izberi zase

Ko drevesa spregovorijo II

Hodim po gozdu in gledam naokoli. Ustavim se pred hrastom. Zraven njega opazim še bukev. Vidim, da ju nekaj povezuje, zato vem, da z razlogom rasteta tako blizu. Vsak zase stojita pokončno in mogočno. Lepo sta raščena, ampak njuna bližina je tako skrivnostna. Zanimivo, kakšna je igra narave. “Dragi hrast, draga bukev, kaj mi imata tokrat za povedati?” ju vprašam. “V preteklosti si prepoznala, kaj je tvoja ženska narava, prepoznala si, kaj je tvoja moška narava. Poistovetila si se s tem. Sedaj poglej proti najinima krošnjama in videla boš, kako se veje obeh prepletajo. Dovoli, da se tudi v tebi sedaj prepletata tvoja ženska in tvoja moška plat. Kaj to pomeni? Si celostno bitje, izpolnjeno bitje. Vse kar želiš si prebudila in dovolila, da zaživi v tebi. Ne potrebuješ drugih, da si potrjena, ker si ti potrditev, ne potrebuješ drugih, da ti pokažejo ljubezen, ker si ti vir ljubezni, ne potrebuješ drugih, da si srečna, ker v sebi prepoznaš izvir sreče, ne potrebuješ drugih, da si močna, ker si sama vir moči, ne potrebuješ drugih. Ker si izpolnjena, izpolnjeni pridejo do tebe.” To so prijetne besede, hrana za dušo.

Ampak moje srce še vedno išče. Želi si še več družbe različnih ljudi. Želi si pogovorov, objemov, želi si poljubov in veliko strasti. Še zmeraj so določene nejasnosti, vprašanja, dvomi in neizpolnjene najgloblje srčne želje. Pogledam proti naslednjemu drevesu. Le to je manjše rasti. Prepoznam, da tam stoji trepetlika. In utrne se mi misel: “Le kaj se rodi iz prepleta dveh nasprotnih energij? Nekaj novega.” takoj mi je jasno, da je potreben še en korak. “Rojstvo novega predstavljam jaz – trepetlika. Imam manjše svetlo zelene lahkotne liste, ki se veselo prepuščajo vetru. Tudi veje so zelo tanke, mladostne. Vse to, da se lažje prilagodim okolici. Stojim na robu gozda, da imam boljši razgled, da se lažje zlijem z vetrom in mu dovolim, da me ponese vsepovsod. Sem šibko drevo, a se nikoli ne vdam. Želim, da si takšna tudi ti. Predstavljam otroka v tebi. Tvoj otrok je spontan, neposreden, je ves čas radoveden, igriv, nasmejan, pogumen in vsaka situacija mu predstavlja neskončno možnosti. Vedno je pozitivno naravnan. A včasih ga je tudi strah – zato takoj steče v objem koga drugega. Včasih joče, da ga kdo potolaži. Včasih kriči, da je opažen. Včasih je jezen, ker ga drugi ne slišijo. Ves čas se zavedaj, da si otrok, da ti je dovoljeno živet vse vidike. Dovoljeno ti je sanjati. Dovoljeno ti je želeti. Dovoljeno ti je hrepeneti. Edina dolžnost je, da otroka v sebi obujaš, ga živiš. Toda kako? Otrok bo najbolj vesel, ko ustvarjaš, kreiraš, se veliko igraš, rišeš, bereš pravljice, poješ, plešeš, se zabavaš… Vsak dan. Otroci verjamejo v pravljice. Otroci verjamejo v čarobna bitja. Otroci verjamejo v čudeže. Dovoli si. Poskusi. Še bolj, še več. Takrat bo tvoja bit resnično brez omejitev. Počni to vsak dan. Vsak dan znova. Bolj kot boš živela takšno pravljično življenje, več takšnih ljudi bo prihajalo v tvoje življenje in več čarobnih doživetij boš deležna. To ti predstavljam JAZ – tvoje skrivnostno, čarobno drevo.”

Preberi tudi...  Ljubezen, love, amore - eden izmed največjih nategov te resničnosti

Še zmeraj prihajajo dvomi, vprašanja, še zmerja mi marsikaj ni jasno. A sedaj sprašujem, kako bi se ravnal moj notranji otrok. Zaupam mu in vem, da me vodi na provo pot.

Sem izpolnjena. To vem. Polno privlači polno. Prazno privlači prazno. Zato ohranjam prvo in zaupam. Vse kar je pomembno je ta trenutek polnosti in radosti. In vsak trenutek počnem, kar dejansko želi moje srce – moj ženski vidik, moj moški vidik, predvsem pa moj notranji otrok.

Poskusi tudi ti.

Tadeja Rataj

Komentarji

  1. Sandra je rekel/rekla:

    Čudovito!

Preberite še