Monthly Archives: September 2012

Intervju

Intervju

Človek: “Kakšni se ti zdimo ljudje? Si zadovoljen s tem kar vidiš?”

Bog: “Moti me, da se tako hitro naveličate biti otroci in hitite odrasti. Ko pa enkrat odrastete, si spet želite biti otroci. Vse prevečkrat zbolite, ker se preveč ženete za denarjem in potem zapravite ogromno denarja, da spet postanete zdravi. In ukvarjate se s prihodnostjo…zaskrbljeni ste kaj se bo zgodilo jutri in pozabljate na sedanjost. Kosite travo namesto, da bi se igrali. S svojimi prijatelji se pogovarjate na Facebooku namesto, da bi jih obiskali. Pozorno spremljate politično dogajanje in berete rumeni tisk, namesto da bi šli na sprehod in zbistrili svoje misli. Jeste, spite in delate. Ko ne delate v službi sedite doma za računalnikom in iščete zabavo. Pogovarjate se o problemih in ne o izzivih. Sploh pa preveč govorite in premalo poslušate. Živite kot da ne boste nikdar umrli in nazadnje umrete kot da niste nikdar živeli.”

Včeraj ni bilo bolje kot je danes. Ne čakaj deset let preden boš si boš priznal, da je danes čudovit dan.
Če pa te vseeno zgrabi nostalgija za včerajšnjim dnem se pretvarjaj, da je danes včeraj. Pojdi in se
zabavaj! Živi življenje!

Nastja

Strahozaver ima velike oči

Strahozaver ima velike oči

Živim v svetu, ki mu vlada strahozaver. Ne poznam njegovega imena, ima pa zelo velike oči. V obupnem strahu mu vsak dan znova, na srebrnem pladnju postrežem svoje sanje, s katerimi se ta zverina hrani. Postaja večja in močnejša, moje sanje pa izginjajo. Bojim se ga. Bojim se smrti, zato se bojim živeti. Bojim se sprememb, zato sem njegova vdana sužnja. Bojim se zavrnitve, zato se bojim vzpostaviti kakršenkoli odnos s sočlovekom. Bojim se neuspeha, zato se skrivam za malimi, nepomembnimi dosežki. Kamorkoli se obrnem, ta stvor z velikimi, praznimi očmi strmi vame. Vzel mi je sanje. Vse kar mi ostane, ko to bitje prebavi moje sanje, je kupček obžalovanja. Kupčki ležijo vsepovsod in pošteno moram paziti, da ne stopim vanje. Mu bom dovolila, da mi vzame tudi srečo, uspeh, ljubezen, spoštovanje do sebe… vse kar imam?

Ko sem bila majhna, mi je babica vedno rekla, da ima strah velike oči, je votel, okrog in okrog ga pa nič ni. Sedaj sem odrasla in vem, da se strah pojavlja v različnih oblikah. Vem, da obstaja tudi “prijazen” strah, ki ne prebiva v mojih mislih ampak v deželi neštetih možnosti. Ta strah mi pravi, da me ogenj lahko opeče. Ta strah mi požene kri po žilah in pospeši moj srčni utrip, ko mi grozi kakšna neprijetnost, na primer na cesti. Prijazno me opozori na nevarnost in nikdar mi ne bo vzel mojih sanj, veselja do življenja, prijaznih ljudi okrog mene in ljubezni. Pa se strahozavru lahko uprem? Ga lahko premagam?

S pomočjo trdne volje in prepričanja, da je le neko čudno bitje , ki ga je rodil moj prestrašeni ego, moj um, je bil strahozaver premagan. Spoznala sem, da je bil le iluzija, največja ovira, ki je stala med mano in mojo srečo. Zato sem se odločila, da ga skupaj z jezo, sovraštvom, pomilovanjem, napuhom, z vsemi egoističnimi željami in samovšečnostjo, ki jih proizvaja ta sodoben materialističen svet, pospremim tja kamor sodi; v neskončno praznino.

Nastja

Vsemogočni um, prijatelj ali sovražnik?

Vsemogočni um, prijatelj ali sovražnik?

Mojemu in tvojemu telesu poveljuje um, tisti, ki se oglaša kar naprej. Tisti, ki razmišlja, sprašuje in tisti, ki pripoveduje. Prebivamo v telesih različnih velikosti, oblik, pokriti z različno barvo kože. Um živi v tem najetem telesu, dokler telo ne umre. In kakšen odnos ima um do tega telesa, do tega svojega stanovanja? Je prijazen, vreden spoštovanja, mogoče celo romantičen? Ali zahteva, da počne stvari, ki telesu škodujejo?

In to telo, ta naš zvesti partner, v dobrem in slabem, nas spremlja skozi življenje polno različnih situacij, bolečih izkušenj in prijetnih občutenj. Pa mu um v enaki meri vrača prijaznost in naklonjenost? Ga nikdar ne zlorablja s svojimi nizkotnimi nameni in neumnimi odločitvami? Se z odločitvami kot je prenažiranje, kajenje, stradanje, uporaba alkohola in drog oziroma nezdravim življenjem nasploh res trudi, da bi bilo telo, v katerem preživlja dneve, mesece in leta, v odlični formi?

Um in telo sta živa predstavnika neskončnega življenja, telo ustvarjeno iz snovi, um pač ne. Vzajemno sta povezana in eden brez drugega ne preživita. Za odnos v katerem živita sta odgovorna oba. Za vsak odnos pa je potrebna dobra komunikacija.

In kako uspešen je odnos imata tvoj um in tvoje telo?

Kdaj zašepetaš svoji drugi polovici, telesu, kakšno nežno besedo? Kakšne prijaznosti in sočutja je deležen, če sploh? Je samo stroj za opravljanje raznoraznih del, vreča za shranjevanje hrane in obešalnik za najnovejše modne kreacije?

Če poveš svojemu telesu vsaj enkrat na dan rad te imam, narediš nanj pozitiven vtis. Če mu rečeš hvala, bo to res veliko presenečenje. Hvaležnost se vedno poplača s hvaležnostjo. Oprosti je beseda, ki največ nauči. Vendar pa se največkrat zgodi, da je um obseden sam s sabo in trguje z mislimi vseh vrst kot trgovec na tržnici. Prodaja sebe kot najboljše blago in vlaga vse svoje moči v nekaj kar je daleč od resničnosti. In to do te mere, da se nazadnje izgubi v blodnjaku svojih misli, kjer ga zgrabi panika in ga objame plašč strahu. Ne posluša telesa, ki se mu v bolečih krčih upira in ga prosi, naj preneha. Naj se ga usmili in postane tisti bister, prijazen, tih pa vendar vedno čuječ glas, ki ne bo znova in znova premleval ali se je prav odločil, kaj bi bilo če bi bilo, zakaj se ni zgodilo tisto kar bi se moralo zgoditi in se trudil očarati vsakogar, ki bi bil pripravljen prisluhniti njegovi zgodbi, kako se trudi, vedno vse ve in ima vedno prav.

Če prisluhneš svojemu telesu boš vedel kaj potrebuje. Umiri se in začutil boš kako čista ljubezen napolnjuje telo in tudi um, ki se ne more kosati s to močno energijo. Osvobodila te bo tirana, ki je zahteval od telesa nemogoče in z njeno pomočjo boš začel graditi svojo novo resničnost. Hranil boš svoj um s sladkim nektarjem življenja in poslušal najlepše melodije ljubezni in občudovanja.

Sta lahko torej um in telo v romantičnem razmerju, skrbna in ljubezniva drug do drugega? Lahko ustvarita razmerje, ki temelji na ljubezni, spoštovanju in brezmejni predanosti? Seveda! Nahrani svoje telo s kakovostno hrano vsaj trikrat na dan in kar se da pogosto nahrani svoj um z ljubečimi, pozitivnimi mislimi in kakšno dobro knjigo.

Nastja

Kaj je to?

Kaj je to?

Ni orodje. Ni nagrada. Ni naprodaj. Je brez meja. Je zastonj. Je mogočna. Je nekaj najlepšega. Je darilo. Je odgovor na vsako vprašanje. Ustvarja čudeže. Je umetnost. Kaj je to? Potrebuješ še kakšen namig?

Pomisli vendar! Čutiš jo. Imaš jo. To si ti. Že poznaš odgovor? Seveda, to je LJUBEZEN.

A ne tista romantična ljubezen, ki je slepa. Prava ljubezen – kristalno jasno videnje vsega.

Romantična ljubezen pride, gre in te pusti z zlomljenim srcem. Prava ljubezen nikdar ne razočara.

Romantična ljubezen je dolga le trenutek. Prava ljubezen pa je večna.

Temelja romantične ljubezni sta potreba in želja. Prava ljubezen je brezpogojna.

Romantična ljubezen je strah. Prava ljubezen je resnica.

Romantična ljubezen je prisiljena, zastrupljena, omejena, nadzorovana, obrabljena. Prava ljubezen je dana, se razdaja, množi in je prečudovita.

Romantična ljubezen ocenjuje in sodi. Prava ljubezen ne dela razlik med revnimi in bogatimi, lepimi in manj lepimi, mladimi in starimi.

Romantična ljubezen zapušča, ločuje in razdvaja. Prava ljubezen se stara v paru.

Romantična ljubezen obupuje in gre svojo pot. Prava ljubezen nikdar ne odpove, se ne preda, ne odide in ne zbledi.

Ljubezen ni orodje. Ljubezen ni nagrada. Ljubezen ni plačilno sredstvo. Ljubezni ni treba zaslužiti. Ljubezen je treba dati in razdajati. Brezplačno in velikodušno. Vsak dan, vsak trenutek. Ljubezen si ti, ljubezen smo vsi!

Nastja

Igra

Igra

Življenje je moje igrišče. Naučiti se moram igrati to igro! Pojdi z mano!

….. se bova gugala, kot da jutri ne obstaja. Dotaknila se bova tistih puhastih oblakov. Gugala se bova vse dokler sonce ne bo zašlo.

….. se bova smejala. Na ves glas, dokler ne bova hripava omagala pod zvezdnatim nebom.

….. bova tekla na vso moč, kot da naju lovi sto pošasti. Dirjala bova kot konji v galopu, do zadnjega diha, dokler ne prideva do mavrice.

….. bova plezala vse tja do vrha. Tako visoko, da se bova dotaknila lune in bleščečih zvezd.

….. se bova vrtela dokler nama ne bo pošteno slabo in bova popadala v travo kot zrela jabolka z dreves.

….. bova lovila ravnotežje med sanjami in resničnostjo. Tako dolgo dokler ne bova verjela, da so najine sanje najina resničnost.

….. se bova igrala skrivalnice in iskala skrite zaklade, ki nama jih ponuja življenje.

….. bova skakala in padala, si opraskala kolena in komolce. Ampak vedno znova se bova pobrala in nadaljevala z igro dokler bova živa.

Življenje je najino igrišče. Čudovito in enkratno. Zanimivo. Razburljivo. Pojdiva se igrat!

Nastja

Prihajajoče delavnice