čutenje

O ženski, ki sanja

O ženski, ki sanja

Ure in ure iskanja odgovorov o življenju so me pripeljale sem, za pisalno mizo opremljeno z računalnikom, tipkovnico in miško. Na njej se nahaja še knjiga, skozi katero se prebijam v upanju, da v sledečih mesecih uspešno opravim naslednji in predzadnji izpit na univerzitetnem študiju računalništva in informatike, ki ga že nekaj let obiskujem. Izredno se že veselim pisanja diplome! Malo manj pa prebiranju dolgoveznih člankov in iskanju informacij, ki bi mi pokazale najboljšo možno pot do zaključka mojega “perspektivnega” študija. In kakor se ta dogodek približuje, tako se mi porajajo ideje, kako nadaljevati to brezčasno potovanje skozi obstoj individuuma in kolektivnega vesolja.

S pomočjo ne ravno prve klase zvočnikov in vseobsežnega interneta me pomirja in razveseljuje glasba bivše Juge. Uh! In breathe_by_sibayakravno se je začela vrtet ena mojih najljubših – “Ne daj se Ines” interpretirana od Rade Šerbedjije, a čudovito opesnjena in skladana s strani Arsena Dedića. Ob zvokih violine, nežni spremljavi, ki se priliči taki pesmi, mi je padlo v uho “…meni je ipak najdraži početak..” Tukaj sem zdaj jaz, kot že ničkolikokrat prej – na začetku.

Vedno so mi bili všeč začetki, saj so naznanjali nekaj novega, neizkušenega, včasih tudi drznega. Nov prijatelj, nov učitelj, novo okolje, nov izziv, nov občutek in ne nazadnje novo Zavedanje! Vsi ti začetki so prepleteni v neskončno igro življenja in vedno znova naznanjajo nova vprašanja o našem namenu v sklopu le-tega. Vsak korak nas vodi bližje, pravijo. A jaz želim biti tam že zdaj! Predolgo sem čakala in upala, da se mi odkrije skrita misija, na katero sem se podala, a verjamem, da je praktično že tu. Le še malo, takoj iza ovinka… zopet nov začetek. Namenila sem se, da bo ta daleč najbolj pomembnen korak k mojemu resničnemu namenu. Ne vem točno, kateri bi to bil, a ga kljub vsemu slutim tik preden zaspim ali se zbujam, le da ga nikoli še nisem ujela v vsej njegovi lepoti.

Občutek imam, kakor da se mi po dolgih sanjah odpirajo oči in imam pogled še zamegljen, nedefiniran. Vidim poteze predmeta, za katerega ne vem točno, kam bi ga dala, kaj točno je, še najmanj pa od kod izvira. Ampak je tu. Rada bi se ga dotaknila, pa ga ne dosežem. Dlje je kot sem ocenila s svojim zamegljenim pogledom. Zakoni fizične ravni bivanja mi tako 43b0ccb3a172bcce923342a19589b56c d5jivdvonemogočajo stik s tem mojim svetim gralom. Kaj, ko bi poskusila drugače? Na način, katerega fizična raven ne definira. Ali ga lahko prepoznam zgolj s čutenjem, ki izvira iz same sredice mojega bivanja in hkrati presega meje mojega telesa? V bistvu se ne zdi kot slaba ideja. Umirim se, začutim svoje telo in z njim bolečine, ki jih nosim. Hitro izginejo, če jim vdihnem ljubezen. Vstopam globoko v svojo bit z zahtevo, da mi je dan natančen odgovor. Tu se lahko dotaknem svoje sredice. Tu je skrito vse kar obstaja. Pokaži mi!

V tem se začnem spominjati sanj. Vem, da se tam skrivajo pravilni odgovori na goreča vprašanja moje duše. Sanje mojega življenja…

Ne daj se Ines!

Hejdi Martinšek

 

Spoznavanje samega sebe I.

Spoznavanje samega sebe I.

Od rojstva dalje nas starši in okolica pitajo s strahom, stresom in skrbmi. “Pazi, da ne padeš” je taka tipična izjava staršev, ki se bojijo za svojega otroka. Ali pa morda celo “če ne boš priden/-a bo … (prišel bavbav)” in podobni nesmisli, ki služijo le za podrejanje otrok. Od malega nas tudi učijo, da mi nismo pomembni, da je čutiti sebe in svojo notranjost nepomembno in da je pomembna okolica, ki gleda le na zunanjost in na naše obnašanje.  Zato ni čudno, da otroci odrastejo v prestrašene in podrejene odrasle, ki se bojijo še lastne sence in se ne čutijo več.

Tej odrasli smo mi in slej kot prej na neki točki svojega življenja ugotovimo, da ne vemo več, kdo smo, saj smo se celo življenje pretvarjali, da smo nekdo drug.  Ne vemo niti več, kdaj smo nazadnje bili srečni, kdaj smo nekaj naredili iz Sebe in ne zato, ker se to pričakuje od nas ali ker moramo. Morda po vseh teh letih laganja samim sebi, prilagajanja drugim in igranja vlog, ne poznamo več občutka biti v sebi, ločiti kdaj Ego govori iz nas in kdaj izgovarjamo besede svojega Srca. Od otroštva dalje so nas privajali tudi na strah čutiti sebe, svoje lastno telo: za vsako bolezen rož’ca raste, pravijo. Če slučajno začutimo svoje telo, če  nas kaj zaboli, gremo takoj po tableto ali k zdravniku, ne da bi pomislili, da nam telo nekaj sporoča. Morda nam sporoča, naj se že končno malo umirimo, ustavimo in odpočijemo.

Mogoče bi bilo boljše, da naslednjič, ko nas glava zaboli, ne tečemo takoj po tableto, ampak se raje za trenutek ustavimo in se vprašamo, zakaj nas boli glava? Skoraj vsaka bolečina in bolezen ima psihosomatski izvor, kar pomeni, da je to klic v sili,  naj že enkrat začnimo poslušati in naj nekaj naredimo na sebi in zase, preden bo prepozno. Mogoče vas že dolgo muči nek odnos v službi ali nek problem, ki ga vsakič znova pometete pod preprogo. Vendar si vaše telo vse to zapomni in vas vsak dan znova opozori, da to ni način za soočanje s problemom;  ozrite se vase in ugotovite, zakaj vam ta situacija predstavlja problem, česa se bojite? Kaj bi se spremenilo, če bi na to gledali kot na izziv in ne kot na problem? Kot na stopničko in ne kot na oviro?

Moj prvi nasvet kako spoznati samega sebe je, da se ob vsaki bolečini v telesu vprašamo, zakaj? Le tako se bomo postopoma začeli spoznavati, si nehali zatiskati oči pred težavami, ki nas resnično mučijo in se naučili končno reševati sproti svoje probleme. Naslednji nasvet je čisto praktične narave: sprehodimo se skozi gozd vsakič, ko smo polni nekega notranjega nemira, stresa in skrbi,  ker se v gozdu pomirimo in smo lahko res le to, kar smo. Tretji in zadnji nasvet pa je: sledite svoji intuiciji in ji zaupajte,  saj boste skozi zaupanje svoji intuiciji začeli postopoma zaupati tudi sebi.

Uživajte v spoznavanju in sprejemanju samega sebe.

 

Preberite tudi: Spoznavanje samega sebe II

Zemlja joče

Zemlja joče

Danes je intenziven dan. Moje zaznave so vse močnejše. Hvaležna sem za tako lep jesenski dan. Hvaležna sem za vse darove matere Zemlje in za vsak dih, ki ga lahko naredim danes, sredi prijetno toplega in jesensko obarvanega gozda. Hvaležna sem za ptičje petje, ko ptice pojejo zares čudovite melodije. Hvaležna sem reki, ki teče in spira vsa težka čustva, ki so se nabrala v preteklih dneh. Sem mirna. Sem tukaj in v tem trenutku. Občutim radost.

A obenem me ves čas nekaj močno moti in otežuje. Preplavljajo me občutki, ki jih nisem vajena. Počutim se tako utesnjeno, nekaj mi ne da dihati. Počutim se razdraženo. Ni mi jasno zakaj, saj sem v miru sama s seboj. Zavem se močneje, zavem se velike žalosti. Gre mi na jok. Zavem se, da Zemlja joče. Zavem se, da je Zemlja ranjena in da so pritiski hudi. Zemlja želi spregovoriti z menoj. V takšnem čudovitem popoldnevu se mi res zdi nenavadno, da o tem razmišljam. Ampak zavem se vseh grozot, ki jih ljudje povzročamo drug drugemu, kaj šele naravi. Kje smo pozabili vse občutke? Kje smo pozabili vso moralo? Kam smo dali brezpogojno ljubezen do sočloveka in do matere Zemlje.

Ko opazujem vso ravnovesje v naravi, se vsak dan znova in znova čudim temu čudežu. Vsak dan znova sem hvaležna soncu, da me greje, naravi, ki me bogati, hrani in miru, ki ga najdem tu.

A kam gre družba, kam gre sistem – v katero smer gre avtocesta stresnega časa, pehanja za denarjem? A smo še zmeraj na tej avtocesti? Toliko je napetosti v zraku. Vsak dan je te napetosti več.

Dokler ne bo kritična masa ljudi spet začutila narave, bo Zemlja jokala. Tudi jaz danes jočem skupaj z njo, ker čutim odgovornost, umazanijo, balast in nehumanost, ki je še ne znam povsem preseči. Iščem odgovore, rešitve. Delam plane in načrte. Zelo majhne korake.

Danes čutim nas ljudi, kot parazite na tem planetu. Kaj nam daje mati Zemlja, in kaj ji vračamo?

Kje smo izgubili notranjo modrost, zdravo kmečko pamet?

Grem nazaj v gozd, da se še malo izjočem in spustim iz sebe umazanijo družbe.

Mogoče se sliši otopelo, mogoče tokrat pišem pesimistično. Ampak to je del mene, del mojega čutenja. Ne da se pretvarjat. Čeprav je čudovit in popoln dan, ko običajno pozabljamo na vsa bremena življenja, se tokrat ne da prekriti kaotičnega stanja.

Ne morem si zatiskat oči, če čutim drugače.

Ljudje – zbudimo se!

Moja želja je, da se nas poveže čimveč čutečih in odgovornih.

Da začnemo živeti v svetu harmonije in povezanosti z naravo. Želim svet brez mask, brez okvirjev, brez pretvarjanja, iluzij in praznih obljub.

K sreči že opazujem zametke novega sveta –  sveta iskrenosti, zaupanja in podpore. Vem da nam bo uspelo. A kakšna bo cena do takrat, kje je večina sedaj?

Zemlja sporoča, da je zdaj pravi čas, da ji prisluhnemo. Zato obudimo svoje čute, povežimo se z naravo, prisluhnimo ji. Ko prisluhnemo naravi, vemo, kaj je resnična sreča, kaj je resnično pomembno v življenju in kje je naše mesto tukaj na Zemlji.

Gozd je učilnica življenja, preprostosti bivanja, povežimo se z njim, opazujmo ga s srcem.

 

Tadeja Rataj

Prihajajoče delavnice