brezpogojna ljubezen

Mavrični objem večne Ljubezni

Mavrični objem večne Ljubezni

Sem Atom Vesolja,
popoln in enkraten – neponovljiv,
sem vihrav in živ – neukrotljiv,
tak sem najboljši – tudi nagajiv
angel ali gozdni škrat – dobrotljiv.

Sem majhen skoraj neviden Atom,
neskončnega Vesolja,
se moje srce in volja,
preliva prek Vesolja,
pokriva vse planete,
poslan z Ljubeznijo Thete.

Potujem iz ljubeče matere Zemlje,
prek pojočih strun majega Telesa,
pa tja v mavrična Nebesa,
naprej v mehko Želatino,
in še tja v sijočo Srebrnino.

Potujem skozi majhno lino, okno ali odprtino,
na tisto sedmo Raven,
da h Kreatorju stopim zdraven,
da izrazim svoje prošnje, želje in ukaze,
da uzrem spet srečne, sijoče obraze.

Naj mavrica objame ves Planet,
in Ljubezen naj preplavi Svet,
naj Veselje stopi v Vesolje,
naj napolni Dušo zlato polje,
da potuje celostna, svobodne volje.

Posvečam svojim “sošolkam in sošolcem”
ThetaHealinga v Ljubljani;
Vsi ste moji Učitelji in taki ste najboljši.

Leopold Mihelič

Ali v odnosu starši – otrok obstaja brezpogojna ljubezen?

Ali v odnosu starši – otrok obstaja brezpogojna ljubezen?

Ena od definicij brezpogojne ljubezni je ljubezen do samega sebe. Druga definicija je ljubiti otroka kljub njegovemu vedenju, ki nam, roko na srce, ni vedno najbolj všeč. In kaj pravzaprav je brezpogojna ljubezen? Je to morda izpolnitev vsake nemogoče želje, je to popuščanje pri vzgoji ali pa morda nekaj čisto drugega?

Tole pisanje bo morda odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje. Ampak za začetek moramo najprej odgovoriti na vsaj dve ključni vprašanji; si želite, da vas ima vaš otrok rad takega kot ste in ali si želite, da odraste v samozavestno osebo?

Starševstvo, ki temelji na brezpogojni ljubezni nam lahko omogoči dosego teh ciljev. Kako? Je res treba prebrati kupe dolgočasnih knjig o psihologiji, kjer na dolgo in široko razglabljajo o delovanju možganov, vplivu raznoraznih dejavnikov na psiho posameznika in na koncu ugotovijo, da nekaj takega kot je brezpogojna ljubezen med staršem in otrokom ne obstaja.  Ljubezen da, vendar pod pogojem, da bo otrok priden. Pa vendarle ni treba da je tako.

Od svoje stare mame sem se kar največ naučila o pravi brezpogojni ljubezni. Bila je ženska s povprečno izobrazbo, vendar vedno polno zaposlena. Nikoli ni brala knjig o psihologiji, pa je kljub temu točno vedela, kako pokazati otroku, da je ljubljen, da je najpomembnejša oseba na svetu. Da ne pozabim, stara mama je imela moj trmast značaj v malem prstu. Vedela je za vse moje muhe, ki včasih niso bile le enodnevnice. Ni zahtevala, naj se spremenim! Imela me je rada tako kot sem bila. Izkazovala mi je naklonjenost, ljubezen in spoštovanje in prav zaradi tega sem se tudi sama do nje obnašala lepo, trudila sem se, da ji pokažem tudi svojo dobro stran.  Ne glede na to, kaj je delala tisti trenutek, ko sem jo poklicala k igri, se je odzvala. Prišla, z zanimanje povprašala kaj delam, razložila, da prav takrat nima časa za daljši klepet o mojih dojenčkih in odšla. Obljubila je, da se vrne in res se je. Skupaj sva dokončali igro in občutek sem imela kakor, da mi je bila hvaležna, da se je lahko igrala z mano. Počutila sem se zelo pomembno. Tudi kasneje, ko sem odrasla in sem postala polno zaposlena mama, je bila mojih obiskov vedno neznansko vesela. Vse je izpustila iz rok in mi prišla naproti. Poslušala me je ure in ure, nikdar se ni naveličala. Seveda pa je znala podati tudi konstruktivno kritiko. Menim, da je to pravi dokaz brezpogojne ljubezni.

Zaupanje, ljubezen, spoštovanje, čutenje in zanimanje so ključni elementi, ki sestavljajo definicijo brezpogojne ljubezni. In le redki posamezniki imajo to sposobnost, da se ljudje v njihovi bližini počutijo zares dobro, resnično zaželjeni. Kot je to znala moja stara mama.

Če imamo torej starši vseskozi pred očmi definicijo brezpogojne ljubezni in svojemu otroku naklonimo le kanček te brezpogojne ljubezni moje stare mame, mu bomo zagotovo dali dobro popotnico v svet odraslosti, saj se bo razvili v odgovorno odraslo osebo, ki bo znala ceniti sebe, izkoristiti vse svoje sposobnosti in ne  bo vse življenje iskala in hrepenela po potrditvi drugih.

Starševstvo opravljamo v duhu brezpogojne ljubezni, ko na to mislimo in delujemo v tej smeri;

  1. Vzemimo si čas in opazujmo svojega otroka. To je priložnost, da ga bolje spoznamo. Začnimo ceniti njegovo enkratnost, njegovo obnašanje, pa naj bo pozitivno ali negativno.
  2. Brezpogojna ljubezen, ki jo dajemo otroku je ljubezen dejanj. Je dejanje s katerim svojemu otroku pokažemo spoštovanje in zanimanje, ki je v bistvu odsev našega obnašanja, govorjenja in izkazovanju občutkov v smislu brezpogojne ljubezni.
  3. Prvi pokazatelj brezpogojne ljubezni je srečen otrok, ki se čuti pomembnega,  cenjenega in ljubljenega.
  4. Naslednji dokaz je popolna sproščenost otroka v naši družbi.
  5. Skozi brezpogojno ljubezen se otrok uči ljubiti in ceniti samega sebe.
  6. Brezpogojna ljubezen zahteva velik napor in je zelo zahtevna naloga za vsake starše. Že samo spoznanje, da izkazovanje brezpogojne ljubezni otroku pomaga tudi nam staršem, ki z razumevanjem le-te lažje razumemo in usmerjamo otroka na pravo pot, pot brezpogojne ljubezni.

    Nastja

Brezpogojna ljubezen

Brezpogojna ljubezen

Vsi si jo želimo, vsi jo iščemo, a le redkokdo ve, kaj to je ali kakšen občutek je biti in (se) brezpogojno ljubiti.

Kdor pozna brezpogojno ljubezen ve, da ni strastna, divja ali minljiva. Brezpogojna ljubezen je nežna, sprejemajoča, razumevajoča, vseobsegajoča in večna. Ko jo enkrat spoznaš, jo vidiš in občutiš povsod. V listih v krošnjah dreves, v cvetlici, celo v zraku … je povsod, neomejena s časom ali prostorom- ga napolnjuje in osmišlja. Ljubezen ne obsoja nikogar in nič, saj če vse napolnjuje ljubezen, je jasno, da je vse Popolno in točno tako, kot mora biti.

Je pa res, da, če nismo odprti za ljubezen, je ne bomo opazili v valovanju morja, smehu otroka ali gesti z roko. Tudi ne pomeni, da, če smo zaprti za ljubezen, ljubezni v nas ali v okolici ni. To pomeni le, da jo moramo najti v sebi, da jo bomo lahko videli tudi povsod okrog sebe. Ne iščimo ljubezni v okolici, začnimo pri sebi. Dovolimo si brezpogojno ljubiti sebe in se sprejemati, saj bo ravno s sprejemanjem sebe prišla tudi ljubezen do sebe.

Morda imamo kakšne zamere do sebe, si želimo, da bi nekaj naredili ali da nečesa ne bi naredili. Sprejmimo, da smo v tistem trenutku naredili vse po svojih najboljših močeh. Dali vse od sebe, pa čeprav česa nismo naredili. Da smo takšno izkušnjo potrebovali, da smo zaradi nje močnejši, bolj modri … Prenehajmo se obsojati za pretekla (ne)dejanja. Ravno zaradi teh (ne)dejanj smo danes takšni, kot smo. Začnimo prepoznavati v svojih preteklih situacijah lekcije. Začnimo gledati nanje iz drugega zornega kota in naslednjič, ko objokujemo neko situacijo, se raje vprašajmo “Kaj sem se naučil-a iz tega, kaj mi je to dalo, kaj zdaj znam, kar prej morda nisem?”

Začnimo nase gledati z ljubeznijo, spoštovanjem in vso nežnostjo, ki jo premore vesolje. Smo čudovita bitja, sposobna udejanjiti vse, kar si lahko zamislimo.

Vredni smo čisto vse ljubezni v vesolju, že samo zato, ker smo.

Prihajajoče delavnice