izberi zase

Mami, preberi mi pravljico!

Mami, preberi mi pravljico!

»Katera je na vrsti danes?«, vprašam. »Hmm, preberi mi Medvedka Puja«, reče hči po temeljitem premisleku. »Pa saj to je bilo na sporedu včeraj zvečer«, rečem. »A res? Sem čisto pozabila, zato jo morava danes prebrati še enkrat. Saj veš, da se bom spomnila.« In začnem… Na prvi sončen in topel pomladni dan je Pu pomislil, kako izvrstna priložnost za obiske. Zato se je odpravil proti Pujskovi hiši. “Zdravo! Je kdo tu??” je zaklical in potrkal na vrata. “Doma sem!” se je oglasil pujsek …

Tudi danes, ko je že najstnica, jo rada prebira. Pravi, da vsakič najde kakšno novo modrost Medvedka Puja in njegovih prijateljev. Pa jo nekega večera spet zalotim s to knjigo v roki. In jo povprašam: «Kakšne modrosti so torej napisane v tej zanimivi knjigi?« In mi začne razlagati…

  • Verjemi vase…«..če pride jutri, ko ne bova skupaj..se vedno spompravljiceni, da si bolj pogumen kot verjameš, močnejši kot se zdi in pametnejši kot misliš..«

Moja sošolka obupa še preden pride do prve ovire. Ker ne verjame vase. Ne da si priložnosti, da bi poskusila narediti nekaj, česar še nikoli prej ni. Ne upa si. Jaz sem verjela vase, ko sem sama, stara deset let, z letalom potovala na obisk k očku. Ne glede na vse pripombe babic in dedkov, ki sem jih morala poslušati.

  • Bodi potrpežljiv…«..če se ti kdaj zdi, da te tisti, s katerim se pogovarjaš ne posluša, bodi potrpežljiv. Mogoče ima v ušesu le kosem puha..«

Ure na letališčih so se vlekle. Bila sem sama. Pogrešala sem znane obraze. Bila sem osredotočena na cilj. In potrpežljivo sem čakala. Čakala pred straniščem, čakala na kosilo, čakala na pristanek letala v daljni Dominikanski republiki. Čakala na objem mojega dragega očka.

  • Bodi spoštljiv do soljudi…«..samo zaradi tega, ker je žival velika, to še ne pomeni, da si ne želi prijaznosti. Ne glede na to, kako velik je Tiger vedi, da si želi ravno toliko prijaznosti kot Ru.

Na letalu so bili najbrž sami dojenčki, saj sem skoraj vso pot poslušala jokanje. Nekdo je kar naprej kašljal in se na ves glas smejal, ko je gledal risanke. Pred mano je sedel fant, ki je bil najbrž velik tri metre, saj je imel sedež pomaknjen zelo nazaj, tako da sem imela zelo malo prostora. Potem, ko smo se izkrcali, se mi je zahvalil, ker nisem godrnjala, ker si je vzel še moj prostor. Bila sem spoštljiva do njega in on se mi je spoštljivo zahvalil.

  • Vprašaj, naj te ne bo sram…«..pred začetkom lova je pametno koga vprašati, kaj loviš, preden sploh začneš loviti…«
Preberi tudi...  Ljubezen, love, amore - eden izmed največjih nategov te resničnosti

Ure na letalu so se vlekle v nedogled. Bila sem žejna in v želodcu sem imela veliko kepo. Dolgčas. Pa sem se opogumila in vprašala stevardeso, koliko časa bomo še potovali. Ker mi je prijazno odgovorila, sem jo prosila še za sendvič in sok. Bilo me je zelo sram, ker sem morala govoriti angleško in nisem bila prepričana, če me bo sploh razumela. Ha, na koncu me je še pohvalila, kako dobro govorim.

  • Odloči se in pojdi…«..ne moreš vendar vedno čepeti v svojem kotu gozda in čakati, da pridejo prijatelji na obisk. Včasih jih moraš ti obiskati..«

Ko sem čakala na prvo letalo, ki me bo odpeljalo na sever Nemčije, sem si rekla, da nikdar več ne bom šla sama na tako dolgo pot. Tudi ko sem padla očku v objem, sem še vedno razmišljala enako. Sedaj pa vem, da bom šla naslednje poletje spet tja in nič me ne bo ustavilo. In Medvedek Pu bo šel z mano!
Zasmeje se in mi pomoli knjigo pod nos. »Na,prosim, pospravi jo na polico. Predlagam, da jo tudi ti še enkrat prebereš. Knjiga je zakon!«

 

Nastja & Kaja

Preberite še