izberi zase

Nadja Ogrinc: “Kaj če so pravljice bliže resnici od realnosti, ki jo poznamo?”

Nadja Ogrinc: “Kaj če so pravljice bliže resnici od realnosti, ki jo poznamo?”

Če ob rojstvu dobiš darilo življenja, to še ne pomeni, da moraš zlesti v ta lepo zavit paketek in tam za vedno ostati. Če pa se vam že uspe povsem stlačiti vanj, pa vsaj poskrbite, da s seboj vzamete SEBE, da ne boste tako kot jaz, 18 let tavali po temni škatli in naredili vse, da bi se našli, čeprav niti ne veste, koga v resnici iščete. Raje se že prej razglejte naokoli, morda je kje kakšna Hiša radosti. Pravim vam, pojdite tja, pa si boste morda lahko že takoj skreirali nepredstavljivo boljše darilo, ki ga boste zares lahko poimenovali Življenja -z veliko začetnico -, saj bo ustvarjeno čisto po vaši meri.

Kaj če je zame 18 < 1 in je čas samo iluzija?

Saj ne pravim, da je bila moja škatla majhna in da ni bilo veliko za raziskati, povrhu vsega pa sem jo doživljala skozi rožnata očala, zato ne morem reči, da je bilo zelo hudo.

Vseeno pa mi je bilo 18 let igranja v notranjosti več kot zadosti. Zdaj sem hvaležna za to dobo omejevanja, igranja vlog in raziskovanja, kako lahko najbolje deluješ po navodilih. Večinoma sem se celo zabavala v postavljanju sebe v že izdelane modele, prilagojene na realnost znotraj štirih zidov tega darila. Nikoli pa nisem mogla popolnoma zaživeti. Vedno mi je nekaj manjkalo, da nisem mogla biti trajno zadovoljna in vesela. Ostalim se je zdelo vse super in so mi vseskozi dodajali navodila, ki pa so me vodila vedno dlje od sebe. Vedno ko sem dosegla kakšen cilj, se je pojavil nov in povrhu še z okrepljenim občutkom, da se bo potrebno še bolj boriti. Zdelo se je, kot da je življenje velika borba in da je potrebno trdo garati, če sploh želiš preživeti. Zakaj bi si sploh kdo želel preživeti? Ni mi bilo jasno. Nisem se želela več prilagajati in ne boriti, še posebno pa ne z življenjem, ki je bilo zame tuje in v njem skoraj nisem bila prisotna.

Začela sem iskati odgovore in pojasnila, zakaj nekatere stvari zame ne delujejo tako, kot je napisano v navodilih. Zakaj mi nekaj ne uspe, kljub temu, da sem se trdno borila. Naveličana sem bila realnosti v kateri je vse predvidljivo in so vse poti jasno začrtane. Vsako pot, ki so mi jo predstavili, sem v istem trenutku podoživela in sem se je zato naveličala, kaj šele da bi si jo izbrala za svoj sprehod življenja. Ne, želela sem poskusiti nekaj, kar ni še nihče prej. Želela sem spremeniti to realnost, spremeniti ljudi in jim dati drugačna navodila. Takšna, da bi lahko bili ves čas srečni, ne glede na to, kaj se dogaja. Takrat sta mi sreča in zadovoljstvo pomenila največ. Nisem si znala predstavljati, kaj je lahko še boljšega od tega, da so vsi ljudje zadovoljni. Problem pa je bil, da niti sama nisem znala ves čas živeti v stanju sreče in veselja. To ni bilo značilno za nikogar v tej realnosti. Kakšen dan je človek še lahko zdržal, potem pa si že prešel v sojenje sebe in iskanje razlogov, ki so ti to preprečevali. Kljub temu, da se je navzven zdelo vse popolno, sem bila nesrečna. Čudno je bilo ravno to, da nisem imela razumskega razloga za moje nezadovoljstvo.

Spraševala sem se, ali obstaja še drugačen svet in če je še kaj več mogoče? Danes vem, da mi je to vprašanje odprlo prva vrata iz moje majhne škatle, za katero sem takrat še mislila, da je to vse, kar obstaja. Pot me je vodila v Hišo radosti.

Preberi tudi...  Biomimetična mimikrija in Povečanje zmožnosti možganov z Ano Omanovič

Kaj če imam še neskončno drugih vprašanj in ne poznam nobenega odgovora? To je bil popolnoma drug svet.

Že ko sem prvič prišla tja, se je nekaj spremenilo. Ljudje tam so bili drugačni. Bili so energijski. Ana, ki je vodila delavnico Access Bars, na katero sem prvič prišla, je govorila o stvareh, ki sem jih nekje globoko v sebi že vedela. Bila sem presrečna, da sem odkrila nekaj, kar je bilo najbližje moji resnici in za kar sem vedela, da obstaja. Najbolj zanimivo pa je bilo to, da sploh nisem dobila nobenega odgovora, dobila sem nekaj še več, in to je bilo vprašanje. Vprašanje, ki me je vodilo direktno vase. Vprašanje, ki me je zadelo in mi omogočilo prvo zavestno srečanje s sabo, s svojim bitjem, ki me je že vseskozi nestrpno čakalo zunaj omejene škatle. Nihče prej mi še nikoli na nobeno vprašanje ni odgovoril z vprašanjem:

“Kaj pa ti veš o tem? Vprašaj sebe in če začutiš lahkotnost, potem je to zate res, če pa občutiš težo, to zagotovo ni tvoja resnica in ne rabiš ji slediti.” Tako mi je to prvič pojasnila Ana in takoj sem bila stopničko višje in bliže svojemu življenju in sebi. Vedela sem, da se bom v Hišo radosti zagotovo še vrnila. Takrat je bilo prvič, da nisem popolnoma nič razmišljala, ampak sem samo sledila energiji, ki me je vodila na naslednjo delavnico, na Mojstra sebe, ki ga je vodil Haris. To je bil najboljši vikend v mojem življenju do takrat. Sploh si nisem predstavljala, da obstaja tako super delavnica. Haris je moj svet zavrtel v obratno smer. Kot da bi mojo škatlo postavil na glavo. Bilo je noro.

Eno leto sem se po vsaki delavnici v Hiši radosti še vedno vračala v mojo škatlo. Ker pa je zdaj stala na glavi, sem morala s stvarmi in realnostjo v njeni notranjosti upravljati drugače. Drugim se je zdelo, kot da malo letim in nisem povsem na trdnih tleh. Meni pa je bilo vse ena velika čarovnija, v kateri sem končno lahko uživala in živela v večji prisotnosti s sabo. V vsem kar sem počela, sem bila vedno bolj prisotna in zato sem vse doživljala na čisto nov način. Leto dni sem tako še vedno izkušala življenje v škatli z rednimi sprehodi v Hišo radosti, ki je bila onkraj te realnosti. Vsaka delavnica je bila drugačna in najboljša zame v tistem trenutku. Neskončno sem hvaležna za vse in vsak trenutek Življenja.

Vsak dan je drugačen, nov, zdaj si dovolim, da sem vseskozi v spremembi in da vedno bolj sledim sebi, čeprav se mi niti sanja ne, kam me to pelje. To niti ni pomembno. Pomembno mi je samo, da lahko rečem da ŽIVIM in to resnično počnem. Lahko sem prisotna v vsakem trenutku posebej in ne rabim se zadrževati v preteklosti ali uhajati v prihodnost. To leto dni, odkar sem se prvič srečala s Hišo radosti, s Harisom in Ano, to je bilo leto ki ga ne morem opisati z besedami. Leto odpiranja življenju. Kako sem lahko še bolj kot neskončno hvaležna za vse to?

Zagotovo sem v tem letu imela več od življenja, kot v prejšnjih 18 letih. Naučila sem se namreč, kako živeti sebe z vsemi svojimi potenciali. Postopoma sem si širila zavedanje, še vedno pa sem se vedno znova vračala v staro realnost, kjer sem lahko drugače zaživela. Končno sem se lahko odločala zase in se nisem obremenjevala z kontradiktornimi podatki, ki so me delali zmedeno, da nisem vedela, koga naj sploh poslušam in komu naj sledim. Nisem več potrebovala nikogar, da bi mi povedal, kaj je res in najboljše zame. Končno sem vedela, da sem sama edina, ki vem kaj je moja resnica. Lahko sem si začela izbirati stvari samo zase.

Preberi tudi...  Korekcija vida z Ano Omanovič

Po zadnjih dveh delavnicah, po Foundation in Level 1, pa se je v meni še več spremenilo. Enostavno sploh nisem mogla nazaj v mojo škatlo. Počutila sem se, kot da se sprehajam po pokrovu in gledam naokoli, v svet, kjer je mogoče vse, kar vem da je mogoče. Še vedno pa me je nekaj zadrževalo v stari realnosti. To so bile drame, misli, čustva in občutki, za katere sem včasih mislila, da morajo obstajati. Včasih mi je sreča in ljubezen pomenila največ, zdaj pa sem se začela zavedati, da niti tega ne potrebujem. Še vedno sem se želela ohranjati v teh občutkih, ker so mi bili nekdaj zelo všeč in ker so se mi zdeli nekaj, kar si lahko zagotovo izberem in vsaj vem, da mi bo všeč.

Potem pa mi je moralo lastno telo samo pokazati, da v resnici to ni to, kar potrebujem in da lahko resnično zaživim brez vseh potreb in si samo izbiram, in to karkoli in kadarkoli znova in drugače. Kot da sem se morala še zadnjič spotakniti ob pentljo na vrhu tega mojega darilca ali škatle, da sem močno padla in si enkrat za vselej izbrala življenje zase, življenje ki je popolnoma drugačno od vsega kar poznam in ki je nasprotno od vseh ustaljenih vzorcev. Življenje, ki se ga nikoli ne moreš naveličati in ponuja neskončne možnosti raziskovanja in kreacije. Spoznala sem pravi namen škatle, ki so jo poimenovali darilo življenja. Zame je bil dobra razgledna točka od koder zdaj gledam v neskončnost in še dlje, v življenje onkraj vsega znanega. Izkusiti si ga želim ravno zato, ker si ne morem niti predstavljati, kakšno je sploh lahko. Zdaj ga ne sodim, ni dobro ali slabo, ampak samo je in je edinstveno, moje, je življenje, ki si ga izbiram.

Zdaj. Brez navodil, z vprašanji ga sproti kreiram. Če sem potrebovala potrditev, da je nekaj mogoče, sem jih zdaj dobila več kot zadosti. Vesolje je tukaj za nas, da nam je resnično doprinos in nam podari, karkoli si želimo, ampak v nepredstavljivo boljši obliki, da je zares vse še večje presenečenje in da lahko živimo radost.

Hvaležna sem za vse, kar sem do danes živela in kar sem si skreirala. Vse kar ni bilo moje, zdaj s hvaležnostjo vračam nazaj, saj ta trenutek ne potrebujem ničesar tujega. Odprla bom svoje darilo življenja, odstranila pokrov in pustila stvarem in ljudem, da so, kar si izbirajo. To, kar pa ni bilo moje, tudi nikoli ne bo, sploh pa se ne grem več življenja, ki si ga v resnici sama ne želim. Spoštujem vse in vsakogar in vsem dopuščam izbiro. Končno tudi sebi. Vse kar zdaj nosim s sabo sem jaz, brez vseh težkih nahrbtnikov polnih omejitev, čustev, občutkov in tujih misli. Sama lahko izbiram, kje bom pristala. Če se bom še kdaj vrnila v kakšen kotiček moje škatle, bom zdaj poskrbela, da bom s seboj vzela sebe in bom lahko na ta način izkušala življenje, ki bo zagotovo drugačno od vseh ostalih, saj se zavedam, da vsak od nas situacije doživlja na povsem drugačen način. Če si trenutno ne izbiram vrnitve v staro realnost, pa bom z neskončno hvaležnostjo še naprej pristajala v Hiši radosti. Tam se zbira vedno več letalcev in tam sta Haris in Ana, ki nas spomnita, da je življenje lahko čisto preprosto in da ga lahko vsi začnemo v polnosti živeti.

Hvala Haris, hvala Ana! Kako je lahko še boljše kot to??

Nadja Ogrinc

Preberite še