virom – drevesom/zemljo/notranjo modrostjo. Drugi bodo umirali, morda bom jaz umiral pred drugimi, sploh ni pomembno in ni razlike. Drevo bo še vedno stalo, Zemlja se bo še vedno vrtela. Drugi ljudje bodo vedno drugačni. Tudi mi bomo, enkrat umrli kot vsak list, ampak vedno pride pomlad in vedno imamo izbiro, da postanemo nov list, se ponovno rodimo.

Če je drevo življenje – so listi deli življenja. Bo obdobje, ko bo na meni ogromno listja, ko bom poln energije, navdihov, idej, bom aktivno živel in bo vse popolno. In bo obdobje, ko ne bo niti enega samega lista in bom počival. Deli mene bodo umirali in bo vse popolno. Vse se enkrat zaključi. Ampak ne glede na to, da se prav vse kar trenutno imam, vse kar trenutno je, enkrat zaključi, vem, da pride nekaj novega, še boljšega.

Zakaj torej v družbi tolikšna navezanost na vse, kar je okrog nas v tem trenutku (ljudi, stvari, situacije…)? Spuščajmo navezanost in začenjajmo živet svobodno!

 

Tadeja Rataj

Ko drevesa spregovorijo II

Hodim po gozdu in gledam naokoli. Ustavim se pred hrastom. Zraven njega opazim še bukev. Vidim, da ju nekaj povezuje, zato vem, da z razlogom rasteta tako blizu. Vsak zase stojita pokončno in mogočno. Lepo sta raščena, ampak njuna bližina je tako skrivnostna. Zanimivo, kakšna je igra narave. “Dragi hrast, draga bukev, kaj mi imata tokrat za povedati?” ju vprašam. “V preteklosti si prepoznala, kaj je tvoja ženska narava, prepoznala si, kaj je tvoja moška narava. Poistovetila si se s tem. Sedaj poglej proti najinima krošnjama in videla boš, kako se veje obeh prepletajo. Dovoli, da se tudi v tebi sedaj prepletata tvoja ženska in tvoja moška plat. Kaj to pomeni? Si celostno bitje, izpolnjeno bitje. Vse kar želiš si prebudila in dovolila, da zaživi v tebi. Ne potrebuješ drugih, da si potrjena, ker si ti potrditev, ne potrebuješ drugih, da ti pokažejo ljubezen, ker si ti vir ljubezni, ne potrebuješ drugih, da si srečna, ker v sebi prepoznaš izvir sreče, ne potrebuješ drugih, da si močna, ker si sama vir moči, ne potrebuješ drugih. Ker si izpolnjena, izpolnjeni pridejo do tebe.” To so prijetne besede, hrana za dušo.

Ampak moje srce še vedno išče. Želi si še več družbe različnih ljudi. Želi si pogovorov, objemov, želi si poljubov in veliko strasti. Še zmeraj so določene nejasnosti, vprašanja, dvomi in neizpolnjene najgloblje srčne želje. Pogledam proti naslednjemu drevesu. Le to je manjše rasti. Prepoznam, da tam stoji trepetlika. In utrne se mi misel: “Le kaj se rodi iz prepleta dveh nasprotnih energij? Nekaj novega.” takoj mi je jasno, da je potreben še en korak. “Rojstvo novega predstavljam jaz – trepetlika. Imam manjše svetlo zelene lahkotne liste, ki se veselo prepuščajo vetru. Tudi veje so zelo tanke, mladostne. Vse to, da se lažje prilagodim okolici. Stojim na robu gozda, da imam boljši razgled, da se lažje zlijem z vetrom in mu dovolim, da me ponese vsepovsod. Sem šibko drevo, a se nikoli ne vdam. Želim, da si takšna tudi ti. Predstavljam otroka v tebi. Tvoj otrok je spontan, neposreden, je ves čas radoveden, igriv, nasmejan, pogumen in vsaka situacija mu predstavlja neskončno možnosti. Vedno je pozitivno naravnan. A včasih ga je tudi strah – zato takoj steče v objem koga drugega. Včasih joče, da ga kdo potolaži. Včasih kriči, da je opažen. Včasih je jezen, ker ga drugi ne slišijo. Ves čas se zavedaj, da si otrok, da ti je dovoljeno živet vse vidike. Dovoljeno ti je sanjati. Dovoljeno ti je želeti. Dovoljeno ti je hrepeneti. Edina dolžnost je, da otroka v sebi obujaš, ga živiš. Toda kako? Otrok bo najbolj vesel, ko ustvarjaš, kreiraš, se veliko igraš, rišeš, bereš pravljice, poješ, plešeš, se zabavaš… Vsak dan. Otroci verjamejo v pravljice. Otroci verjamejo v čarobna bitja. Otroci verjamejo v čudeže. Dovoli si. Poskusi. Še bolj, še več. Takrat bo tvoja bit resnično brez omejitev. Počni to vsak dan. Vsak dan znova. Bolj kot boš živela takšno pravljično življenje, več takšnih ljudi bo prihajalo v tvoje življenje in več čarobnih doživetij boš deležna. To ti predstavljam JAZ – tvoje skrivnostno, čarobno drevo.”

Še zmeraj prihajajo dvomi, vprašanja, še zmerja mi marsikaj ni jasno. A sedaj sprašujem, kako bi se ravnal moj notranji otrok. Zaupam mu in vem, da me vodi na provo pot.

Sem izpolnjena. To vem. Polno privlači polno. Prazno privlači prazno. Zato ohranjam prvo in zaupam. Vse kar je pomembno je ta trenutek polnosti in radosti. In vsak trenutek počnem, kar dejansko želi moje srce – moj ženski vidik, moj moški vidik, predvsem pa moj notranji otrok.

Poskusi tudi ti.

Tadeja Rataj

Ko drevesa spregovorijo I

Sprehajam se po gozdu. Poslušam prijetne kapljice pomladnega dežja. Občudujem svežino, ki se razširja. Začutim radost rastlin, živali in celotnega prostora. Vse okrog mene je oživelo.

Stopim mimo hrasta. Nekaj v meni reče, naj se ustavim. Zazrem se v njegovo hrapavo deblo, pogledam navzgor proti krošnji. Močno ga objamem in na svoji koži začutim njegovo grobo lubje. Prav to lubje ga dela posebnega, mogočnega, junaškega, drugačnega. “Sem mogočni hrast, ne boj se moje hrapave površine, saj je to zgolj moja zaščitna maska. V gozdu sem zato, da se postavljam, da se šopirim, da sem najmogočnejši, in da sem zaščitnik drugih dreves. Predstavljam prispodobo moškega. In s tem ko me objemaš, zdravim tvoj moški del. Vsak človek ima dva dela. Moškega in ženskega. Ti si se bala svoje moške moči. Vse tvoje zamere do moških so ozdravljene. Vsi tvoji strahovi pred moško močjo so ozdravljeni. Tvoj moški del je izpolnjen in je celosten. Šele s tem, ko ženska sprejme vse dele svoje moškosti, lahko sprejme in ljubi vse moške okrog sebe. Deli ta spoznanja vsem ženskam, ki si želijo ljubezni.” Hrastu se zahvalim za to čarobno izjavo in korakam naprej.

Naslednja postaja. Mogočna smreka. Le kaj mi ima ta gospa za povedati? Pogledam proti njenim vejam. Nočem je objeti, samo gledam jo. “Sem smreka in predstavljam modrost. Sem pokončna, sem vedno zelena, sem trikotna in pičim, če pride do mene nepridiprav. Moja oblika je usmerjena v en vrh, kar pomeni, da imam vedno pred seboj jasen cilj. Pomemben je samo en jasno definiran cilj, ki ga želim doseči. Tudi če je na poti ogromno trnja in drugih vej, zaupam, da ga bo moja modrost in moja moč vedno dosegla. Moja rast je zelo pokončna in ne glede na to, katera drevesa se mi približajo, vseskozi ohranjam svojo pokončnost. Nikoli ne dovolim, da me izrinejo iz mojega teritorija. Če jim ne ustrezam je to njihov problem in je njihova naloga, da se umaknejo. Seveda to ne pomeni, da mi je dovoljeni krasti teritorije drugih. Še ena lastnost, ki me spremlja je zimzelenost. Vedno poslušam svoje notranje vodstvo, ki poskrbi, da bo moja bit v vseh pogledih sita, odžejana, izpolnjena. Ni potrebno, da izkušam kakršnokoli pomanjkanje. Naravno stanje je, da se vedno počutim in težim k ravnovesju. Tudi ko me popolnoma premetava, ko je okrog mene največja nevihta, brodolom, ko želijo vse iglice odpast in se vse veje lomijo – vedno je pomemben cilj – ravnovesje – nekje ali na nebu ali na Zemlji ali v meni-tebi.”

Zadnje drevo, ki me nagovori pa je bukev. Bukev, lepotica, tako gladka, tako mila, tako nežna, tako ženstvena. Pod njeno krošnjo je veliko več svetlobe kot pod katerimkoli drugim drevesom. Na njenih vejah sedijo ptički, ki pojejo, tudi pajku dovoli, da se vzpenja po njenem deblu. Njeno gladko lubje spregovori: “Sem bukev, najbolj gladka, najbolj ranljiva, najbolj elegantna. Sem najlepše gozdno drevo. Bodi tudi ti tako gladka, tako nežna, naravna, dostopna vsem, vsakemu, ki bi si želel tvojega objema. Bodi brez predsodkov. Ponosno razkazuj svojo ženstvenost, saj si to želi tvoje srce. S ponosom kaži svoje lepo telo, saj je naravno, da ste ženske lepe. Kamorkoli prideš, poganjaj na široko svoje korenine, saj se boš le s tem dotaknila src drugih. Kar pa je najpomembnejše in ključno. Tako kot sem jaz bukev brez lubja, tudi ti ne potrebuješ gore balasta, da bi izpolnjevala normative nekoga drugega in s tem lagala sama sebi. Ohranjaj svojo ranljivost, svojo krhkost, svojo milo žensko plat. To je tisto prvinsko – naravno stanje ženske, ki ga v današnjem času tako želite zatreti. Ravno zato so ženska srca tako zgubljena in niso v polnosti deležna moške ljubezni. Zato ti jaz bukev še enkrat polagam na dušo, da z vso radostjo živi svojo ženskost, ker se le v tem primeru počutiš izpolnjeno.”

Objela sem bukev, objela sem svojo notranjo boginjo. In dobila sem največje darilo.

Ozavestila sem svojo moško in svojo žensko plat. Sledim svoji modrosti.

Hvaležna sem za to nepozabno izkušnjo. Hvaležna sem čudežu narave, čudežu življenja.

Tadeja Rataj

 

Prihajajoče delavnice