človeštvo

Nevoščljivost

Nevoščljivost

 

Nevoščljivost je ena najslabših lastnosti, ki jih človeštvo premore. Čemu je kdo nevoščljiv in ali zavisten? Verjetno je bil vsakdo od nas, vsaj enkrat zavisten nekomu. Zdrava tekmovalnost je še razumljiva in ni nič narobe z njo, če zavist prehaja v škodoželjnost in sovraštvo. Tukaj je včasih že potrebna zdravniška pomoč.

Največkrat je zavist opažena pri ljudeh, ki so manj samozavestni ali so zelo negotovi. Če ima prijatelj oziroma znanec boljši avto, dobro službo, veliko prijateljev ali/in urejeno družino, je to pri nekaterih že razlog, da to osebo zasovražijo in mu ne privoščijo tega. Ko ne komu uspe, smo takoj nevoščljivi in začnemo z obrekovanjem in škodoželjnostjo. Dober primer so razna tekmovanja. Kaj imamo od tega, da nekomu ne privoščimo uspeha in sreče? Se zato kaj boljše počutimo? Kaj imamo od obrekovanja in opravljanja? Smo zato srečnejši? Zavist nas zavede in pri tem največ škodujemo sebi in svojemu psihičnemu zdravju. Pri tem se nam poruši notranji mir.

Naj bo uspeh drugih vaša motivacija za vaš uspeh. Spominjam se, da kot otrok sem bila nevoščljiva prijateljici, ki je imela vedno najlepše in moderne obleke. Vendar ko sem videla kako ta prijateljica trpi, ker so njeni starši ločeni in so ji obleke le tolažba, sem se sramovala svojih negativnih misli. Prišla sem do tega, da ni vse zlato, kar se sveti in da nas ne osrečujejo minljive stvari.

Slovenci se radi pohvalimo da je “foušija” naš nacionalen šport. Pa je res tako? Mogoče samo v naših glavah. Pri vseh narodih je prisotna nevoščljivost. Res pa da pri nekaterih manj, pri nekaterih več.

Vedno moramo gledati na vse ljudi in dogodke pozitivno in videti tudi svoj uspeh in ko doživimo neuspeh, naj bo to za nas največji uspeh, saj neuspeh je le trenutna preizkušnja, ki pa mu sledi uspeh.

Zaupajmo vase in ohranimo pozitivno razmišljanje.

Alenka Bajrami

Smer razvoja človeštva

Smer razvoja človeštva

Če se ozremo samo na človekov materialni razvoj, razvoj znanosti in tehnologije, je ta razvoj izjemno velik in hiter. Človek se je potopil globoko v morje, poletel v zrak, celo v vesolje. Lahko bi rekli, da je človek presegel samega sebe. Razložiti znamo večino naravnih pojavov, ki so jih še pred nedavnim pripisali neposrednemu delovanju nekih nadnaravnih sil. Premostili smo razdalje in osvojili prenos podatkov na daljavo. Mobilni telefon je postal že skorajda otroška igrača. Poznamo skrivnostno zgradbo atoma in si celo podrejamo energijo cepitve atomskega jedra. Toda, ali smo se ob vsem tem tudi sami kaj spremenili? Smo postali kaj boljši?

Vse skušamo doseči na kar najlažji način, po liniji najmanjšega odpora, delamo kar hočemo, le da je nam prav.

Kaj sploh človek v resnici ve o samem sebi? Kdo sploh je, človek, kaj je? Odkritje genoma zagotovo odgovori na marsikatero vprašanje in reši marsikatero težavo, vendar se pojavi še več novih vprašanj, neznank.

Toda, ali vse to kaj prispeva k odpravi otrokove žalosti, če nima nikogar, ki bi se z njim igral? So šolarji zato manj nejevoljni, da se morajo učiti, ko pa bi se raje igrali? Boste zato manj razočarani, če bo delovno mesto, ki si ga tako želite, dobil vaš tekmec? Boste zato manj trpeli, če ste nesrečno zaljubljeni? Bosta zakonca bolj srečno živela v zakonski zvezi, ob tem, da sta si tako različna v svojih željah? Ali bosta morda srečnejša, če sploh ne bosta živela v neki trdnejši zvezi, če bosta šla ob prvem konfliktu kar narazen in si poiskala novega partnerja? Ali pa bi bilo morda bolje da niti ohlapnih zvez ne bi več oblikovala temveč če bi kar menjavala spolne partnerje pač v skladu s trenutnimi spolnimi potrebami.

Na takšna in podobna vprašanja znanost ne more odgovoriti in še na marsikaj.

Čemu si na svetu, čemu sploh živiš? Kaj bo ostalo od tebe po smrti?

Petra Derenčini

Občutek krivde – bencin sodobne ženske

Občutek krivde – bencin sodobne ženske

Ženska danes nujno potrebuje občutek krivde. Če bi bila brez občutka krivde, bi imela občutek krivde, ker ga nima. Velikokrat se tega ne zavedamo, ker je povsem na podzavestni ravni. Kaj bi bilo, če bi ležale doma, nič ne naredile, ne bi skrbele za družino? Imele bi občutek krivde. Pogosto ga imate že samo, ko pomislite na svoje bližnje. Občutek krivde do vsega. Kriva sem za vse. Če smo krivi za vse, je lažje, ker nam ni treba kriviti druge. Obenem pa, če imamo občutek krivde, smo že naredili svoje in nam ni treba nič več narediti. Občutek krivde že imamo in smo svoje opravili. Zadostuje že, da se čutim krivo. To je že kazen.

Se moraš vedno znova izčrpati in to vsak dan? Ti morajo vsi pobrati vso energijo? To je zato, ker, ko si izčrpana, si brez občutka krivde. Veš, da si dala vse od sebe, zato hitiš tja. Tega pa nikoli ne dosežeš, saj ne znaš biti brez občutka krivde. Brez občutka krivde ne znaš zaspati. Zaspiš tako, da padeš v posteljo ali pa pač težko zaspiš, ker si mogoče kaj pozabila narediti.

Odvisnost od občutka krivde podedujemo od svojih staršev in se nam izoblikuje v otroštvu. Takrat se nam ustvarijo tudi potrebe po podrejenosti, izkoriščanosti, ogroženosti in kazni. Tako smo namreč dobivali ljubezen, skozi kazen. Osebe, ki naj bi nas ljubile, so nam dajale pozornost s kaznijo. Meni se moraš podrediti!

  • Če smo se počutili krive, smo omilili kazen, ki je sledila.
  • Če smo se počutili krive, nismo krivili drugih in je bilo lažje.
  • Če smo se počutili krive, smo vsaj nakazovali, da smo se potrudili.
  • Če smo se počutili krive, smo bili manjše breme svojim staršem.
  • Moram biti kriva, da dobim ljubezen!
In kako to spremeniti? Začnite se brigati zase in ne dovolite več, da ste dolžne komurkoli. Najprej ste sebi. Občutek krivde do sebe si tako odpravite, da zdaj začnete dajati najprej sebi. Potem drugim, kar ostane, brez vsakega občutka krivde.
Hari Om
ThetaHealing dnevnik VIII

ThetaHealing dnevnik VIII

 

Obstajati ali ne obstajati, to je zdaj vprašanje

Presenetljivo veliko ljudi ima preden pride na seanso ThetaHealinga v podzavesti: Obstajam NE. Ljudje ne obstajajo, so nič. Zakaj? Večinoma je razlog, ker so varni, če ne obstajajo: “Če me ni, se mi ne more nič zgoditi.” Preklop se največkrat zgodi v otroštvu. Pri težkih fizičnih, psihičnih in spolnih zlorabah. Eno dekle je nehalo obstajati, ko je videla dogodek, za katerega je hotela, da se ni zgodil. Nehala je obstajati in tako tudi ni obstajalo, kar je videla.

Živiš?

Podobno je pri prepričanju v podzavesti: Živim. Nehamo živeti iz podobnih razlogov, kot nehamo obstajati. Tudi ni nam potrebno nič narediti, če ne živimo. Zdi se nam, da če obstajamo in živimo, dobimo veliko novih zadolžitev in nevarnosti. Lažje je ne obstajati in ne živeti.

Nisem človek

Nisem človek je tudi en tak zanimiv beg od realnosti. Lažje je, če nisi človek in vse bolj razumeš. Nisem človek, saj ljudje ne vidijo čarobnih bitij iz pravljice. Nisem človek, zato, da sem brez bolečine. Tudi naši bližnji niso ljudje. Lažje je razumeti njihova dejanja, če jih imamo za pošasti. Pogosto pa sebe krivimo za vse, ker je lažje in smo mi pošast. Težava je v tem, ker se ti celo življenje dogajajo stvari, kot se dogajajo pošastim. Moramo biti najslabši in vse najslabše se nam dogaja. Radi smo tudi žival, vila, čarovnica. Pogosto partnerja pustimo blizu samo, če zanj menimo, da ni človek. Je angel, muca, vse drugo, samo človek ne.

Ženske so umazane, manjvredne…

Drage princeske potestirajte si, če imate v podzavesti, da ste ženska. Veliko žensk ima odgovor NE. Če bila bila ženska bi bila umazana, kurba in ničvredna, je pogosto razlog. Tudi če bi bila ženska, bi bila v nevarnosti, se moram podrejati. Pomislite, kako pogosto zase uporabljate besedo ženska. Če nikoli ali poredkoma, je razlog v tem, da imate zelo slabo mnenje o ženskah. Kolektivno prepričanje pa je, da so ženske manjvredne in to prepričanje imajo tudi zagrizene feministke.

Ženske, zavedajte se, da ste princeske, kraljice in naše matere.

Hari Om

Potestirajte si podzavest s pomočjo članka: Mišično testiranje podzavesti

Drugi članki iz rubirke ThetaHealing dnevnik

Pred čim pa danes bežiš?

Pred čim pa danes bežiš?

Beg. Se vam zdi znano? Gre za eno najbolj pogostih ravnanj danes. Vsi pred nečim bežimo. Najbolj pred sabo. Namesto, da smo, kar smo, smo nekdo drug, samo da pridemo lažje skozi. Je manj konfliktov, nesporazumov. Moramo se podrediti, da je lažje. Moramo se prilagoditi, da je bolj enostavno. Pa je res? Koliko energije porabimo zato, da smo vedno nekdo drug? Na koncu pa sploh ne vemo več, kdo pravzaprav smo. Izgubimo integriteto in tako nas tudi drugi ne spoštujejo več, saj vedo, da se bomo že prilagodili, da se bomo prepustili. Smo ena ladjica, ki jo vsi drugi premetavajo. Samo zato, da lažje gremo skozi življenje. To je beg.

Bežimo tudi pred odločitvami, odgovornostjo, pred dolžnostmi. Izogibamo se vsemu, saj je tako lažje. Pa je res? Vam je lažje odlašati, kot nekaj narediti? Kako se počutimo, ko nimamo reda, ko nimamo urejenih odnosov z ljudmi, ko čutimo, da je vsega že preveč na našem hrbtu pa še nabiramo? Očistimo to kramo, naredimo to danes. Ustavimo izogibanje in prevzemimo vajeti v svoje roke.

Bežimo pred življenjem, pred čutenjem sebe, pred resnico. Ste se že vprašali, zakaj delate po cele dneve in nimate pet minut časa zase. Delate tri službe, šolo in še skrbite za družino? Zato, ker se bojite živeti, ker se bojite čutiti sebe. Kdo ste, če se ne čutite?

Bežimo pred dogajanjem v naši okolici, pred dogajanjem po svetu, pred dogajanjem v naši hiši in družini. Vsi skupaj si zatiskamo oči. Govoriti o tem pravijo, da ni lepo, celo, da ni po bontonu. In tako iz dneva v dan hodimo kot slepci po ulicah in lastnih domovih. Ker je lažje? Je resnično lažje nič ne narediti?

Kdo si sploh, če bežiš?

Hari Om

Škodovati Zemlji pomeni pljuvati vase

Škodovati Zemlji pomeni pljuvati vase

 

»Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje? Kaj takega nam je čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste tedaj kupili?

Vsaka ped te zemlje je našemu ljudstvu sveta. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrnce peska na rečnem bregu, vsaka meglica sredi temnega gozda, vsaka majhna žuželka je sveta v mislih in življenju mojega ljudstva, Sokovi v drevesih so prežeti s spomini na rdečega človeka.

Ko mrtvi bledoličnikov odidejo na sprehod med zvezde, pozabijo na zemljo, ki jim je dala življenje. Naši mrtvi nikdar ne pozabijo na prelepe zemlje, kajti zemlja je mati rdečega človeka. Del zemlje smo in ona je del nas. Dišeče trave so nam sestre; jelen, žrebec, veliki orel – so naši bratje. Skalnati vršaci, sončni pašniki, toplo ponijevo telo in človek – vsi sodijo v isto družino.

Ko nam veliki poglavar Washingtona pošilja glas, da želi kupiti našo zemljo, preveč terja od nas. Veliki poglavar nam sporoča, da nam bo našel kraj, kjer bomo lepo živeli. On nam bo oče, mi njemu otroci. Razmislili bomo o tej ponudbi, da kupite našo zemljo. Toda to ne bo lahko. Nam je ta zemlja sveta.

Svetlikajoča se voda, ki teče po brzicah in rekah, ni le voda, je kri naših prednikov. Če prodamo zemljo, ne pozabite, da je ta voda sveta, svojim otrokom morate povedati, da je sveta, da vsak odsev v bistrem jezeru pripoveduje dogodke in spomine iz življenja našega ljudstva. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta.

Reke so naše sestre, tešijo nam žejo. Reke nam nosijo kanuje in hranijo otroke. Če vam prodamo zemljo, ne pozabite, se spomnite in učite, da so reke naše, pa tudi vaše sestre. Zato morate rekam izražati dobroto, kakšno izkazujete sestri.

Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremu koli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja mu ni brat, temveč sovražnik. Ko si jo podvrže, gre naprej. Za seboj pušča grobove očetov in mu tega ni mar. Grobove svojih očetov in zemljo, ki mu rojeva otroke, prepusti pozabi. Do matere zemlje in brata neba se vede kot do stvari, ki se dajo kupiti, oropati, prodati kot živina in bleščeč nakit. Njegov pohlep bo uničil zemljo in za sabo pustil le opustošenje.

Ne vem. Naš način življenja se razlikuje od vašega. Rdečega človeka ob pogledu na vaša mesta zablodijo oči. Morda zato, ker je divji in teh stvari ne razume. V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kraja, kjer bi se spomladi slišalo vrstenje listja ali drget mušičjih krilc. Morda zato, ker sem divji – ne morem razumeti. Hrup mi žali ušesa. Le kaj velja življenje, če človek ne more slišati bokanja samotnega kozoroga in nočnega prepira žab v močvirju? Jaz sem rdečekožec in marsičesa ne razumem. Indijanec ima rad mehak zvok vetra, ko se igra z močvirsko gladino, in vonj pomladne sape, osvežene s popoldanskim dežjem in borovjem.

Največje bogastvo rdečega človeka je zrak. Vse živo si deli isti dih – žival, drevo, človek. Ta dih je potreben vsem. Beli človek pa kakor da ne opaža zraka, ki ga vdihuje. Imun je za smrad kot kdor je že dolgo v smrtnem boju. Če vam prodamo zemljo, ne pozabite, da je zrak dragocen, da zrak deli svoj duh z vsem živim, ki ga vzdržuje. Veter, ki je dal prvi dih mojemu dedu, bo sprejel tudi njegov zadnji dih. Če vam prodamo zemljo, jo varujte kot svetinjo, kot kraj, kamor bo beli človek hodil vdihovat veter, oslajen z vonjem poljskega cvetja.

Razmislili bomo o vaši ponudbi za nakup zemlje. Če se odločimo, da privolimo, bomo zahtevali, da izpolnite tale pogoj: Beli človek se mora vesti do tukajšnjih živali kot do svojih bratov! Divji sem in ne razumem drugačnega življenja. Na prerijah sem videl na tisoče bivolov, ki jih je bledoličnik pustil za seboj, ko jih je postrelil z dirjajočega vlaka. Divjak sem in ne razumem, kako je lahko železni konj, iz katerega se vije dim, pomembnejši od bivola, ki ga ubijemo zato, da bi preživeli.

Kaj je človek brez živali? Ko bi živali ne bilo več, bi človek umrl od velike osamljenosti duha. Kakorkoli se zgodi živalim, kmalu zadene tudi človeka. Na svetu je vse povezano.

Učite otroke, da imajo pod nogami pepel naših dedov. Da bodo spoštovali zemljo, jim povejte, da je bogata z življenjem prednikov. Svoje otroke učite, kakor jih učimo mi, da je zemlja naša mati. Kar se zgodi zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Če človek pljune na tla, pljune sam nase.

Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. To mi dobro vemo. Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka na njej. Kar dela s tkanino, dela sam s seboj.

Tudi beli človek, čigar bog hodi in govori z njim kot prijatelj s prijateljem, ne bo ušel skupni usodi. Morda smo vendarle bratje. Bomo videli. Le eno vem zagotovo, a to bo moral nekoč razumeti tudi beli človek: naš Bog je isti Bog. Morda mislite, da morate imeti tudi njega v lasti, ko se pripravljate, da vzamete vso našo zemljo. Toda ne! On je Bog vseh ljudi in njegova milost je enaka za rdečega in belega človeka. Ta zemlja mu je vse. Oskruniti jo, pomeni oskruniti njenega stvarnika. Beli ljudje bodo izginili; morda celo prej kot druga plemena.

Ne onečejajte si postelje, neke noči se boste zadušili v lasnih iztrebkih. Ko boste izginjali, boste plameneli v ognju Boga, ki vas je privedel sem in vam po nerazložljivi nakani dal oblast nad to zemljo in rdečim človekom. Taka usoda je nam videti bedna.

Ne razumemo čemu pobijajo bizone, čemu krotijo divje konje, čemu je sredi gozda toliko človeškega vonja, čemu je pogled na zelene hribe pretrgan z govorečimi žicami. Kje so goščave? Ni jih več. Kje je orel? Ni ga več. Pravega življenja je konec. Začenja se boj za obstanek.«

Vir: F.Burgar, Kako naj vam prodamo modrino neba, 1988

Morda je to besedilo za zahodnega človeka zahtevno ali pa smešno. Ampak bolj ko se kot družba po nekih teorijah razvijamo, bogatimo, kopljemo v znanju, dlje smo od osnove, od temeljev, ki so najpomembnejši za naše preživetje. Pozabili smo, kaj je narava, kaj nam daje in kakšna je naša vloga v njej. A vemo, kaj pomeni beseda sožitje? A se sploh zavedamo, da je nekoč tak odnos že obstajal pri starih ljudstvih? Vse nam je samoumevno, zemlja je »naša« last – in to brez milosti! A je res nujno, da posekamo še več gozdov, reguliramo še več rek, v zrak izpustimo še več strupov, živimo v hrupu, za povrhu pa se dnevno zasipamo z odpadki in uživamo hrano, ki morda ni videla niti svetlobe niti zemlje. A je to razvoj? A je to višek vse tehnologije? Ampak počasi, počasi se tudi bel človek zaveda, da ta vlak s katerim se trenutno vozimo, ne pelje ravno v pravo smer.

Toliko je analiz trenutnega stanja okolja, toliko je zagrizenih okoljevarstvenikov, organizacij, služb, ki delajo pomembne korake, a žal prepočasi; tistega temeljnega, kolektivnega premika zavedanja še vedno ni.

Zakaj???? Ker beli človek še vedno ne razume in še vedno ne čuti svoje povezanosti s celotno naravo. Dokler išče mir v mestu, izpolnjenost v nakupovalnem centru in ljubezen v drugih ljudeh je to odraz, kako daleč od narave je.

Ko se bo vsak beli človek začel učiti od narave, ko bo poslušal ptice, opazoval potoke, ko bo zavestno občudoval prelepe gozdove, travnike, hribe in živali v njem. Ko bo vse to občutil. Ko bo spoštoval. Ko bo ponovno vzpostavil ta prvinski in najbolj pravi odnos do narave. Ko se bo zavedal, da ni samoumevno, da živimo, da imamo hrano, vodo, čist zrak, ampak da je vse to dar, priložnost, in da vse to ni nikogaršnja last – za ta čas pa zagotovo lahko damo optimistične napovedi.

Ampak za takšno mišljenje se je potrebno odločiti. Žal ima človek še vedno svobodno voljo. Nekaj časa bo še verjetno iskal izpolnitev v potrošništvu, v mestih, v gneči, v materialnih dobrinah. Nekaj časa bo še verjetno živel pod krinko srečneža.

Pojdimo v naravo. Prisluhnimo ji, poglejmo jo, naužijmo se zraka v njej, miru v njej.  Bodimo zgled drugim.

Kar pa je najpomembnejše. Če hočemo ustvariti zavedno družbo, družbo ki se bo zavedala svoje vloge v naravi, svoje odgovornosti in svoje povezanosti z vsem živim – bodimo zgled otrokom. Poučujmo o tem otroke. Dovolimo, da tudi otroci uživajo vse darove naše matere.

 

Tadeja Rataj


Prihajajoče delavnice